klub razvezanih mamic
S partnerjem se želiva razvezati. Me pa zanima ali pri nas tudi obstajajo skupine mamic, ki so se že razvezale. V tujini (mislim na ZDA) obstajajo različne podporne skupine: npr. v mladosti zlorabljenih, otroci alkoholikov, narkomanov. Skratka nekakšnih podpornih skupin, ki imajo podobne izkušnje oz. kjer bi pridobila moralno podporo. Ali je ločitev tudi razlog za obisk prihologa oz. psihoterapevta? Mi lahko svetujete kam naj se obrnem po pomoč? Bojim se, da sama ne bom zdržavla pritiskov.
Hvala za odgovor!
Kolikor vem, se takega kluba pri nas še nihče ni domislil. Je pa tudi tako, da nekatere ženske v ločitveni fazi čutijo neustavljivo potrebo po izražanju sleherne malenkosti, in s tem obremenjujejo okolico, druge spet molče prenašajo to neprijetno situacijo in čakajo, da mine.
Če slutiš, da bo boj težak, potem lahko pri osebnem zdravniku zaprosiš za napotnico k psihiatru. Poleg tega pa se splača najti neko aktivnost, ki te bo okupirala (če imaš otroke, se boš že po tej plati morala angažirati, da bodo čimmanj čutili razhod).
Vsekakor ti želim, da bi pritiske, ki se jih tako bojiš, zmogla. Mimogrede pa ti lahko povem, da je dokazano, kako je mnogokrat življenje razvezanih žensk celo kvalitetnejše in polnejše.
Drži se!!
lp
Pozdravljena,
tvojega vprašanja oz. potrebe po vključitvi v nekakšen klub sem se kar malo razveselila, čeprav ti seveda v prvi vrsti želim, da tega sploh nebi potrebovala.
Tudi sama sem bila pred nekaj leti v taki situaciji in sem zelo pogrešala moralno oporo ljudi s podobnimi problemi. Imam sicer nekaj prijateljic, ki se ukvarjajo z enakimi problemi in si med sabo pomagamo – če nič drugega, si vsaj prisluhnemo. Če se bojiš, da ne boš zmogla, je seveda najbolje, da poiščeš strokovno pomoč pri psihiatru. Dejstvo pa je, da pomaga predvsem pogovor ter soočenje s samim sabo. Osebno sem proti kakršnimkoli zdravilom, ker menim, da problemov na tak način ni možno reševati. Sedaj se že nekaj časa aktivno ukvarjam z mislijo, da bi skušala organizirati nekakšno skupino v okviru Cerkve. Ravno tam sem se dolgo čutila odrinjeno, krivo za svojo situacijo… Ko bo zadeva dozorela, te lahko obvestim.
Želim ti vse dobro
razvezana mamica
Ne obupaj, nobena stvar ni tako huda in tako nemogoče dosegljiva, da ti ne bo uspelo. Da obiščeš določeno pomoč pri zdravniku ni nič narobe. Jaz sem ostala sama z dvema otrokoma (13 in 17 let). Bilo je hudo, mnogo žalosti, solz…
Po nekajkratnih obiskih pri psihiatru sem se začela postavljati na svoje noge. Pričela sem opravljati nekatera dela, ki sem jih v času ločitve in po njej opustila, ponovno sem videla poti pred sabo, ponovno mi je dal možnosti da sem imela rada tudi samo sebe -to pa je najvažnejše, in s časoma sem imela rada toliko stvari da sem bila “ponosna sama nase” in ponosna name sta bila tudi moja otroka.
Da pa se pojavijo tudi takšni ljudje, ki vidijo obisk pri psihiatru kot nekakšno zlo in te nekako poneumijo. In veš kaj ti tako iskreno polagam na srce, ne razlagaj okoli, saj v končni fazi ti bo pomagal zdravnik, od tebe pa je odvisno, da vse to nadgrajuješ in verjemi, uspelo bo!
Zdravo, Polona
zal sem bila nekaj dni zelo zaposlena in nisem utegnila pogledati na Forum, zato ti odgovarjam sele sedaj.
