Srčna kap
Pozdravljeni…
V soboto ponoči je moj ati imel srčno kap… star bo 52 let. Vse nas je zelo pretreslo – sploh zato, ker ni imel nikoli nobenih zdravstvenih težav… …
Vsavili so mu cevko v žilo in sedaj je na intenzivni… …
Zanima me zgolj to, če ste to že doživeli oz. so doževeli vaši bližnji – kako dolgo je okrevanje, kakšna je nevarnost za naprej, kako ste vi sami to doživljali…, ker meni je neizmerno hudo… moji mamici pa je še huje… Fant mi (nam) stoji ob strani prav tako njegova družina… … Res so prijazni…
Kako ste se pa vi spopadli in kaj mi (nam) svetujete.
Hvala
Draga Maja, povsem razumem, da vam je hudo, saj do infarkta navadno pride nepričakovano. Mojemu prijatelju so pred več leti na enak način rešili življenje. Lahko ste srečni, da je to uspelo, saj bi lahko umrl že takoj ali med prevozom v bolnišnico.
Okrevanje je seveda odvisno od marsičesa, tako od same poškodbe srca, od siceršnjega zdravja ožilja in srca tvojega očeta. Prezgodaj je še, da bi lahko kar koli napovedovali, tudi zdravniki bodo najbrž enakega mnenja, če jih boste povprašali.
Ko se mu bo stanje izboljšalo, po prestavljen v ‘navadno’ sobo, potem sledi okrevanje. Sprva bo hodil počasi in previdno, saj infarkt pusti posledice. Moj prijatelj je sčasoma povečeval aktivnosti, predvsem se je intenzivno posvetil kolesarjenju in danes zmore tolikšne kolesarske ture po ravnem in po hribih, o katerih se mu prej niti sanjalo ni. Skratka, s športnimi aktivnostmi je uspel ponovno okrepiti telo, predvsem pa srce in povsem normalno živi.
Seveda vedno ostane nek strah, da bi se spet kaj ponovilo, saj ožilje pri starejših ni več tako kot pri mlajših, in tega se moramo zavedati vsi, ki smo zapluli v zrela petdeseta leta.
Maja, ko bo malo prišel s sebi, mu le povejte za ta primer uspešnega okrevanja, saj ni edini. Spodbujajte ga pa bo šlo kmalu na bolje. Želim vam vse dobro, očetu pa uspešno okrevanje po infarktu.
lp tajfun
Ne obupuj. Na začetku je vse videti hudo, težko je, a ko se sprijazniš z boleznijo, jo sprejmeš, se z njo spopadeš, zaživiš na novo. Niste sami, skoraj v vsaki družini je kaj podobnega, zato bodite močni, pogumni in razmišljajte pozitivno. Preberi si kakšno novejšo knjigo o bolezni, sprašuj zdravnike in vse bo ok.
Tudi v naši družini se že več let ukvarjamo z rakom, epilepsijo in pridejo dnevi, ko si popolnoma na tleh, a potem spet zbereš voljo in gre. Ob vsem skupaj ne pozabite tudi na “zdrave” člane družine, saj so ravno oni tisti, od katerih bolnik črpa voljo, moč, energijo. Tudi vi si morate privoščiti počitek, zdravo življenje.
Držim pesti.
Radovedna, malce čudno zveni tvoj komentar, ali pa se mi to le dozdeva? Si kdaj imela stik s pacientom po infarktu?
Normalno, da je vsak pacient svet zase. Vsak prenaša bolezen drugače, zdravniki pa so tisti, ki dajo strokovne napotke, kako ravnati v obdobju po infarktu (odvisno od samega obolenja, saj so težave s srcem dokaj različne) – in te bo v bolnišnici in ob kontrolnih pregledih tudi dobil.
Vsekakor pa je telesna aktivnost še kako pomembna (seveda ob nadzoru pulza in krvnega tlaka), o tem pišejo tudi kardiologi. Zmotno je prepričanje, da mora srčni bolnik samo še počivati, saj s tem navadno samo še oslabi, se zredi in s tem na nek način poslabša svoje zdravje. Po občinah imajo tudi društva ali združenja koronarnih bolnikov, kjer organizirajo predavanja strokovnjakov o boleznih srca in ožilja. Koristno je, da se jih taki bolniki udeležijo in se podrobneje seznanijo s tem.
Imaš prav, da so posledice zelo različne, sploh ker pri nekaterih pride le do rahle srčne kapi, po kateri navadno normalno živijo naprej. Jah čudno gor ali dol, naš 40-letni sosed se je po infarktu moral takoj upokojiti in še nekaj let ga je že hoja po soncu čisto upehala, bog ne daj, da bi še hodil v klanec.
Predvsem je še prezgodaj reči kako in kaj, saj bo čas pokazal. Vendar pa mislim, da pri 52 letih je človek lahko še vedno toliko “aktiven”, da si bo ata opomogel in verjetno povsem normalno živel.
V naši familiji je 2xinfarkt in nato baypass operacijo doživel stari oče, ki je nato živel povsem normalno. Vendar pa so pri njem bila težava leta, saj se je nato pri 80. letih poslovil od nas. Stric pa je tudi imel infarkt in to tudi pri enih 53 letih. Moral je prenehati kaditi, z gibanjem si je opomogel in sedaj živi povsem normalno življenje, ki je morda celo boljše kot prej.
Zato Maja, mislim, da si bo oče opomogel, vendar je pa potrebno malce počakati. Okrevanje je običajno ene 1/2 leta, odvisno od resnosti poškodbe srca.
Mojega soseda je tudi, osem dni je bil v bolnici. Povedali so mu, da je bila to opozorilna kap, da mora spremeniti življenjske navade (prehranjevalne in gibanje), sicer ga bo naslednja verjetno spravila v grob. Letos je še njegovo ženo in oba (oz. vsi) živijo tako kot prej. Žalostno. Mastni in mesni hrani se žal ne morejo odpovedati. Sem jim že sama prinesla razne diete, navodila, pa nič ne pomaga.