Zanima me, če je tu kaj k hipohondriji nagnjenih osebkov, jaz priznam, da me včasih malo zanese k hipohondričnim mislim, sem pa ugotovila, da mi je neverjetno smešno, če odkrijem še kakšnega “somišljenika”, v katerem pravzaprav odkrijem sebe, ko opisuje svoje težave oz. strahove… No, če je tu kaj takih, se kaj ogasite, pa bomo rekli kakšno o svojih strahovih… Nenazadnje pa več glav več ve in če ugotoviš, da ima kdo iste simptome kot ti, pa je še živ:-), te vsaj za nekaj časa pomiri… 🙂

ej!Nimam teh problemov me pa prav zanima zakaj se nekaterim to zdi tako smiselno …Mi lahko razložiš?Pa, kako bi se dalo temu pomagat’

Smiselno? :)) No, ta je pa dobra! To pa res ni smiselno, tako kot vsaka druga psihopatologija, pri hipohondriji, sploh pri hujšh primerih, gre v bistvu skoraj za bolezen, no, sama na srečo nisem tako hud primerek, tako da s tem ne maltretiram okolice ali ne visim vsak čas pri zdravniku :)) imaš pa seveda dosti hujše primerke, a to je v bistvu nekaj, kjer si zelo težko sam pomagaš, jasno da ni nekaj “namernega”, torej da bi se človeku zdelo smiselno, in zdaj bo pa kar hipohonder! :)) Je podobno kot npr. fobije, npr. eni imajo fobije pred pajki, eni pred kačami, eni pred zaprtimi, odprtimi prostori, višino, itd. in se tudi ne vprašamo, zakaj se jim zdi to smiselno, v bistvu je pa hipohondrija tudi neke frste fobija – fobija pred boleznimi. Je pa kar huda stvar, tako da brez skrbi, da človek ne bi bil prostovoljno hiponder! 🙂 Je pa znano, enkrat je bila oddaja o tem, da so pogosto hipohondri zelo inteligentne osebe, tudi razni znani ljudje so bili, tako da ti očitno pamet tukaj nič ne pomaga, gre za nekaj povsem iracionalnega. Menim, da ti jo lahko vcepijo npr. starši v zgodnjem otroštvu, če so te zavijali v vato ali zganjali pretiran teater za vsako bolezen ali pa seveda, če so tudi sami hipohondri – potem ta strah zlahka prenesejo na otroka in ta se ga zlepa ne znebi…

No, jaz nisem hipohonder, mam pa enga doma. Sicer je na srečo milejši primer, ampak ma včasih kr izpade. Vsake tolko je 100%, da ima kje raka, pa vse možne bolezni je že skoraj imel, no v resnici je na srečo zdrav ko dren, ampak si vsak dan pritisk meri in požre neverjetno količino raznih lekadolov in podobnih placebov. Pri njemu to izvira iz otroštva, ko je skoz bral zdravstvene priročnike in pri 10-ih mislil, da ima najmanj par spolno prenosljivih bolezni :-))))) Potem je njegova mama priročnik seveda skrila, hihi.

:-)) No, jaz sem nasprotni primerek, jaz se še zdravil “bojim” in vseh njihovih neštetih stranskih učinkov, tako da traja par let, da porabim eno škatlico Lekadola. Aja, no, Lekadola seveda ne uporabjam, ker vsebuje želatino, ki lahko prenaša Creuzfeld-Jakobovo bolezen! :-)))
No, to je najhujši paradoks hipohondrov – bojijo se bolezni, po drugi strani pa si ne upajo jemati zdravil, ker pa ta spet škodijo! 🙂

No, zdaj sem se pa našla. Pridem od zdravnika z receptom, veselo v lekarno, doma pa skrbno trikrat preberem navodila k zdravilu in presodim, da je prenevarno. Potem ga sicer s slabim občutkom en čas jemljem, grem nazaj k zdravniku in rečem, da zdravila ne prenašam, da sem dobila od njega izpuščaje, naj mi da kaj blažjega ali da bi rada bila brez zdravil…
ampak mislim, da nisem hipohonder, res se kar naprej slabo počutim.

Tudi jaz sem ene vrste hipohonder. Sicer ne letam od zdravnika do zdravnika, ampak sama tuhtam kaj mi je. Zdravil se bojim kot hudič križa. Če jih že moram vzeti, vse preberem in mi ponavadi “škodujejo”. Ob vsakem simptomu “dobim”najhujšo diagnozo. To počnem že od mladosti. Vse leksikone imam že preštudirane. Je pa tako življenje naporno in nič kaj prijetno.

