bo po moje ena velika natega za prebivalce, ki najmanj zaslužijo: višja stopnja pri izdelkih se bo prelila v cene (vsa hrana in ostali artikli, ki imajo sedaj 8,5% DDV) in bomo zanje plačevali več. Dohodnino bomo vsi plačevali po 20% (če se ne motim je sedaj najnižja stopnja 17%) – pomeni tisti z najnižjimi dohodki bodo še bolj obdavčeni. Upokojenci bodo plačevali samo dražje izdelke, pri dohodnini se jim ne bo poznalo, ker je pri pokojninah samo fiktivna. Nova stanovanja bodo dražja (sedaj 8,5% DDV).
Prebivalci z višjimi prihodki bodo višje cene izdelkov pokrili z nižjo dohodnino.

Si morda narobe razlagam?

Brina, se močno bojim, da si tudi jaz tako razlagam in še slabše je, ker je to verjetno prav.

Delavec s 70.000 si kupuje le osnovne stvari, ki so večinoma zdaj v kategoriji 8,5% potem pa bodo precej dražje. Dohodnino bo tudi plačal več.

Kdor ima 10x delavčevo plačo – 700.000 pa bo sicer bo tudi kupoval dražje izdelke, ampak dohodnino pa bo imel bistveno manjšo kot sedaj.

Kot vedno, bodo najslabše skoz prišli reveži.

ker sem bila ravno ta vikend v Avstriji in sem ravno primerjala cene prehrambenih artiklov, pa bi te prosila, da mi razložiš en fenomen

hrana je v avstriji v povprečju za 5-10% cenejša kot pri nas, povprečna avstrijska prodajalka zasluži v brutu približno od 2500-3000 €, slovenske prodajalke v redem delovnem razmerju pa približno 1000€ bruto, s tem da si trgovci svoj žep filajo tudi z napol zastonjskim delom študentov preko študentskega servisa, česar si trgovec v Avstriji ne more privoščit, ker jim sistem tega ne dopušča

pa kljub temu ni videti, da bi katerikoli avstrijski trgovec imel probleme (nakupovalni centri se še vedno gradijo)

problem je torej v previsokih maržah trgovcev v Sloveniji (zato pa Lidl in Hofer ter ostali s takim veseljem prihajajo not) in če bodo slovenski trgovci povišali ceno hrane za 11,5 % bo folk začel masovno hodit v Avstrijo in Italijo

drugače pa … Slovenija ima do konca leta 2006 t.i. prehodno obdobje za prilagoditev svojega trga električne energije. Zato je popolnoma prost uvoz tuje (bistveno cenejše) elektrike deloma zaprt, tako da se ni ravno za bat, da si bodo naši elektrotrgovci v letu 1.1. 2007 ko naj bi bil flat tax uveden privoščili dvig cen; distributerji bodo namreč prenehali kupovati

Brina, teoretično imaš sicer prav….

Praktično pa gre to tako, da bo tisti trgovec, ki bo dvignil cene, v trenutku izgubil stranke. Razen če se ne dogovorijo med sabo, kar pa je ob napovedanem prihodu nizkocenovnih grostistov v SLO skoraj nemogoče.

Pač pa je danes delo tako strašansko obdavčeno, da podjetjem onemogoča razvoj, investicije, celo preživetje. In če tega ni, tudi ni bodočnosti za delavce. Dolgoročno gledano mislim da bo novi sistem boljši, kar obstoječi vodi samo v propad……

če bodo slovenski trgovci povišali ceno hrane za 11,5 % bo folk začel masovno hodit v Avstrijo in Italijo.

Ampak Jankovič & co. bodo trdili, da ne zaradi nižjih cen, temveč zgolj in samo zato, ker so pri nas štacune ob nedeljah zaprte.

Povsem narobe si razlagaš.

1. Hrana se bo res najbrž malenkostno podražila, vendar, glede na delež dohodkov, ki ga gospodinjstva namenjajo za prehrano zelo malo, vsega skupaj 2% oziroma kakšnih 3.000 SIT mesečno,

2. Nižje davke bodo plačali vsi tisti, ki imajo več kot 245.000 SIT bruto plače, kar pomeni, da se bo razbremenilo zrele zaposlene, študirane ljudi, podjetnike. Slovenci moramo končno pokazati nekaj državljanjske zrelosti in se začeti obnašati kot odrasli ljudje. Če smo zahtevali socialno državo, pokojnine, uravnilovko pri zdravstvu; moramo zdaj biti pripravljeni plačati račun za to, ne pa sramotno jamrati, da naj to že vendar plača nekdo drug.

