Lep pozdrav!
Bila sem čisto običajna najstnica, obsedena z lepimi ženskimi postavami, hotela na vse načine biti suha in tako sem mislila, da bom tudi lepa. Imela sem tudi težave z bulimijo, ki pa so se končale za vedno. Prej sem sovražila šport, sovražila telovadbo v šoli, zdaj sem odvisnica od športa. Verjetno zato, ker sem si našla tipa od katerega sem se nalezla te odvisnosti, ker ima full energije in zmeraj se športava ko sva skupaj. Pripomogel je verjetno tudi ta forum, čeprav nisem nikoli nič napisala, ampak bolj pasivno spremljala vse skupaj. Zdaj sem srečna. Končujem srednjo šolo in v vseh štirih letih nisem bila tako vesela, polna energije in zadovoljna sama s sabo. Res sem happy, da sem spoznala da je šport način mojega življenja in, da ne morem brez. Happy sem tudi, ker sem premagala bulimijo in sem zadovoljna s svojim telesom. OK, ni popolno, imam par pomankljivosti, ampak sem se sprejela. KONČNO!
Upam in zelo si želim, da bi vsi enkrat spoznali kako lepo se je ukvarjati s športom z občutkom, da delaš nekaj koristnega zase, ne pa samo zaradi hujšanja.
ČAO

se strinjam s tabo.Tudi jaz ne hodim samo zaradi hujšanja,ampak predevsem zato ker grem s fitnesa ali z jogginga ali česarkoli že ,zadovoljna in samozavestna in tudi zato ker sem srečna da sem nekaj naredila zase in za svoje zdravje.Pomisli na Leona Štuklja.Pri svojih 100 letih je lahko naredil špago,salto…kar si hotel.Vse to samo zato ker je bil šport vsakdan njegovega življenja.

Kaj pa vem, nekako tvoja zgodbica ni preveč motivacijska… bulimija, odvisnost… in zdaj si srečna in vesela. Oh!

Ja sem zelo zelo srečna, ker sem končno ugotovila, da moram pazit na svoje zdravje in nase, ne pa se uničevat z bulimijo! Hotela sem le nakazati, da se da vse rešiti, le če vztrajaš in meni je uspelo.