No, me je pa kar malo pomirilo, da nisem edina! :-)) A veste, da na Hrvaškem imajo nekakšno društvo hipohondrov, kjer se dobivajo in razpravljajo :)) mislim, da se imenuje Bojim se najgoreg, ustanovil, pa ga je menda en znani pevec Šajeta, simpatičen mladenič, ob katerem sem kar umirala od smeha, ko je enkrat v Latinici razlagal, kaj vse je že imel in da si iz vseh rentgenskih posnetkov lahko nekajkrat sestavi skelet… :)))
Je pa res, ja, s tem živet je zelo naporno.

Zdaj pa eno vprašanje za vas: eni menite, da niste hipohondri, čeprav ste zaskrbljeni za zdravje, imate nelagoden občutek pred zdravili itd. – ampak, a sploh obstaja hipohonder, ki se zaveda tega, da je hipohonder? Torej, ki se V CELOTI tega zaveda? Npr. jaz bi si tudi rada sama sebi dopovedala, da seveda nisem, in štejem svoje simptome za realne in za možni temelj česa hudega, ampak obenem pa si, če se nekoliko poglobim vase, vseeno moram priznat, da imam hipohondrične poteze. Moraš pa bit najbrž precej samokritičen, da si to priznaš, mogoče to prej opazi okolica, če si tak tip, da to razlagaš okoli, ali pa seveda zdravnik, ki te pošilja na vse mogoče preiskave, odkrijejo pa nič. Ker namreč menim, da te zavedanje o lastni hipohondriji tega še ne ozdravi – torej, ni dovolj, da veš, da si hipohonder, da bi tvoje bolezni kar “izginile”, ker so kao namišljene oz. pretirane… Čeprav je to paradoks – ker če veš, da imaš namišljene bolezni, se jih ne bi rabil bati! Sem pa zakomplicirala, kaj? :))

P.S. No, na forumu Mladi sem tudi odprla to temo in da še vas vprašam, če gledate Dr. Housa in kakšen se vam zdi? A ni dober? 🙂 No, hudo je le to, da tam lahko dobiš še kake nove ideje, ki jih celo v leksikonih ni, ker so zelo “specialni”… 🙂

Jaz prav težko gledam kakšne zdravniške nadaljevanke, ker potem je tista diagnoza takoj moja.
Trenutno ne morem dognati ali imam depresijo ali kakšno drugo nevrozo in takoj, ko se zjutraj zbudim razmišljam o tem, pa cel dan po malem.

Kako ostali doživljate svojo hipohondrijo?

branko gradišnik je tudi hipohonder in to odkrito prizna.sem se do solz nasmejala, ko sem brala o njegovi hipohondriji

Kaj si pa brala od Gradišnika?

No, glede tega, kar tinka pravi, pri meni je pa obratno, zjutraj redko kdaj pomislim na to, mene bolj zvečer in pred spanjem zajamejo ti strahovi…
Tako da si včasih pustim prižgano majhno lučko in radio, pa mi nekako odvrne pozornost… :))

tinka, zakaj pa misliš, da imaš depresijo, kakšne simptome pa imaš?

Zjutraj se komaj spravim iz postelje in že začnem razmišljati o mojih težavah. Stalno sem nekam tesnobna in imam negativne misli.

No, jaz sem ugotovila, da mi proti temu pomaga sprehod na svežem zraku, še toliko bolje, če je sonček zraven 🙂 (sonce tudi dokazano deluje proti depresiji!), tako da poskusi s kakim sprehodom npr. v gozd ali ob gozdu, ti napolni baterije, če imaš priliko ali kakršenkoli pač sprehod, bo vsekakor bolje kot nič, in misli se ti avtomatsko usmerijo v bolj pozitivno smer!
Lp, Maja

Kje si pa brala o njegovi hipohondriji. Lahko navedeš naslov?

Mene je na srečo malo minilo in se zdaj lahko smejim za nazaj. Sem pa tudi npr. vzela novo tableto in čakala na stranske učinke. Poznam eno, ki jo je popila v postelji in čakala. Je bolj varno. Prav tako sem na podlahi slike CT sklepala, da so rezine preveč na redko, da je moj tumor ali anevrizma ravno vmes… Tudi jaz sem nehala gledat mojo najljubšo nadaljevanko- Urgenco. Vse to pa je bilo povezano tudi s splošnim slabšim psihičnim počutjem oz. bila sem preobremenjena + problemi s hormoni. Če ti kaj pomaga lahko zdaj rečem, da sem spet taka kot nekoč, ko se z boleznimi še nisem obremenjevala. Lahko mine.

