nemogoče
V bistvu mi sedajle sploh ni do pisanja, ali govorenja o meni sami.
V bistvu imam za seboj kar veliko let zakona, kateri pa me ne izpolnjuje.
Spoznala sva se mlada. On 19, jaz 16. Bila je, recimo ljubezen na prvi pogled.
Oba sva prihajala iz nepopolne družine, vendar so bili razlogi za to različni. Vzgoja je bila nekako podobna, polno fizičnega in psihičnega nasilja, brez potrebne podpore staršev.
Kljub temu, da sva bila že takrat velikokrat sprta, tudi fizični obračuni niso manjkali, sva vedno vse “zgladila”, in za vse spore obtožila svoje domače.
No kljub temu sva se poročila. Kmalu so prišli tudi otroci. Bila sem zaposlena, prav tako on. Za otroke, gospodinjstvo in ostalo delo v gospodinjstvu sem večinoma skrbela sama. On je bil tisti, ki je delal zgolj za denar, včasih se je lotil kakih gospodinjskih del. Šele sedaj sem spoznala, da me je ves čas “komandira”. Vedno je hotel imeti glavno besedo. Če se s čim nisem strinjala, me je gladko preslišal. Če se še vedno nisem strinjala, je povzdignil glas. Seveda sem ga tudi sama. In prišlo je tudi do fizičnega obračunavanja. Ko se spreva, potem mi vedno pove, da sem nesposobna trapa odvisna, da on dela za mene, da bi brez njega crknila in da itak ne bo več živel z mano in se bo ločil. Z njim se tako rekoč ni dalo niti enkrat pogovoriti. Po daljšem času mi je tudi povedal, da me je prevaral že prvo leto zakona. Vedno je po prepiru nasljedni dan prišel prosit, naj mu odpustim. Ker sem mislila, da mu je žal za besede ali dejanja, ki jih je storil, sem mu jasno oprostila, včasih sva se tudi pogovarjala. Mislila sem, da “rešujeva”svoje zakonske težave. nikoli ni sam začel pogovora. Pogovarjala se nisva niti o vzgoji.
In neko jutro sem ga vprašala, ko se je prišel opravičit za “storjeno”mi gorje, zakaj pravzaprav se opravičuje, saj niti sama nisem več izbirala besed in tudi udarce sem mu vračala. Pa mi je dejal, če sem slučajno kaj takega storil.
Vedno ko sem jih “fasala” je dejal, da sem za to sama kriva, ker ga pripeljem tako daleč , da me potem mora udarit, davit ali pretepst. Na začetku sem mislila, da sem res sama kriva, ker imam pač dolg jezik, ki pa ni bil do sedaj nikoli žaljiv.
In tudi moja toleranca do nasilja je bila visoka. Saj je bil on prvi človek, ki me ni samo udaril pač pa tudi objel.
Ko sva hodila, sva za nekaj časa prekinila. Vendar sva se ponovno znašla skupaj. Že takrat mi je grozil, da se bo ubil, potem je grozil meni, da me bo zastrupil, tudi svoje “prijatelje” je poslal, da so me zasledovali. Tudi sam je zganjal kar lepega hudiča, me zasledoval in fizično napadal.
Takrat nisem imela nikogar, da bi povedala, kaj se mi dogaja. Tudi doma nisem imela podpore, in če bi zvedeli, da sva prekinila ali da nimam nobenega fanta, bi se mi samo posmehovali.
Vendar je to sedaj že preteklost. Sedaj mi je že jasno, da me nikoli ni jemal kot osebo, ampak kot nujno zlo, ki ga mora prenašat, zato da zadovolji družbene potrebe, in zato, da se poroči potrebuje babo, ki pa ni nujno, da sem jaz, lahko je katerakoli.
Vendar kljub vsemu ne naredim in storim ničesar, da bi to razmeje prekinila. V samem bistvu sem besna sama nase, ker sem vrgla stran toliko let. Ampak, ker ne storil tega koraka, jih bom kar še nekaj. V bistvu mi družina pomeni zelo veliko.
Pravzaprav se mi zdi, da brez družine tudi za mene ni obstoja. Na nek način mi je skoraj vseeno, kaj se zgodi z mojim življenjem. Ko sem bila še mlajša, se nisem mogla ločit, saj mi je grozil, da mi bo vzel otroke. Da si ne bi pomišljal storiti karkoli, čeprav “na račun” otrok, samo da bi me prizadel, to je bilo vseskozi v moji glavi. Ko sva se denimo prepirala, nas je vse napodil, naj spokamo kufre in gremo, da nas ne vidi več. Velikokrat sem res spokala kufre in otroke, in se odpeljala v noč. Vendar nisem imela kam. In tako sem se morala vedno vrniti. Ko sem mu nekoč dejala, kako to, da se ni nikoli zbal za otroke, ko sem jih taka vsa razburjena odpeljala in kako to, da mi ni nikoli preprečil tega, je dejal, da je itak vedel, da bom delala po pameti.
Sedaj velokokrat premišljujem o samomoru. Imam zelo malo možnosti za zaposlitev. Tudi stanovanja nimam. Tudi poslovno sva združena, vendar v glavnem dela on. Preden “sva” se odločila za to potezo, sva vso stvar “premislila”.
