nasilje v družini malo drugače
Spoštovani!
Enkrat sem vam že pisala v zvezi s tem, da moj mož pije in da sem noseča.
To se je od takrat malo uredilo še vedno pa čakam, da se moja sestra z družino odseli in bom lahko v kratkem verjetno šla domov.
A zdaj pa se je pojavil še večji problem. tako zelo rada bi se veselila otročička, ki sem si ga tako goreče želela, pa ne morem. Mož mi grozi, da bo otroka vzel. Skrbi me še posebno zato, ker mi je tašča že kmalu na začetku najine veze povedala, da je poskušala svoji drugi snahi vzeti otroka a ji ni uspelo. Mož je, predno je spoznal mene, imel dekle, ki je zanosilo – tudi za tistega otroka so začeli takoj kovati načrt, če je “njihov” seveda. No izkazalo se je, da mož ni bil oče tistega otroka zato so misel opustili.
Ker taščo že dobro poznam vem, da bi bila sposobna tudi meni poskušati vzeti otroka.
Kaj pa če bi vsem trem skupaj uspelo? Še dodatna težava je, da se zdravim pri psihiatru. Saj nora nisem imam le živčno s stresom pogojeno motnjo (ponavljanje dejanj, prisilne misli, s tujko – Obsessive compulsive disorder) pa me vendar dostikrat ožigosajo da “nisem normalna”.
Če bom nekoč morala na sodišče glede otroka, se lahko zgodi marsikaj.
Tako zelo škodim otroku s tem živciranjem, a ne morem si pomagati – tako zelo me je strah, da bi res prišlo do tega! Ali mi lahko morda poveste kako je v takšnih primerih kot je moj s pravicami do otrok, če se zakonca ločita? Ali lahko otroka dajo popolnoma tretji osebi, kot je naprimer moja tašča (70 let), če bi ga zahtevala? Ko vidim, kako je vzgojila svoja dva otroka (kadita, pijeta, uporabljata mehke droge, policijske kartoteke, oba že bila v zaporu, prvi dosti brez službe čeprav ima 6 otrok-37 let, itd.), se zgrozim. Ni mi čisto jasno, kako sem pristala v tem zakonu-moja družina in vzgoja je tako drugačna!
Kako bodo vzgajali mojega otroka ti ljudje? Kaj naj naredim?
Po trenutno veljavnem zakonu o Zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki ureja področja, po katerih sprašuješ ti sporočam naslednje.
Postopki dodelitve otroka se vodijo na sodišču, ki na podlagi pridobljenega mnenja Centra za socialno delo, odredi, komu se otrok zaupa v skrbništvo.
1. Če meniš, da je tvoja bolezen ovira za to, da bi lahko sama skrbela za otroka, je dobro, da razmisliš o pomoči, ki bi ti to omogočala.
2. Če otrok ne bi bil dodeljen v skrb tebi, potem bi bil partnerju. Če le ta ni primeren, potem bi se v postopku na centru za socialno delo iskalo nekoga, ki bi za otroka lahko skrbel. Posvojitelj je ena izmed možnosti, vendar če ti želiš imeti stike z otrokom, to ne pride v poštev. Druga možnost je rejništvo. V rejništvo se namesti otroka, za katerega starši niso sposobni skrbeti (za določen ali nedoločen čas). Obstaja tudi možnost, da sta mati in otrok nameščena skupaj. Rejnik mora poleg drugih pogojev izpolnjevati tudi starostni pogoj in sicer ne sme biti starejši od šestdeset let. Tašča torej ne pride v poštev. Tudi sicer pa si ne predstavljam, da bi babica pri sedemdesetih lahko skrbela za dojenčka 24 ur na dan.
Vsekakor bi bilo najbolje, da počasi stopiš na center za socialno delo, kjer poveš za svojo stisko in jim predstaviš svoje pomisleke in strahove. Dobro je, da si strokovno delavko pridobiš na svojo stran, da te spozna pred tem, ko bo vse potrebno pod nujno urediti.
Lep pozdrav!
Spoštovana ga. Verovšek!
