poročno darilo(sofinanciranje poroke) od staršev kot del dediščine?
pozdravljene, zanima me vaše mnenje je to čisto normalno, poročim se, moževi starši bodo sofinancirali poroko 200 tisoč, zato sem vprašala še moje starše ali bi oni tudi (iz naše strani je povabljenih več kot enkrat več svatov), rekli so ja, sedaj tik pred poroko pa moram podpisati prejem denarja, da se bo to vštelo v dediščino
oz. po očetovem mnenju je to čisto dovolj kar mi pripada od sedaj velike kmetije (čerpav te klavzule v dokumentu naj ne bi bilo, nameravala je biti)
na kmetiji sem vsaj 15 let garala že od ranega otroštva dalje, bila raztrgana, več lačna kot sita (če ne bila z nami živela teta bi bilo še huje, praktično je ona skrbela zame – mi kupovala npr. spodnje perilo, če ne bi hodila brez), ker so šli vsi dohodki v kmetijo, tudi otroški dodatki, še štipendijo bi morala dati, pa sem se takrat že uprla je danes kmetija urejena, prevzel jo bo moj brat, jasno že od njegovega rojstva, ki seveda izkorišča delavnost staršev in kraljuje, sama sem se pri 23 odselila, živim blizu, tako, da se v času mamine bolezni veliko pomagala, tudi finančno pri stroških zdravljenja…
mene je ta podpis za prejem 400 tisoč sit pred pričami prizadel, res je da mi hormoni delajo sto na uro sem noseča, jokam že tri dni in če bi to povedal prej ne bi organizirala tako velike poroke, sedaj pa so že vabljeni in sem postavljena ob zid, zavrniti to in prodati edini avto ali vzeti in podpisati
povejte je to čisto normalni postopek pred poroko, kaj menite, vaše izkušnje….
razumela bi če bi šlo za kak drug namen, meni se je delno izgubil čar poroke in se bojim, da se bom še huje jokala na samem obredu, čeprav vem,d a se moram skulirati zaradi otroka
hvala vam za vaša mnenja
Luna, najprej čestitke za nosečnost!
Kaj naj ti odgovorim na tvoj problem? Moj pogled na poroko je popolnoma drugačen, kot tvoj. Jaz namreč NIKOLI ne bi prosila mojih staršev za financiranje poroke (sem jima tudi “prepovedala” razmišljati o tem). Kajti jaz sem bom poročila samo zato, ker se bom poročila iz ljubezni in bom to želela deliti z mojimi najbližjimi. Zato, ker se želim JAZ poročiti, res ne morem finančno obremenjevat mojih staršev. Še huje se mi zdi, da se čutijo vsi svatje obvezni nositi darila… Jaz jih ne želim, niti ne rabim. Imam vse, kar potrebujem in resnično nimam srca, da bom prijateljem, ki vem, da imajo še celo kredit, naložila še ta strošek. Ampak to je moj pogled.
Kar pa se tiče podpisa prejema denarja je pa moje mnenje sledeče. Denar in kmetija sta od staršev (če sem prav razbrala iz tvojega pisanja). Samo onedva sta tista, ki imata pravico odločati komu bosta kaj dala in koliko ter pod kakšnimi pogoji. Moraš se zavedati, da ti nista dolžna prispevati k poroki in ker ti prosiš njiju, se moraš pač žal podrediti njuni volji.
Pri meni doma je, kar se denarja tiče, vedno šlo na pol z mojim bratom. So se pa delale razlike v vzgoji. Mama je imela brata namreč veeeeliko rajši. Njemu se je več posvečala, mu brala, ga ljubkovala,… Kar pa seveda ne pomeni, da me je zanemarjala ali pa da me ni imela rada. Jaz ji danes tega ne zamerim, ker razumem, da čustev vedno ne moreš razumsko usmerjati. Včasih ti uide. Saj imaš rad oba otroka, samo eden ti je vedno zagotovo ljubši, pa četudi si tega ne priznamo.
Morda je tako tudi pri tebi. Nekdo žal vedno potegne ta kratko. V življenju je velikokrat tako. In prej se boš znala spoprijemati s takimi težavami, lažje ti bo.