3. Obstajala bo splošna davčna olajšava. Do neke vsote mesečno bo davčna stopnja 0% (nič) in od tam naprej bo davek samo na presežek. Če se npr. to vsoto postavi na 90.000 SIT, to pomeni, da tisti, katerih dohodki so manj od 90.000 SIT ne bodo plačevali nobenega davka. Tisti, ki bi imel plačo 91.000 SIT pa bi plačal davek samo na razliko 91.000 – 90.000 = 1000 SIT, torej bi njegov davek znašal pri 20% obdavčitvi 200 SIT mesečno. To pomeni, da se revnim davki ne bodo nič zvišali.

4. Socialna pomoč se usklajuje tudi s ceno življenjskih potrebščin, kar je še dodatna varnostna mreža za revne. Če se jim namreč podraži hrana, se jim (dogovorno) zvišajo tudi socialni transferji. Računica je, da bo to ceneje, kot subvencioniranje preko davkov.

Posledice enotne davčne stopnje:
– za revne pozitivne, sprostilo se bo več denarja za nova delovna mesta, davka ne bodo plačevali, sociala bo sledila košarici,
– za izobražene, za ljudi v zrelih letih, ki obvladajo svoj poklic, za podjetnike pozitivne, saj bodo plačevali manj davka,
– za podjetja, ki omogočajo delovna mesta pozitivne, saj bodo dobila dovolj denarja za razvoj,
– za srednji sloj nespremenjeno (ponekod malo več stroškov, ponekod malo manj, ampak govorimo o nekaj tisoč tolarjih na mesec),
– za mentalno zdravje državljanov odlične, saj bodo ljudje začeli razmišljati o državi kot o nečemu, kar tudi plačujejo in ne le kot o neki vreči brez dna, o kateri vedo vse, le plačajo naj jo vedno tisti, uspešnejši od njih.

Tomaž

: Delavec s 70.000 si kupuje le osnovne stvari, ki so večinoma zdaj v kategoriji 8,5% potem pa bodo precej dražje. Dohodnino bo tudi plačal več.

Tvoj delavec ne bo za našo skupno blagostanje in naše institucionalno okolje prispeval niti tolarja zaradi splošne olajšave – po enotni davčni stopnji sploh ne bo obdavčen. Plačal bo le lastno porabo; pri takšni plači je najbrž že deležen direktnih in indirektnih (npr. vrtec) socialnih transferov, ki bodo sledili višjim stroškom življenjsko pomembnih dobrin.

Tomaž

V praksi bodo cene dvignili vsi, potem pa se bo začela tekma navzdol, ki bo mogoča zaradi marž veletrgovcev in zaradi razbremenitve cene dela (npr. ukinitve davka na izplačane plače). Cene se bodo na neki točki ustalile. Pričakovati je, da bodo malenkost višje (pozor: če se stvar sprejme 1.1.2007 potem je del dviga cen pripisati tudi sprejemu EUR – še povsod po EU je do tega prišlo), ne bodo pa višje točno za zvišani znesek DDV.

Povprečnemu gospodinjstvu se bo poznalo tri- tisoč tolarjev razlike, ki jo bo dobil nazaj pri plači, ali pa ne. Vsekakor so te številke zanemarljive.

Ob vsem jamranju se je treba zavedati še ene preproste resnice –

“NI MOGOČA DAVČNA REFORMA, PRI KATERI SE NIKOMUR NIČ NE BO POZNALO.”

Tomaž

Če bo folk hodil v Avstrijo ob nedeljah ima Jankovič prav, drugače pa imaš prav ti? 🙂
Tomaž

Folk bo bolj težko hodil v Avstrijo ob nedeljah, ker so tam takrat trgovine zaprte.

Kolikor sem jaz razumela debato o enotni davčni stopnji, gre pri tem za to, da se razbremeni podjetja, ne bi pa smelo vplivati na zaposlene.

Neto plače bi naj ostale enake, spremenile pa bi se bruto plače in davek na bruto plače.

Torej, če delavec zasluži neto 180.000 SIT, bi naj tudi po novi zakonodaji prejel 180.000 SIT, spremenil se bo le znesek, ki ga bo moralo podjetje odvajati v njegovem imenu (se pravi v končni fazi tudi on sam) in pa znesek davka, ki ga mora podjetje plačati na plače.

