Pozdravljeni,sem čisto nova v vašem forumu,ker sem ga šele sedaj zasledila.Čeprav sem se že malo zbrala,se še vedno čutim zapuščeno in osamljeno in bi rada samo kakšen dober nasvet.Saj sedaj vem,da si bom morala najbolj pomagati sama,čeprav si ne znam. Naj povem,da sem bila v zvezi 15 let,brez otrok, on ima obrt in jaz sem poleg redne službe delala popoldan še pri njem,kar mi sicer ni bilo težko in vso svojo plačo sem vlagala v njihovo hišo,kajti živela sva pri njegovih starših in pa v njegovo obrt.Saj mi je bilo v veselje delati,čeprav cele dneve. Otrok pa on ni mogel imeti oz.sva hodila na IVF ampak neuspešno sva porabila vse 4 poskuse. Dali so nama še možnost umetne oploditve,toda zadnjih nekaj let je on že imel mlado ljubico in mu tudi za IVF ni bilo mar in sem večinoma hodila sama in se še kar naprej trudila,čeprav mi je on že rekel, da je itak brez veze in da ne misli imeti otrok. Stara sem 38 let on 50 (po videzu med 30-40,po obnašanju še manj),ljubica pa 25.On je prevzel kuhinjo doma,ker je zelo užival v tem,čeprav je bila dopoldan na kosilu ona,popoldan pa jaz. Proti večeru pa je zadnjih 5 let vedno kam odšel, ker je rekel,da mora malo ven,vendar ga ni bilo nazaj celo noč,včasih 2,3,4 dni.Vikednov sem se pa najbolj bala,ker nisem vedela ali bo za vikend doma,ali bo šel z njo k njenim staršem,kajti ona še študira in je za vikende vedno hodila domov. Nikomur nisem upala povedati,kaj se dogaja,ker me je bilo preveč sram, ker sem se počutila ponižano,ker me je zamenjal za bolj živahno in mlajšo. Njegovi starši so mi pravili, danes je bila spet ona tukaj, daj kaj naredi,oz.potrpi malo, saj ga bo minilo,saj večno ne bo mogel okrog letati,saj je že v letih itd. Toda zaradi tega me je bilo še bolj sram, še pred njegovimi starši, ker mi ni privoščil niti toliko ponosa, da bi njo skrival, ampak se je šopiril z mlado in ona je čedalje pogoseje bila dopoldan pri njih,čeprav je njegovi niso marali in so trpeli z menoj. Njegova ljubica mi je pred časom rekla, da ko bom pa izgubila še tisto malo ponosa, bom pa sama odšla.Takrat nisem vedela,kam naj grem in kako.Doma starši in nihče ni nič vedel,ker so imeli bolezen doma, in nisem jih hotela obremenjevati še z mojimi težavami in sem vedno kazala veseli obraz,ko pa sem odšla od njih pa sem vedno jokala in jokala. No za Novo leto, pa ga kljub moji prošnji, zopet ni bilo doma,ampak je bil pri njenih,jaz pa z njegovimi,ko bi se najraje pogreznila v zemljo in 1.1.2002 sem se odločila in začela pakirati. In k sreči sem kar hitro dobila v najem garsonjero vsaj za pol leta in se odselila. Sploh ne vem,kako sem se lahko tako hitro odločila. On pa,ko je prišel domov, je najprej poklical ljubico in ji govoril,kako mu je težko,ko mora mene gledati doma in še bolj žaljive besede,ko pa je videl da pakiram,se je pa čudil. Saj ne rečem,so bili dnevi,ko sva se imela tudi fajn,samo da nje ni bilo blizu,takrat je bil prijazen,stregel mi je,ampak jaz sem se vedno bala,kako bo pa jutri?.No in sem šla. Prejokala sem še več,ko sem se znašla čisto sama in se smilila sama sebi. Čez kak mesec pa me je že začel klicati in se zanimati,ali sem kaj jedla, ali me zebe itd.Ker ne vem,kako bova rešila materialni problem,sem bila prijazna in šla tudi k njemu,ko je klical,da mi bo dal nekaj denarja itd. In tako se je nadaljevalo, in bil je čedalje bolj prijazen,sedaj me kliče vsak dan in vabi na kosilo,večerjo,skrbi ga zame, čeprav še ni prekinil z njo in ko sem mu rekla,da se je odločil za mlajšo in naj me raje pusti pri miru,je rekel, da je naredil veliko napako,da mu je žal in da ve da ko se bo ona zaposlila,bo dobila mlajšega in boljšega?!!.Oče njegov, me kliče in mi pravi,da si vsi želijo,da se vrnem in da on tudi računa na to.Vendar pa jaz ne morem “požreti”vsega ponižanja,ki mi ga je prizadel in ne vem kaj naj.Je sicer dober, in tudi mravlji ne bi naredil hudega,vsem rada pomaga, toda psihično me je pa uničeval.Čeprav on je vedno pravil,saj kaj mi je pa hudega, saj imam vse, ne tepe me in ne pije,in kaj bi pa še rada in sploh še sedaj ne razume zakaj sem sploh odšla. In naj se že vrnem in napodim tisto vsiljivko,ki mu gre pa sedaj že na živce,ker on noče, da sploh prihaja k njemu, ampak ona se kar sili.
Moje pismo je malo zmedeno,pa tudi jaz sem. Dolgo sem mislila, da ne morem dobiti moškega,kajti nisem idealna,nimam idealne postave,sem že v letih pa tudi videz ni ravno najboljši, saj sem na eno oko slepa. Bojim pa se ostati sama.
.