Upam, da si razumela kaj sem ti želela povedati. Nič ni bilo mišljeno negativno ali v smislu kritike, želim ti povedati samo, da so včasih stvari pač take. In je škoda, da se z njimi obremenjujemo in iz tega delamo dramo. Ker je to samo slabše za nas. Onedva sta se pač tako odločila, ne glede na to ali je pravično ali ne. Njun pogled na to stvar je tak.
lahko podpišeš, da si dobila 400 tisoč in naj se to prišteje ( oziroma tedaj odšteje) dediščini- vendar ne podpiši, da dediščine ne želiš oz. da se ji odpoveduješ. Itak ni treba trenutno reševat situacije- šele ko bo en od staršev umrl, se začenja postopek dedovanja.
V kolikor starša želita kmetijo podariti bratu, ti vsekakor pripada nujni delež, ki pa bo vsekakor večji od tega denarja …
Pozabila sem pripisati, da pri načeloma ne bi moglo priti do take situacije, ker niti ne bi hotela denarja. Če pa bi se mi že to zgodilo, bi se zagotovo zahvalila za ponujeno, in bi jima povedala, da me boli njun odnos ob tem, predvsem zaradi podpisa za prejem denarja, kar je po mojem mnenju odraz nekega nezaupanja.
Draga luna, še kako te razumem!
Najbrž je nekomu, ki živi v mestu tako razmišljanje neznano in tuje, meni, ki pa že od otroštva živim z takimi in podobnimi načeli staršev in okoliških kmetov pa to ni nič novega.
Dejstvo je, da je tak podpis ponižujoč in kot takega bi ga sprejela tudi jaz, pa nisem noseča in pod vplivom hormonov. Če je nekdo nekaj ustvaril, v tem primeru tvoja starša, zakaj je potrebno potem enemu vse položiti v zibko (tvojemu bratu), drugega pa odpikati in postaviti čez prag?
Tega nisem in ne bom nikoli razumela. Seveda potem vsi starši razlagajo, da je to zato, da ostane zemlja skupaj, da en vodi naprej…bla, bla, bla! Torej mora tisti drugi otrok začeti iz nič, ostali pa ima že vse sezidano, opremljeno, pa še je revež, ker mora delat in se matrat. Ampak, žal je taka filozofija še vedno prisotna še posebej v okolici mojega doma. Kaj bo na starost se še nič ne ve, mogoče pa bo bratova tamlada, starša porinila v dom, takoj ko bo lahko? Mogoče pa bosta oba na enkrat umrla in ne bo treba nikogar rihtat, ali v tem primeru potem ti dobiš polovico…???
Mogoče sem malo zašla, ampak take stvari me tako razkurijo, da si ne morem pomagat. Moj mož je tudi vse prepustil bratu, izplačali mu niso niti tolarja, ker se je kao brat matral na kmetiji. Ob vseh večjih delih je moral vzeti dopust in pomagati, ko se je pa delilo ni dobil niti ene same suhe klobase, ker je domač. Midva sva si morala vse kupiti, ampak res od žlice naprej, plačevat najemnino in kredite, brat pa se še danes šopiri na kmetiji. Pa recimo bobu bob: ker poleg kmetije hodi tudi v službo, kolje na črno, prodaja mleko in pridelke in prejema subvencije, se torej ukvarja z delom na črno. Zraven stoka, kako je revež, bog ne daj, da bi komu kaj dal iz domačije, vozi se z limuzino, ki jo je kupil, ko je prodal še očetove krave… da bruhaš. In veš, kaj je zanimivo? Tako so reveži, pa nikoli se ni še noben odpovedal dediščini! Je laže jamrat in imet polno skrinjo.
Draga luna. Odloči se kakor ti narekuje srce, vedi pa da ne glede na to, koliko boš dobila, pripada ti še kaj več kot ušivih 400.000 SIT. V primeru smrti enega od staršev kar pogumno zahtevaj nujni delež, opravljali te bodo tako in tako. Če jim hočeš pomagat, jim daj, dolžna jim pa nisi in to imej v glavi. Kdor bo vse dobil naj pa še dela! Zdaj je na prvem mestu tvoj mož in otrok, šele potem domačija, ki jo zapuščaš. In mislim, da ti ob majhnem otroku prav veliko časa tudi ne bo ostalo.
