Pozdravljeni vsi!

Odpiram temo, ki je zame osebno oziroma v mojem zakonu precej moteča. Z možem sva poročena že 15 let, stara sva 35 in 37 let. On je športni tip človeka že iz otroštva. Jaz pa sem šport sovražila že v šoli in še vedno se mi upira. Zakaj?!

Mož je, kot rečeno, zagovornik športa, gibanja, vsako vrsto športa obvlada takoj. Vsoraj redno vsak dan teka po 5 – 6 kilometrov pretežno navkreber, da nabira kondicijo. Je zelo dober smučar, plavalec…

Seveda je vse to o.k. in super. Popolnoma mu dajem prav, ker je to početje zdravo in koristno. Problem je drugje. Jaz si dejansko pravzaprav tudi želim biti športno aktivna, vendar skupaj z njim ne najdem pravega jezika. Saj je seveda logično. On nabit s kondicijo, jaz in moja kondicija pa nekaj srednjega. Naj razložim, kaj počnem. Enkrat tedensko grem v bazen in savno. Enkrat tedensko na kolo in naredim približno 20 km. Pozimi smučanje mogoče 2 do 3x, sedaj se učim rolati. Predvsem si želim tekati in to z njim. Tukaj pa nastane problem. On noče tekati z mano, ker pravi da se z mano niti približno ne utrudi in ne doseže željenega učinka. Niti približno ne pokaže toliko razumevanja, da bi vsaj poskusil. To je storil mogoče 1x, pa je potem rekel, da nima nobenega smisla. Ne prenese prilagajanja in razumevanja, da se kondicija ne pridobi z enim tekom, temveč je zanjo potrebno nekaj časa. Pa me je gnjavil, da naj tečem v strm klanec navzgor, ko sem bila čisto na tleh. Ko naprimer gobarimo ali planinarimo, si on želi hoditi svoj tempo in ga kar jezi, če midve s hčerko (ona ima 9 let) ne dohajava.

Skratka: Jaz bi rabila samo razumevanje in potrpljenje nekaj časa. Ko smo kjerkoli, ali na kolesu ali smučanju… naju samo gnjavi in zahteva skrajnosti. Skratka želi si, da se naučiva vse na enak način in enak tempo, kot to obvlada on. Ni popuščanja. Kvečjemu razjezi se, da tako nič ne more doseči pri nama in potem gre naprej po svoje. Torej, ker nismo uspeli doseči skupnega športanja in sedaj počnemo vse športne aktivnosti ločeno. Midve s hčerko kolesariva najraje sami, v bazen greva najraje sami, rolava se skupaj…. on pa laufa po svoje, kolesari nekaj časa ob nama, potem pa naredi velik krog še po svoje. Enostavno je prezoprno ga ves čas poslušati njegove očitke in biti sam. Vendar to zame ni najbolj zdravo za družinske odnose!

Sedaj od vas vsej potrebujem nasvet: Ali se sploh še izplača iskati neko rešitev in se truditi, da mu bom enaka?! Kako naj od njega dosežem več sodelovanja in mu dam vedeti, da preveč gleda le na lastne interese. Zakaj se moram jaz toliko prilagajati njemu, on se le malo in zelo poredko. Zakaj, v končni fazi, je pravilen le ta nivo?! Ali naj kar opustistim željo po skupnem kolesarjenju, plavanju, smučanju…. ?!

Torej prosim za vaše življenske izkušnje in vaše nasvete!
Pozdravljeni!

Draga Lara!

Prebrala sem vaše pismo in moram priznati, da zelo občudujem vašo vztrajnost. Situacija, ki jo opisujete, se verjetno pojavlja tudi na vseh drugih področjih, ne le pri športu. Nekateri ljudje pač ne bodo nikoli vedeli, kaj je to družina, partnerstvo… medsebojni odnosi so, na žalost, bolj postranska stvar. Meni osebno se zdi, da je ob današnjem tempu življenja še posebej pomembno, kako si organizirati svoj prosti čas, ki ga je tako vedno premalo. Zdi se mi prav, da ima vaš mož včasih čas samo zase in da sam teka in kolesari tam in tako, kot njemu ustreza in ga zadovoljuje; prav pa se mi zdi tudi, da včasih svoj čas posveti vama z otrokom. To, koliko kolesarite, smučate, tekate… vi, je samo vaša stvar. Tudi šport in rekreacija imata vrednost samo, če to počnete z veseljem. Kakor hitro se pojavi prisila, to več ne služi svojemu namenu. Počnite stvari, ki vas veselijo in v meri, ki jo zmorete. Ne poskušajte nemogočega in ne ženite se, da bi dosegli formo svojega moža. Vi ste še veliko več, kot samo športnica in tudi njemu lahko ponudite še vse kaj drugega. Ne pozabite na svoje vrline in ne dovolite si spodkopati svoje samozavesti. Glede na to, da sta poročena že 15 let, je v vajinem zakonu verjetno še dosti drugih, dobrih stvari. Te negujta. Nikar pa ne dovolite, da se boste vedno prilagajali le vi. To je egoizem in nima z ljubeznijo ničesar skupnega. V pravi ljubezni bi partnerju več pomenilo to, da je na smučanju s svojo družinico kot to, kako kdo smuča.