Draga Larisa,
tvoje pismo nikakor ni zmedeno.
Si ženska v najlepših letih, za seboj imaš sicer dolgotrajno in ponižujoče razmerje s človekom, ki te ne spoštuje (sodeč po njegovem obnašanju), vendar pa se premalo zavedaš, da je pred teboj vsaj še polovica življenja. In zgolj samo od tebe je odvisno kako boš preživela ta leta in koliko sreče boš privoščila sama sebi.
Mogoče si misliš, da je lahko modrovati, zato naj ti povem, da se je tudi meni zasukalo življenje na isti datum in iz istega razloga kot tebi.
Larisa, poskušaj pogledati na vse skupaj iz drugačne perspektive – problemi oz. krize se pojavijo takrat, ko skrenemo iz svoje poti, ko pozabimo nase, ko se ne spoštujemo oz. ko si določenih stvari nočemo priznati. Življenje ti je dalo novo priložnost, zato je nikar ne zavrzi. Ni naš namen, da živimo v preteklosti, ampak da gremo naprej … naproti novim izkušnjam in novim ljudem, s katerimi bomo stkali nove, boljše odnose.
Tvoje življenje je samo eno in kot tako neponovljivo. Nikar ga ne zavrzi zaradi ljudi, ki te ne spoštujejo in nimajo zares radi (ljubezen se bolj kot v besedah izraža v dejanjih in pozornostih). Ničesar jim nisi dolžna. Ko boš spoznala, da si odgovorna zgolj za svoje življenje, boš uvidela, da si zaslužiš več, neskončno več, kot si dobivala do sedaj.
Bolečina je tu zato, da te opomni, da nisi dovolj poslušala sama sebe, svojih želj in svojih potreb. Najprej se mora tvoja duša sprazniti, očistiti “čustvene navlake”, da se bo v njej naredil prostor za drugačne in bojše izkušnje in medsebojne odnose z novimi ljudmi. Imej potrpljenje, življenje se ne bo spremenilo čez noč, vendar se zagotovo bo, ko se boš naučila lekcij iz svojega trpljenja in se odprla sebi in življenju.
Imej zaupanje vase in vse se bo uredilo.
Če imaš čas in rada bereš, ti srčno priporočam v branje knjige dr. Sanje Rozman, predvsem “Peklensko gugalnico”. Upam, da se bo tudi tebe (tako kot mene) dotaknila s svojimi besedami.
Želim ti vse dobro.

Ne glede na tvoj izgled, pošlji ga nekam. Če boš šla nazaj bo mislil, da lahko dela s tabo kar hoče.Še bolj te bo trpinčil, pa spet bo spoznal kako mlajšo, ki ga bo nekaj časa ožemala. Sicer pa: odločitev je tvoja, to je samo moje mnenje.

Ja hvala za spodbudne besede.
Vem, da je odločitev samo moja, ampak,ko bi vedeli, kako imam sedaj zapleteno življenje. Sedaj, pa kadar me pokliče (pogostokrat) imam vedno solzne oči in hudo mi je, saj ne vem zakaj. Sedaj pa vidim samo lepe trenutke,(čeprav me včasih ponoči, kar preplavijo spomini, kako sem še lani šla z njim na morje, seveda sem morala prav dolgo prositi in prositi, da bi imela vsaj malo dopusta, in ko sem morala čez tri dni samo za en dan nujno iti v službo, in potem mi je še naročil naj prinesem, še nekaj stvari od doma, tako, da mi je še njegova sestra pripravila precej zaloge za na morje in ko sem že odpeljala, me je poklical, da ne smem priti dol, ker je prišla ona in potem sem se vozila po Sloveniji in jokala in nisem vedela, kam, kako), sedaj pa si govorim, saj ni bil tako slab, skrbel je sicer zame in me imel po svoje rad, in mislim, da še sedaj ne razume, da to boli. Sedaj pa je ves čas doma, skrbi za hišo, vlaga ozimnico in me obvešča, kaj vse je naredil. Priznal je sicer, da bi se moral že pred leti ? popraviti, ampak, da takrat ni mislil na nič. Drugače pa pravi, saj mi ni bilo hudega, vse sem imela, tepel me ni, ne pije in če je šel ven, se je šel malo sprostit. Oče njegov pravi, da obstajajo še slabši moški, in da zvestoba tudi ni vse. Nihče pa ne prizna, da je to tudi teptanje ženske in pa ponižanje, kar pa tudi jaz že pozabljam, čeprav vem, da ne bi smela.
Lepo se imejte

Pridružujem se Ajdinim nasvetom. Poišči si pomoč strokovne osebe, če nisi sigurna v svojo odločitev. Vedi, da si dovolj trpela, sedaj si privošči lepše življeneje. Naj te ne bo strah. Vse polno je takih moških, ki so moški. Pojdi na izlet s kakšo skupino, agencijo,.. samo sama ne bodi. Morda rada bereš ali se ukvaraš z rekreacijo ali ročnimi deli ali…
Oglasi se še kaj.
Pupa