To o nespremenjenih neto plačah je bolj ponudba sindikatom, kot pravilo; o tem je potrebno doseči dogovor. Takšen dogovor se da zagotoviti v javni upravi in v tistih panogah, kjer se plače večinoma določajo s kolektivnimi pogajanji (torej za večino Slovencev); ni pa mogoče česa takšnega zagotavljati privatno, ker tam plače ne podlegajo ne kolektivnim pogodbam, ne državnim statutom.

V javni upravi je ta dogovor nujen, saj se sicer povečajo stroški za vse nas, davkoplačevalce. Hipotetičen primer: proračun izplača 100.000 enot ob davčni stopnji 30%. Delavec v JU dobi 70.000 enot, v proračun se jih vrne 30.000. Strošek proračuna je torej 70.000 enot (neto plača). Če znižaš davke na npr. 10% pa je strošek proračuna 90.000 enot (torej se je zvišal strošek za proračun). Če zagotoviš nespremenjene neto plače, ostane javna poraba enaka in novi davčni sistem ne vpliva bremenilno na nas, davkoplačevalce; hkrati pa zaposleni v JU ne občutijo uvedbe novih davkov (ne glede na to, ali bi zaradi uvedbe plačevali več ali manj davka – računica je najbrž, da ima povprečje takšne plače, da je takšna obveza nespremenjenih neto plač smiselna?).

V tistih nekaj privatnih podjetjih, kjer ne delajo po kolektivnih, pa bodo najbrž delavci zahtevali delež sproščenega denarja iz davkov zase (in potem uravnilovke ne bo in bodo eni plačevali malo več davkov, drugi veliko manj). To je pač prednost/slabost dela v privatnem podjetju. Dokler je takšnih malo, ni bistvenih pretresov za družbo, tem ljudem pa to koristi, kar pomeni na splošno pozitiven razvoj za Slovenijo.

Podjetja bodo dejansko razbremenjena (ko ne bo več davka na izplačane plače), lahko bodo bolj agresivno tekmovala na tujih trgih, ker bodo bolj konkurenčna in pozitivni rezultati se bodo slej ko prej prenesli tudi na dvig zaposlenosti, itn.

Tomaž

Tomaz napisal:

> V tistih nekaj privatnih podjetjih, kjer ne delajo po
> kolektivnih, pa bodo najbrž delavci zahtevali delež sproščenega
> denarja iz davkov zase (in potem uravnilovke ne bo in bodo eni
> plačevali malo več davkov, drugi veliko manj).

ha ha ha iz tvojih ust v božje uho :)))

ob predpostavki, da se uspe sanirati nadzorne službe (delovno inšpekcijo) in predvsem SODIŠČA !!!!!!!!! Da jih bodo končno tudi tisti delodajalci, ki kršijo vse predpise, dobili upravičeno po buči.

Pri čemer, je moje mneje da je mnogo delodajalcev OK, in da se praši in govori samo o tistih slabih.

Vse tole kar dobro razumem, samo nekaj mi ni jasno: kako si prišel do izračuna, da se bodo stroški za hrano povečali samo za 2%, torej približno za 3.000 SIT. Od kje ta izračun – 2 %, ni mi logično, pri tako povečanem davku na hrano.

Narediva nekaj preprostih izračunov.

Če se DDV zviša za 11.5%, za koliko se zviša cena hrane?

V resnici za manj kot 11.5%. Če hrana stane 100 SIT, je sedanja cena 108.5 SIT, nova pa bi bila 120 SIT. Razlika 11.5 SIT ni 11.5% od SEDANJE cene 108.5 SIT, ampak je 11.5% od neto cene (100 SIT). Podražitev je 10.6%.

Formula podražitve je ( nova cena – stara cena ) / stara cena.

Zdaj narediva preprost (in upam, da vsem razumljiv izračun) kar čez palec in s povprečjem. Zaslužiš povprečno plačo 174.500 SIT in porabiš 20% za hrano (statistični podatki).

To pomeni, da porabiš za hrano 34.900 SIT. Zvišan DDV pomeni 10.6% višje stroške od te vsote. Torej po novem porabiš 38.600 SIT. To pomeni 22% delež povprečne plače. To pomeni 2% zvišanje stroškov, glede na prejšnjo porabo (20%).