V primeru, da te hočejo odpisat jim lahko tudi ti brez sramu poveš, da se boš v tem primeru tako tudi obnašala, odpisani namreč niso dolžni niti s prstom mignit in okrog svojih staršev lahko naredijo ovinek. Grdo, ampak saj si vendar njun otrok in ne ena od strank v postopku!
Vso srečo v življenju, Anica
Anica, razumem te, ampak jaz mislim, da je pravica staršev, da odločijo kdo dobi kaj in koliko. Ne rečem, če vlagaš v kmetijo in pomagaš finančno. To je potem drugo. Če pa greš, ko odrasteš in se starši odločijo, da dajo kmetijo samo enemu pa nimaš kaj….
Saj boli, razumem, ampak to moraš sprejeti kot dejstvo. Če se ti zdi krivično, potem bi rekla, da prekini stike, če se ne strinjaš z njihovo odločitvijo. Prav tako ni treba prenašati moževega brata, če misliš, da je vse skupaj krivično.
Jaz mislim, da je ravno zato toliko razklanih družin, ker so otroci med sabo tako fovšljivi. Tudi v moji širši družini je en brat dobil eno stanovanje in parcelo, drugi pa samo parcelo. A sta še vedno velika prijatelja – ker ne gojita zamere. Spoištovala sta odločitev staršev.
Vedi, da zamere in tako razmišljanje škodi samo tebi. A misliš, da se možev brat ukvarja z vama, da kako sta boščka, ker sta dobila manj ali celo nič?!
Ampak imata zato čisto vest! Nihče vama ne more očitati česarkoli. Nikomur nista nič dolžna! In lahko sta ponosna, da sta do vajinega premoženja prišla sama, s svojimi rokami.
Ne vem, no. Jaz tako razmišljam. In še nekaj. Res sem mestni otrok, ampak stanovanje sva si s partnerjem kupila popolnoma sama! Z visokim kreditom. Zato voziva slabši avto. Pa kaj, PONOSNA SEM NA TO. Da sva vse to dosegla sama. In to tisto, kar sem vedno mislila, da ne bom uspela….
Saj tudi sem ponosna na to kar sva si ustvarila.
Dejstvo pa je, da imava tudi midva dva otroka, pa mi ravno zato ne gre v glavo, katerega bi morala obdariti s stanovanjem in katerega pognati od doma, da bo drugemo vse ostalo, saj sta oba najina, oba imava enako rada. Že od malega ju učiva deliti, to naj jima bo popotnica v življenje.
Enako želiva, da si tudi po najini smrti pravično delita najino premoženje.
A bi ti lahko odločala, kdo od otrok naj dobi vse, kateri pa so odpadniki???
Pa en lep pozdrav vsem skupaj.
Anica
Ja, resnično razmišljam tako.
Saj ne pravim, da imajo starši prav! Hočem razložiti samo, da imajo pravico se po svoje odločiti. In če so že se tako odločili, mi itak nič ne moremo kaj veliko spremeniti. Imamo nekaj izhodov:
1. Lahko jim povemo svoje mnenje – v tem primeru upamo na njihovo zrelo reakcijo in bomo sprožili, da bodo vsaj razmislili o svojem početju
2. Se kregamo – s tem se začne nejevolja pri vseh vpletenih
3. Se zahvalimo za izkazano “dobro voljo” in odidemo – prekinemo stike
4. Vse pogoltnemo in kuhamo zamero
5. Povemo svoje mnenje in se ne obremenjujemo več s tem – pač, to je njihova pravica
Hočem reči, da ni vredno se sekirat zaradi takih stvari. Kaj ti to prinese v življenju? Če se počutiš ogoljufano od lastne družine itak nima smisla vzdrževati stikov in greš – v tem primeru ti nimajo kaj očitati, ker ti niso nič dali.
Ali se jim podrediš in celo življenje kuhaš zamero sam v sebi, to se bo odražalo tudi na odnosih. Ali si pa rečeš – to je njihova pravica, če oni tako mislijo pa prav in gremo dalje.