Vendar je pri njem tako, da, ko sva sprta, mi ne pove ničesar. Tudi o denarju sam odloča. Ravno tako o strategiji. In ker mi je počasi že vse ravno, popuščam.
Pravzaprav se mi zdi že butasto kar koli storiti.
Včasih, ko me “daje”depresija in ko se smilim sama sebi, in se objokujem takrat mislim ali pa vseskozi vem, da moje življenje ni vredno piškavega oreha.
Tudi čustveno sem že precej otopela. Včasih mi je tudi za otroke vseeno.
lp
Spoštovana!
Kljub temu, da vam ni bilo do pisanja o sebi in o tem, kaj ste doživeli in preživeli ste na koncu veliko napisali. Vaše pisanje sem doživela kot povzetek vsega tistega, kar se ženski, ki postane žrtev nasilja, lahko zgodi v življanju. Šli ste skozi zaljubljenost, začetne težave v zakonu, skozi travme vaše in njegove družine, do uničujočega partnerstva, ki je polno verbalnega in fizičnega nasilja. Otroci so zrasli, vi pa ste v teh letih postali otopeli in postalo vam je vseeno, kaj se še lahko pripeti. Postalo vam je vseeno za vas same in za ljudi okoli vas, ki vas imajo radi. Nič več nima smisla v življenju in zdi se vam, da vaše življenje ni vredno piškavega oreha. Postavili ste si diagnozo “depresija” in tam končali s svojim pisanjem o sebi.
Name niste naslovili vprašanja, zato vam bom odgovorila v smislu svojega doživljanja vašega pisma. Name je naredil poseben vtis. Lahko si zamislim, kako je, če ti nič na svetu več ne pomeni svetle lučke. Ker sem po naravi velik optimist si lahko predstavljam tudi, kako zelo težko mora biti, da človek ne vidi svoje prihodnosti in poleg tega še žaluje za tistim, kar je/ni bilo. Če izzvamemo še trenutek, v katerem je, to pomeni, da nima življenja. In v resnici ga nima, ker ga ne zna živeti.
Boleča preteklost ne sme biti izgovor za to, da ne vidim več smisla. Ne morem pristati na to, da se vdam. Jaz sem borka. Če padem vstanem. In tako naprej. Nič, ampak nič, me ne more zaustaviti. Ker imam življenje. In življenje je vse tisto lepo in strašno, kar se mi je zgodilo do sedaj. In zato sem danes tu. In se pogovarjam z vami. In vi z mano. Vam je vseeno tudi za to? Meni ni.
Andreja
Tako zivljenje kot ga opisujes res ni vredno zivljenja. Morala bos stopiti iz tega zacaranega kroga, ki te ubija zraven pa se otroke. Morala bos narediti prvi korak in potem pocasni stopati dalje. Rekla bos, lahko je tebi govoriti. Iz lastnih izkusenj ti lahko povem, da clovek v sebi nosi ogromno energije, samo izbezati jo je treba iz sebe. Sama bos tezko, najdi si prijateljico, ki ti bo stala ob strani in ti pomagala pri teh prvih korakih. Verjemi, dosti je ljudi okrog nas, ki so nam pripravljeni ponuditi roko in nam pomagati.
Senja
Spostovana ! Ne meci svojega zivljenja v nic, kot si do zdaj, ko si se zrtvovala za otroke!! Ce so zdaj otroci ze vecji in bolj samostojni, je zdaj trenutek, da se malo oddaljis od vsega in najdes cas zase, v katerem premisli, kaj lahko naredis zase, da bos vsaj od sedaj naprej sreceje zivela. Ne popuscaj tvojemu tiranu, da te do konca poniza in vzame vse veselje v zivljenju. Zbudi se iz otopelosti in premisli, koliko zanimivih stvari je na svetu. Pojdi kam na kaksno kavico z prijateljico , pa v knjiznico ali pa zacni s kaksno prenovo telesa in duha, za kar najdes navodila v knjigah. Prosim, ne bodi neumna in ne meci svojega zivljenja stran se naprej.Vedi, da si ti svoj clovek, cetudi si porocena s mozem, nisi njegova lastnina in te nima pravice zaliti in komandirati, ker nista niti v sorodu. Se starsi te nimajo pravice zaliti ali tepsti, ne pa tisti, kateremu si dala otroke in mu vsakodnevno nudis brezplacno oskrbo in udobje v lastnem domu.
Prebudi se iz otopelosti in ko zjutraj vstanes, se poglej v ogledalo in bos videla da si to se vedno ti, prav tista kot pred leti in da tudi tebi pripada koscek srece in veselja v zivljenju.
Pojdi ven in magari samo po kruh v trgovino, med potjo pa veselo poklepetaj z vsako znanko, ki ti bo preckala pot in naredi trden sklep, da od danes naprej tud tihoces nekaj od zivljenja. Nikoli ni prepozno!!! Poglej samo vecino upokojencev, ceprav z nizkimi dohodki, in pod tezo let, se znajo veseliti .Ti pa si se mlada, in te se mnogo lepega caka. Samo vzeti si moras!!!!!