Ponovno vam pišem. Še vedno sem v enaki situaciji. Prosim Vas, povejte mi, koliko možnosti ima moj mož, da dobi otroka. Ne morem več živeti s tem strahom, da mi bo otroka vzel. Samo mislim si lahko, kako to vpliva na nerojenčka! Saj bo še kaj narobe, ko se toliko živciram in toliko prejokam, včasih pa doživim še fizično nasilje! Ne upam se iti iz zakona, saj me skrbi, da bo zaradi moje nervoze in zdravljenja pri psihiatru on dobil otroka saj, kot mi vedno ponavlja, “nisem normalna in mi nihče ne bo dal otroka”. Če se poizkusim resno pogovoriti, se to sploh ne da, saj je ves čas pijan in ponavlja, da mu je popolnoma vseeno kaj bo z najinim otrokom, saj bo tak kot jaz, za nikamor, in ko ga vsaj ne bi bilo.
Veste, sama se ne bojim, vem da lahko za otroka skrbim, ljubim ga pa že zdaj čez vse, sploh pa teh 14 dni, ko me že tako močno a nežno cel dan brca.
Moža to sploh dosti ne zanima.
Povejte mi, kaj menite, po Vaših izkušnjah, koliko je možnosti, da zaradi mojega zdravljenja izgubim otroka?
Najlepša hvala, Brigita.
Draga Brigita!
Še vedno ste v enaki situaciji. Verjamete, da bo kdaj bolje? Brigata, razumem, da vas je strah, vendar, ste pomislili, kakšno življenje vas in vašega otroka čaka po tem, ko se bo rodil?
Nihče nima pravice, da vas izsiljuje, maltretira in ponižuje kot vaš mož. Pijan moški vas uničuje. Naredite konec temu, saj vendar ne morete živeti v stalnem strahu. Kaj bi se zgodilo, da odidete? Kaj lahko naredite, da bo vajin odnos drugačen? Razmislite o spremembah in ne ostajajte v trpljenju. Poiščite nasvet še kakšnega strokovnjaka! – POMEMBNO!
Poskusite najti mir, ki ga zelo potrebujete.
Glede dodelitve otroka pa vam lahko odgovorim zgolj statistično. Vsak primer pa je specifičen. Ogromen procent otrok je dodeljen v skrbništvo materam, nekaj obema partnerjema. Psihiatrične težave so lahko ovira, vendar je težko soditi na podlagi tako malo informacij. Poleg vsega pa je to stvar sodišča, ki odloča.
Poskrbite zase in za svojega otroka! Naredite tako, kot mislite, da je prav. Poslušajte svoj notranji glas in razmislite o tem, kar vam sporoča. Imejte se radi!
Želim vam vso srečo!
Pozdravljena Brigita
Tudi sama sem bila v odnosu z alkoholikom, čeprav ne nasilnim, in tudi jaz sem ob njem postajala vedno bolj ‘nora’. Zdaj vem, da je alkoholizem huda bolezen, ki prizadene ne samo tistega ki pije, ampak tudi vse okoli njega/nje.
Jaz sem zalo trpela ob njem, kajti tudi moja mama je pila, in zdelo se mi je, da ne bom nikoli več prišla iz tega začaranega kroga alkoholikov. K sreči sem nekoč naletela na knjigo Otrok, ki se je igral z luno, v kateri sem prebrala, da v Sloveniji obstaja skupina za pomoč nam, svojcem, ki živimo ob alkoholiku. To me je zelo presenetilo, kajti vedno sem mislila, da potrebuje pomoč alkoholik, ne pa jaz. No ampak sem se motila, tudi jaz sem potrebovala pomoč.
Ta skupina se imenuje Al-Anon, več o njej pa si lahko prebereš tule: http://www.aa-drustvo.si/aaslo/alanon.htm.
Jaz sem prišla v njo pred tremi leti, ko sem bila popolnoma na dnu in od takrat se je moje življenje močno izboljšalo. Tu sem srečala veliko ljudi, ki so doživljali podobno kot jaz, pa so se uspeli izvleči iz temne luknje. Med drugim sem uspela prekiniti zvezo z dotičnim alkoholikom, čeprav to ni nujno vedno pravi odgovor, ampak v moji situaciji je bil. Ampak, kar je najpomembnejše – naučila sem se živeti srečno življenje, ki se ne vrti zgolj okrog alkohola in ki ni več tako polno strahov kot je včasih bilo.
Želim ti, da tudi ti najdeš pot iz svojega trpljenja in nas morda kdaj obiščeš – izgubiti nimaš kaj.
Poskrbi zase Brigita
Barbara