Sončen pozdrav!

VesnaLaraK je pisal/pisala:
>
> Pozdravljeni vsi!
>
> Odpiram temo, ki je zame osebno oziroma v mojem zakonu precej
> moteča. Z možem sva poročena že 15 let, stara sva 35 in 37
> let. On je športni tip človeka že iz otroštva. Jaz pa sem
> šport sovražila že v šoli in še vedno se mi upira. Zakaj?!
>
> Mož je, kot rečeno, zagovornik športa, gibanja, vsako vrsto
> športa obvlada takoj. Vsoraj redno vsak dan teka po 5 – 6
> kilometrov pretežno navkreber, da nabira kondicijo. Je zelo
> dober smučar, plavalec…
>
> Seveda je vse to o.k. in super. Popolnoma mu dajem prav, ker
> je to početje zdravo in koristno. Problem je drugje. Jaz si
> dejansko pravzaprav tudi želim biti športno aktivna, vendar
> skupaj z njim ne najdem pravega jezika. Saj je seveda
> logično. On nabit s kondicijo, jaz in moja kondicija pa nekaj
> srednjega. Naj razložim, kaj počnem. Enkrat tedensko grem v
> bazen in savno. Enkrat tedensko na kolo in naredim približno
> 20 km. Pozimi smučanje mogoče 2 do 3x, sedaj se učim rolati.
> Predvsem si želim tekati in to z njim. Tukaj pa nastane
> problem. On noče tekati z mano, ker pravi da se z mano niti
> približno ne utrudi in ne doseže željenega učinka. Niti
> približno ne pokaže toliko razumevanja, da bi vsaj poskusil.
> To je storil mogoče 1x, pa je potem rekel, da nima nobenega
> smisla. Ne prenese prilagajanja in razumevanja, da se
> kondicija ne pridobi z enim tekom, temveč je zanjo potrebno
> nekaj časa. Pa me je gnjavil, da naj tečem v strm klanec
> navzgor, ko sem bila čisto na tleh. Ko naprimer gobarimo ali
> planinarimo, si on želi hoditi svoj tempo in ga kar jezi, če
> midve s hčerko (ona ima 9 let) ne dohajava.
>
> Skratka: Jaz bi rabila samo razumevanje in potrpljenje nekaj
> časa. Ko smo kjerkoli, ali na kolesu ali smučanju… naju
> samo gnjavi in zahteva skrajnosti. Skratka želi si, da se
> naučiva vse na enak način in enak tempo, kot to obvlada on.
> Ni popuščanja. Kvečjemu razjezi se, da tako nič ne more
> doseči pri nama in potem gre naprej po svoje. Torej, ker
> nismo uspeli doseči skupnega športanja in sedaj počnemo vse
> športne aktivnosti ločeno. Midve s hčerko kolesariva najraje
> sami, v bazen greva najraje sami, rolava se skupaj…. on pa
> laufa po svoje, kolesari nekaj časa ob nama, potem pa naredi
> velik krog še po svoje. Enostavno je prezoprno ga ves čas
> poslušati njegove očitke in biti sam. Vendar to zame ni
> najbolj zdravo za družinske odnose!
>
> Sedaj od vas vsej potrebujem nasvet: Ali se sploh še izplača
> iskati neko rešitev in se truditi, da mu bom enaka?! Kako naj
> od njega dosežem več sodelovanja in mu dam vedeti, da preveč
> gleda le na lastne interese. Zakaj se moram jaz toliko
> prilagajati njemu, on se le malo in zelo poredko. Zakaj, v
> končni fazi, je pravilen le ta nivo?! Ali naj kar opustistim
> željo po skupnem kolesarjenju, plavanju, smučanju…. ?!
>
> Torej prosim za vaše življenske izkušnje in vaše nasvete!
> Pozdravljeni!

Me veseli da ima se kdo takele “zakonske” tezave…
Tudi pri nama z zeno je podobno…
Sicer oba veliko sportava ampak ne najdeva skupne valovne dolzine…
Vsaj ne v istem sportu…
Smo pa lani poleti nasli zelo zanimivo kombiniranje (pri name je problem tudi to ker je hcerka stara sele 5 let pa rabiva varstvo ce hoceva skupaj nabirati kondicijo)

Torej… zena na kolo jaz pa tek… in to rahlo navkreber in recimo po 15km je situacija izenacena (oba sva presvicana)

Ali pa kolo in rolerji… ali pa rolerji in tek…

Skratka… kjer je volja tam je pot… pa ceprav makedamska

LP