Tako to je.
Svojim otrokom pa bom poskušala maksimalno deliti pošteno! Zagotovo!
take teme me pa res razkurijo.
težko ti svetujem, akj naredi. mislim, da je najboljša distanca.
ne bodo se spremenili, brat ti pa tudi sam od sebe ne bo šel na roko.
jaz imam tudi eno sestro, ki je domača ljubljenka. nič ne pomaga staršem v gospodinjstvu ipd, a vedno dobiva bogata darila, sofinanciranje avta, pa tko brez razloga lepa darila, do nje moramo biti vsi razumevajoči (ko je sitna ipd). sama ne dobivam take podpore, ne psihične in še manj materialne, samo zato ker jim v vsem ne kimam (pa ne da se kregam z njimi).
v bistvu imam dovolj takega obnašanja. in vidim se v prihodnosti brez vsega. me boli, ker je krivično, ker sem jaz tudi priden otrok, naredila sem faks, dober človek, nisem jim nič takega naredila….
boli me, da bodo MOJI otroci ostali brez neke dediščine. za povrh pa se gre za tako lepo hišo na enem najlepših krajev v sloveniji (saj veste kakšne so cene….)
a sem se raje stran odselila, ker doma ni šlo. raje sem sama in bova s fantom začela od ničle.. krediti, pa to- bova že, sva skromna in nekega dne bova na svojem!
želim, da bi ti uspelo!!! bodi močna. distanciraj se od njih. ne vpletaj čustev. obtoževanje ne bo pomagalo. misli na svojega dojenčka.. ker spremenili se zagotovo ne bojo, le ti boš trpela, ko boš iskala odgovor, zakaj so taki..
lp, p
je padla, grem ( če bom sploh prišla do tja, zakuhala me je vročina…) podpišem in se delam, kot da je to nekaj naravnega, izpeljem poroko in ostanemo na hladen dober dan
hvala vam za razmišljanja,
to bo podpis za moje otroke, kajti če prodam avto jih bom prikrajšala za nujne življenjske stvari, tega si ne želim,
nima smisla dvigati ponosa če bodo ogroženi moji otroci.
Res JE M12345 starši niso dolžni ničesar, lahko delajo kaj hočejo in to moramo sprejeti
jaz sem vse življenje verjela njuni “dobroti” njunim lažem, da mi jemljeta štipendijo za naše skupno dobro, ko si bosta opomogla mi bosta vrnila, pa ja…. šele danes sem dokončno nehala upati in se odločila, da jih več ne bom krila, nisem odgovorna, da je brat baraba, ker se je od mene – starejše naučil hoditi ven (ne se smejat , ampak tega me krivijo,…) odgovorna sem zase, za svoje otroke
tudi če tega denarja ne vzamem, bo moj oče menil, da je po 4. božji zapovedi treba spoštovati starše in da je s tem, ko me je spravil na svet že obdaril z božjim darom in mu tega itak ne morem nikoli povrniti,
veš m12345 tudi jaz sem pokončno delala vse sama, izpit za avto, hrana, ko sem živela doma sva imela z mojim zase majhen kotiček- kuhinjo, pa še njim ubogim sem jo dalala od štipendije , šolnina, stanovanje, vse sama, vendar pride trenutek, ko izrabiš kreditno sposobnost, fanta zaloti bolezen in si nemočen,
hvala vam še enkrat,
nikoli pa sploh nisem razmišljala o dediščini, odločitev za poroko je prišla pred mojo finančno sposobnostjo in zraven še ena prazna obljuba staršev, ko so slišali, da bo njegova mama z 60 tisoč vdovske penzije dala toliko (dohodek mojih staršev je nekje 350-370 mesečno) in zos je tu.
torej grem pozabim in štejem moje novo rojstvo z vsemi odgovornostmi
Anica, ampak res se mora matrat. Meni so tudi starši dali celo kmetijo in zraven odgovornost, da jo bom “furala” naprej. Moja edina sestra ni dobila po očetovi smrti nič, kar sem ji sama dala, še to se je branila. In po moji smrti bo njen sin dobil parcelo. Pa mi nista rekla, da jo moram dati, iz svoje volje jo bom. Ker mi tudi ves čas bolj ali manj zastonj hodijo pomagat, ona in njen mož predvsem. Vesta, da sem kmetijo prevzela zato, ker jo onadva nista hotela in vesela sem, da mi prideta pomagat.