Haha, Tinoča, ta je pa dobra, da je tumor/anevrizma vmes med rezinama CT-ja! :))) No, takšna pa še jaz nisem! :)))
Me veseli, da ti je minilo, upam, da bo tudi meni kdaj. A kar samo od sebe, ali si se s čim zdravila?

Tudi jaz sem imela velike probleme s tem. Kasni 2 leti nazaj sem bila stalno prepricana da me bo slej ko prej kap. Toliko sem razmisljala o tem, da sem skoz cutila mrtvincasto nogo(kao zacenja se). Nisem mogla spat zarad tega. Ko smo sli na dopust je bila sele kriza ker nisem bila prepricana da je bolnisnica v blizini oz. sem vedela da je ni, ker smo bili na enem levem otoku. Ponavadi vedno cutim nekaksno tesnobo na dopustu, ker vedno mislim, da me bo ze zaradi cesa pobralo ali pa da se mi bo kaj hudega zgodilo bolnisnice pa ne bo v blizini oz. bojo tam kr eni levi zdravniki ki mi ne bojo znali pomagati. Sedaj se stanje umerja, bilo je pa res grozno, najraje bi si postavila šotor pred KC za vsak primer 🙂

Tias, tako kot jaz. Nisem hotela na morje, ravno zaradi bolnišnice. Nazadnje sem pristala na to, da gremo v Izolo. :))

Maja, ko dojameš da govoriš bedarije in da ti samo še te hodijo po glavi moraš nekaj spremenit. Če se zavedaš tega je lažje. Pri meni je stanje sovpadalo tudi z zmanjšanim delovanjem ščitnice. Ta zna take stvari potencirat. Šla sem na avtogeni trening, malo več sem hodila v naravo in si stalno dopovedovala, da je čisto vseeno če me kje pobere. Se mi vsaj ne bo treba s ukvarjat s problemi. Sicer pa, če imaš za sabo nekaj pregledov in si načeloma zdrava, te ne more pobrat zaradi vrtoglavice, dveh napačnih udarcev srca… Če sem že 100x preživela tisti 2 sekundi, ko se mi v glavi čudno zarola in se mi zamajejo tla, bom pa še 100x. Počasi je kar minilo. Sicer še vedno nočem na morje dalj kot na kak kvarnerski otok, na letalo me ne spravi noben več, vlakov tudi ne maram preveč… Enkrat je dr. Phil rekel, da imajo podobne probleme ljudje, ki morajo imeti kontrolo nad vsem. Skratka, sprememba načina življenja, sprostitev, gibanje, trmasto vztrajanje pri logiki, pa seveda čas…

Držim pesti, da tudi tebi kamlu uspe!

lp

Hvala za lepe želje! 🙂
No, ampak ni ravno lahko: npr. pri meni niso vse samo “bedarije” – med bedarije lahko morda štejem zaskrbljenost zaradi raznih anomalij srčnega utripa, pa kot praviš 2-sekundnih vrtoglavic 🙂 ipd., imam pa tudi manj “bedaste” težave, kot so npr. dalj časa povečane bezgavke itd., kjer me seveda zdravnik tudi prepričuje, da ni nič, a tukaj mu pač ne moreš kar tako več verjeti, ker pri bezgavkah gre za nekaj otipljivega in realnega, in predvsem, ker res precejkrat spregledajo začetek česa resnega, kar se je žal zgodilo tudi pri mojem očetu – raka so mu našli šele, ko je bil že precej razširjen, še praktično dan pred tem pa je bil za njih “popolnoma zdrav”, torej bi takrat povsem lahko tudi njega razglasili za hipohondra. Raka z metastazami mu ni odkril ne CT, ne MR, ne rentgen, ne UZ, in celo prva punkcija je bila lažno negativna, šele druga punkcja (!!) se jim je zdela “rahlo sumnjiva”. In kako naj potem še človek verjame tem preiskavam? Po mojem bi marskaterega bolnika z rakom, preden so mu le-tega odkrili, lahko razglasili za hipohondra, dokler seveda ne pridejo do diagnoze.
No, vem pa po drugi strani, da tako razmišljanje nikamor ne pelje in res je, ja, če te že misli pobrat, te bo tako in tako in je vsaj bolje, da se do takrat ne sekiraš. A pri hipohondriji je tako, da ti racionalne (samo)razlage žal ne pomagajo kaj dosti…