Pozor: obstajajo gospodinjstva, ki za hrano porabijo večji %. Vendar so ta gospodinjstva deležna socialne pomoči, ki se dogovorno dodeljuje v skladu s ceno osnovne košarice dobrin – če se torej hrana podraži, dobijo več socialne pomoči.

Tomaž

Pozor: ta izračun je pesimističen, saj predvideva, da se bo kompletno vse zvišanje poznalo na ceni. Kar pa ni nujno, saj končne cene ne določa matematika, ampak ponudba in povpraševanje. Nižja cena delovne sile bo trgovcem omogočila večje marže in možno je, da se bodo te demonstrirale skozi tekmo v cenah. Hkrati imamo v Sloveniji že zdaj hrano dražjo, kot npr. čez mejo in bi z zviševanjem konkurence lahko cene še dodatno padle.

Zato bi bilo potrebno ljubljansko vlado vprašati, kaj je bilo tisto s Sparom v Šiški. Tisto je bil,npr. za Ljubljančane način, kako do nižje cene hrane.

Tomaž

Saj ne vem, kaj naj pripomnim ob takih računih. Skratka, vse bo ceneje in bolje, država bo dobila več in podjetjem bo ostalo več. Za prikrajšane pa bodo poskrbeli socialni transferji (od kod bodo le prišli, če ne iz proračuna).

Recimo, da tem razlagam verjamem in jih sprejemam. Ampak zakaj za vraga imajo enotno davčno stopnjo Slovaška, pa Litva, pa Čečenija (se opravičujem, ker ne vem dosledno pravih podatkov in se mi jih tudi ne ljubi iskati), med njimi pa ni niti ene razvite države?

Podobno kot je z neobdavčenimi prvimi 90 tisočaki je zdaj z dohodninsko lestvico: tudi zdaj se plača 50 % le za tisto nad nekje okrog 10 milijonov, ki jih dotični najbrž sploh ne zna porabiti (razen za investiranje v spet nove zaslužke) in zato na njegov standard niti minimalno ne vplivajo. Ampak tisti, ki plačajo 17 %, niso zaradi tega niti najmanj privilegirani, saj tudi oni zgoraj za prvih blizu dva milijona plačajo enakih 17%.

In kje je ves tisti dobiček, ki nastane iz razlike med našo in avstrijsko plačo ter našo in avstrijsko ceno? Po mojem ga je veliko več kot pa znesejo razni davki na plačilno listo in drugi. Kako to, da so samo najvišje plače primerljive s plačami v Evropi ali jih celo presegajo? Z nagrado, ki jo prejme uprava za uspešno delo bi zagotovili plače za pol (mogoče malo pretiravam, ampak vse življenje se že ukvarjam z matematiko in teh podatkov o nagradah in sočasno neizplačanih plačah v nekem podjetju ne morem razumeti) zaposlenih z najnižjimi dohodki. Skratka, veliko stvari je narobe, a reševati jih na način 19. stoletja je vendarle malo nenavdno.

Sicer pa, če smo imeli referendum o nedeljskem delu trgovin, ni vrag, da se ne bi našel kdo, ki bo na podoben način poskušal ustaviti bogataše, ki si želijo še več. Že danes bi lahko dobičke investirali, pa jih razdelijo za nagrade upravam in dividende. Zanimivo, da sta si skupni znesek nagrad in dividend vsako leto bližja, čeprav je upravljalcev in nadzornikov običajno manj kot 20, delničarjev pa več tisoč.

Seveda pričakujem zdaj lop po meni, ki sem nerazgledana in nepoučena. Se strinjam, s temi rečmi se nisem nikoli ukvarjala, a računati še znam. In logično sklepati na srečo še tudi. Pri tem pa imam še dovolj socialnega čuta, da se mi ti ubogi izobrženci z visokimi plačami ne smilijo. Malce morbidno je namreč v isti koš metati direktorja Koncept optimuma in njegove delavke.