Če mislite, da je prevzeti kmetijo taka velika ugodnost in privilegij, zakaj pa potem ostareli kmetje ne morejo dobiti naslednikov? Zakaj kmetije propadajo? Zakaj se dekleta ne poročajo na kmete? No dobro, tale primer je morda malo ekstremen, ampak posploševati pa ni treba. In Slovenija je v Evropu bolj na repu po velikosti kmetij. Kdor se spozna, ve, kaj to pomeni.
Luna, ne prodaj se za 400.000 ušivih tolarjev. Ker ravno to boš napravila. Te bo ta denar resnično rešil pred propadom?
“to bo podpis za moje otroke, kajti če prodam avto jih bom prikrajšala za nujne življenjske stvari, tega si ne želim,
nima smisla dvigati ponosa če bodo ogroženi moji otroci.” – ravno s tem jih boš ogrozila. Boš jih zdaj rešila z ušivim avtom ali kasneje s pol kmetije?
Svetujem ti, da vse te silne goste prosiš, da ti namesto daril prinesejo denar. Ob prošnji jim povej tudi zakaj prosiš tako. Z njim plačaj poroko. In pozbi na prijaznost staršev. Ko bo pa prišel čas, za sebe zahtevaj, kar ti gre!
Vidiš že spet ne razumem! Po svoji smrti mu boš zapustila parcelo, pa je nisi kupila ampak tudi sama podedovala. Če si mu jo namenila, zakaj mu je ne zapišeš že zdaj, a jo boš mogoče še rabila??? Sorodniki že zdaj delajo, pa se boš še zazihrala, da morajo počakat do tvoje smrti. Nekako mi to potegne na tisto staro mantro: če boste pridno delali vam bomo “mogoče” še kaj dali. Če ti je že zdaj žal, potem jo rajši prodaj.
Pa še ena primerjava: če bi podedovala firmo ali pa mehanično delavnico, a bi bilo tudi samoumevno, da bi hodili sorodniki delat in pomagat, ko bi bila nuja? Najbrž ne, vsaj ne zastonj. Nihče ti ni nevoščljiv kmetije, če je tvoja je pač treba delat. Ampak vsak po svoje boga moli, tudi moj kredit je treba plačat.
Ko je košnja, silaža pa še kaj je logično, da bodo prišli bratje in delali, ko imam pa jaz za plačat kredit, ki sem ga najela zato, da oplačujemo stanovanje, ker nismo imeli zagonskih sredstev tako, kot kdo drug, moram pa stistnit pas in biti lepo tiho.
Pa ne misli, da danes mladi ne marajo dela na kmetiji. Marsikdo bi rad prevzel in delal, mogoče tudi od kake stare tete, ki nima otrok. Problem je v tem, ker stvari niso jasno postavljene. Vsi samo obljubljajo, po smrti pa se včasih pojavijo raznorazni dediči, tako da od mnogih let garanja ne ostane nič. Mlade družini rabijo zemljo in hišo danes, ne čez 30, 40 let. V okolici je kar nekaj mladih kmetov, ki so prevzeli in so posodobili, kmetije so urejene in lahko bi bile vzor. Vendar se ukvarjajo samo s kmetijstvom, pa že zdaj so lastniki. Takole “po smrti” je pa račun brez krčmarja saj za delavca brez plače pa noče noben. In to je problem današnjega kmetijstva.
Ne podpisuj ničesar, če želijo kaj prispevati, naj bo prostovoljno ali pa imej skromno poroko. Saj ni treba vabiti ne vem koliko ljudi, ki bodo ali užaljeni ali obrekovali. Takih tudi ne potrebuješ. Lahko pa vse povabiš samo na skromno pijačo in prigrizek brez zabave in takih stvari, ki so sam strošek in jim poveš, da pač nimata denarja, si pa želita deliti to doživetje z njima. V primeru podpisa boš sebi naredila samo škodo.