Najprej vas lepo pozdravljam.

Sem mlajši moški (28 let, 176 cm), poročen, oče enega otroka, s solidno službo.
Nimam nobenih družinskih ali finančnih težav. Sem zelo čustvena oseba.
Do sredine avgusta nisem imel nobenih problemov z zdravjev(razen tu in tam kakšen prehlad).
Avgusta pa sem zbolel z virusno angino(mononukleozo-virus EBV). Ker nisem poznal te bolezni me je nenehno preletaval strah, da imam kakšno hudo bolezen.
En teden sem bil v bolnišnici na infekcijskem, nato pa še mesec in pol na bolniški.
Po besedah zdravnika ta bolezen naj ne bi bila nevarna in ne pušča trajnih posledic. Ker pa sem hotel zvedeti še kaj več o tem, sem pričel brskati po internetu in našel tudi dosti slabih stvari o tej bolezni.
Te slabe stvari so se mi samo nabirale in nabiral v glavi in ne morem pozabiti misliti na to.
Čeprav so fizični znaki izzveneli in so izvidi v mejah normale, se še vedno ne morem otresti slabih misli.
Nenehno razmišljam samo o tem.
Psihično stanje se mi je od začetka bolezni do danes zelo poslabšalo. Prej sem bil poln energije, vedno vesel in nasmejan, brez problema sem dosegal vse zastavljene cilje, nisem vedel kaj je to strah.
Sedaj pa sem potrt, čisto brez volje, večrat brez pravega razloga planemv jok, ne morem se zbrati in skoncentrirati, sem nemiren imam čudni glavobol v čelnem delu.
Proti večeru se sicer dokaj umirim.
Ko pa se zjutraj zbudim me spet spreletava misel, da se bom danes psihično spet tako slabo počutil.
Čeprav imam dosti razlogov za veselje, dobro voljo,….(ljubeča žena, dojenček, dobri prijatelji,gradnja hiše) ne morem in ne morem priti k sebi.
To me že precej utruja.

Za odgovor se vam že v naprej zahvaljujem!

Spoštovani!

Vaš primer je kot naročen za zagovornike trditve, da bolnikom v nekaterih primerih ni prav povedati prav vsega o njihovem zdravju, ker jim to lahko škodi. Seveda ste vi te inforamciji dobili drugje in vas seveda niso nič kaj potolažile, nasprotno – spravile so vas v še vešje skrbi. Mislim, da je prav, da verjamet zdravniku, ki vas je potolažil s tem, da vam ozravljena bolezen ne bo pustila nobenih posledic.

Kar pa opisujete vi, je slika anksiozno depresivne motnje (tesnoba se prepleta z depresijo), kar ste ugotovili že sami. Čim prej se oglasite pri zdravniku, da vam predpiše antidepresiv (po potrebi tudi pomirjevalo – odvisno od ostalih zankov). Po izkušnjah iz medicinske literature in lastni praksi lahko rečem, da bi bil zelo vesel takega bolnika, kot ste vi, ker je to stanje z največjim uspehom zdravljenja. Seveda lahko tudi čakate, da se depresija popravi sama od sebe, kar je možno, vendar si v tem času lahko poslabšate okoliščine (manjša delovan učinkovitost, prepirljivost doma, manjši spolni interes za ženo ipd.), ker bodo vaše “depresivno” razpoloženje ljudje imeli za vašo “lenobo ali zlobo” in na za bolezen. Po treh tednih jemanja antidepresivov bi morali biti spet v stari koži.

Lep pozdrav!

Janko Kersnik