Tudi jaz sem razvezana in to ze sest let. Sla sem skozi enake faze kot ostale zenske in v najtezjih trenutkih sem nasla moc prav v veri. Redno zahajam v Cerkev in v veri vzgajam svojo odrascajoco hci – trudiva se biti druzina, pa ceprav okrnjena. Zaenkrat nama uspeva. Delezna sem bila (in sem se) tudi takih opazk kot ti, vendar me je prav to vzpodbudilo, da bi nekaj spremenila. Cerkev smo mi vsi, tudi tisti, ki smo sli skozi stevilne preizkusnje, pa ceprav smo na svoji poti veckrat padli. Kdo mece kamenje v nas? Koliko se pri tem sami cutimo krive in se postavljamo v podrejeni polozaj? Torej si zasluzimo tudi pozornosti, vendar moramo tudi sami kaj storiti za to. Preizkusnje – po vecini neprimerno hujse- so nas utrdile, pa se menda ne bomo ustavili pred nekaj opravljivci ali “farizeji”? Ce se bomo, bomo morali pac tudi sami nositi del odgovornosti. Verjemi, v nasi Cerkvi so tudi ljudje, ki nas razumejo in so nam iskreno pripravljeni pomagati. Morda jim manjka izkusenj, saj se razvezani navadno sami cutimo krive in se postavimo v ozadje. Prepricana sem, da nam ne nazadnje tudi Plenarni zbor odpira vrata. Zato sama in tudi nekaj mojih somisljenic ugotavljamo, da potrebujemo podobna zdruzenja kot jih imajo zakonske skupine ali mladi. Tako zdruzenje bi nas povezovalo, nam vlivalo poguma v tezkih trenutkih, razsirjalo obzorja, nam vracalo vero v nas same… No, toliko zaenkrat – ce te bo stvar zanimala, pa se se kaj oglasi.
Draga Helena in druge!
Do sedaj se nisem oglašala, ker je pogovor stekel med vami. Zdaj pa se mi zdi nujno, da nekaj povem.
Izrednega pomena in zelo pogumno bi bilo, če bi se lahko organizirale in ustanovile skupino, tako kot praviš Helena. To zelo podpiram, saj ne poznam nobene podobne, ki bi že obstajala. Po profesiji sem socialka, tako da imam nekaj znanja s področja skupin, samopomočnih skupin, ženske problematike, nevladnih organizacij in na splošno o stanju in položaju sociale ter storitev v našem slovenskem prostoru. S tem znanjem bi vam lahko tudi pomagala in svetovala pri postavljanju skupine in pridobivanju članic, če bi to želela(e). Mislim, da je napočil čas, ko tudi ločene ženske, čeprav verne in religiozne, stopite skupaj, si podelite težave, bolečine in izkušnje, ki ste jih ali pa jih trenutno doživljate. Ni na vas, da bi se morale sramovati ali zanikati svojo zgodovino, pač pa naj se vpraša družba, javnost in Cerkev ali smo naredili dovolj, da bi bilo mnogim zakonskim parom bolj znosno, predvsem ženskemu spolu; naj mi to izjavo oprostijo dobri možje in očetje.
Forumovke, izzivam vas, da stopite na to pot in spremenite nekaj za tiste, ki zdaj tiho trpijo in ne upajo povedati, priznati in doživeti bolečine ob tem, ko jim gre idila družinskega življenja po zlu.
p.s. Pogovori, srečanja ali dopisovanje bi bila lahko čisto neformalni.
Pozdravljena, ga. Andreja
Hvala za tvoj hiter odziv in pripravljenost pomagati pri očitno novo nastajajočem združenju. Vsekakor so tvoje izkušnje s tovrstno problematiko izjemno bogate, zato nepogrešljive.
Sama se poklicno s temi problemi ne ukvarjam, kar nekaj pa sem jih zaradi lastne izkušnje in izkušenj znank podrobno spoznala, prebrala nekaj knjig na to tematiko, predvsem pa imam na voljo nekaj časa in predvsem želje po dajanju tistega, kar sem v zadnjih letih prejela. Torej bi bilo najbolje, da bi se morda vsi zainteresirani dogovorili za sestanek ter izoblikovali ideje v program, poslanstvo, cilje itd… kot se pač združenja formirajo. Drage zainteresirane forumovke, ideje in predlogi so dobrodošli.
Helena!
Vesela sem vašega odziva. Zdi se mi čudovito, da še obstajajo ljudje, ki imajo energijo za to, da spreminjajo svet na bolje. Dejstvo je in izkušnje so pokazale, da zagnani ljudje lahko uspešno rešujejo stiske, veliko bolj kot cela mreža vladnih institucij, ki zaposluje kopico zdolgočasenih ljudi.
Torej, pomoč, podporo in informacije, ki jih imam, so vam na voljo.
Prepričana sem, da je tudi veliko žensk, ki podobno doživljajo in bi želele z vami deliti izkušnje in tudi od tega nekaj odnesti za življenje.
Potrebujemo pa pomoč vas, ki bi bile pripravljene sprejeti izziv in biti v ožjem pripravljalnem krogu. Lokalna oddaljenost v dobi informatike ni ovira, sicer po govorimo o osrednjem delu Slovenije.
Lepo povabljene s svojimi predlogi!
Helena, bravo!
Močno Te podpiram v tvoji nameri organizirat tovrstno skupino, združenje… Pripravljena sem sodelovati, tudi sama sem ločena, z otrokom, dobro vem, kaj pomeni iti čez vse faze same ločitve, tako čustveno kot finančno. Res je to velik korak za žensko, in prav je, da bi imela vsaka, ki nima svojih prijateljic, na voljo tako skupino ..
Veliko ljubezni vsaki, da bi se odprle življenju!