Jaz, mimaŠ, se strinjam s tabo. Smilili se nam naj bi tisti z visoko izobrazbo in velikimi plačami, ker preveč dajejo od tega državi. In tudi ta predlog o enotni davčni stopnji je narejen zato, da ja ne bi ubogi oni odšli znanje prodajat v tujino.
Tisti Tomažev izračun, da se bodo stroški hrane povečali le za 2 %, sem uštekala, ampak narejen je za ljudi s povprečno plačo, pa samo sebe morajo preživljati. Koliko pa je v Sloveniji takih? Seveda, tisti, ki manj zaslužimo, smo itak sami krivi, kaj pa smo tako butasti in nismo naredili več šol, pa če imamo več otrok, smo tudi sami krivi. In če potemtakem zapravimo za hrano več kot 20 %, ja pa kaj, povprečje kaže, da ni tako in vse bo lepo in prav po sprejetju novega zakona, tako, kot je itak tudi že zdaj.
Ne vem, ampak me prav zanima, kako je pa z razmerji med plačami različnih tar.razredov v Evropi% Skoraj ne verjamem, da je lahko še kje tako kot pri nas – do V.tar.r. skoraj ni razlik, potem pa velik skok. Zato imamo pa tako povprečje. Jaz imam V.st. in se počutim res butasto, ko vidim ljudi okoli sebe, ki so naredili tisti dve leti faksa, pa imajo najmanj enkrat, nekateri dvakrat večjo plačo. Da ne govorim o raznih poklicih, kot so kuhar, natakar, zidar, tesar, pečar, … torej, poklici, ki jih zelo manjka, pa še nikomur ni prišlo na misel, da bi jih bilo potrebno malo več plačati, pa bo tudi zanimanja za te poklice dovolj. Mislim, da so v Evropi taki, ki znajo nekaj z rokami naredit, veliko bolj cenjeni. Tako pa imaš naprimer v gradbeni firmi vodje gradbišč, ki nimajo pojma, kako naredit ostrešje; no, teoretično že, tesar, ki ima od njega najmanj enkrat manjšo plačo, pa samostojno naredi vse, pa tudi pogoje dela ima precej drugačne. To je samo en primer, še veliko bi jih lahko naštela. Sem čisto skrenila stran od teme, ampak, zanima me, kdaj se bo našel v Sloveniji kakšen strateški svet, ki bo bolj pravično razporedil plače. Če ne bo ljudi, ki bodo delali, tudi za izobražence ne bo kruha. Delo je zmerom manj vrednota in to se ne bo dobro končalo.
Jaz naprimer delam v gostinstvu, pa nisem gostinka, ampak dobro poznam situacijo – vseskozi se špara na personalu, zdaj je pa sezona tu in ne dobijo kuharja, ki bi ga še potrebovali za normalen potek dela. Pa ne pride našemu vodstvu na misel, da bi ta kader malo več plačali, pa ne bo problema. Taka je kolektivna pog., pa pika, ni treba dati več.

Ne bo ceneješe, ampak bo zanemarljivo dražje; vendar bo imelo dolgoročno dobre učinke na gospodarstvo. Enotna davčna stopnja je bila do 19 stoletja splošna praksa, potem pa je Karl Marx v komunističnem manifestu zahteval progresivne lestvice, ki so jih delovska gibanja izsilila. Ni se treba slepiti, da je šlo za zatiranje manjšin. Argumenti, kot so, da se ljudem tolar ne pozna so zgrešeni, ker gre v tem primeru za ocenjevanje, koliko komu kaj pomeni, kar je neokusno vtikanje v življenje drugih. Vsak naj na zasluženi tolar plača enak davek in naj se ne vtika v bogastvo drugih.
Danes ga Slovaška in druge države sprejemajo zato, ker so ugotovile, da omogoča hitrejšo rast. Je politično težko sprejemljiv (kot vidiš, je odpor tudi v Sloveniji) in zato ga na zahodu (še) ni. Obstaja nekaj iniciativ, npr. za UK, vendar preprosto nimajo poguma odpreti takšne debate, ker bi pomenila politični samomor.
Gre torej za to, katere države so bolj politično fleksibilne in bolj pripravljene tvegati. To bi bila lahko prednost Slovenije. Če bo proti davku odpor, potem to pač ne bo prednost Slovenije. Podjetniki, ki so za tem predlogom pač ne bodo uspeli razbremeniti svojih podjetij in življenje bo takšno, kot je, srednji sloj pa bo na mesec plačeval nekaj sto tolarjev manj davka.
EDS je pogumen poskus narediti iz Slovenije državo, ki šteje. Ki si upa po neki poti, za katero meni, da je pravilna; brez, da bi prej to morali Nemci, Francozi in še vsi drugi. Da torej nekje niso zadnji, ampak prvi. Prvim se včasih stvari ponesrečijo. Ampak, če v zgodovini ne bi bilo prvih, bi bili še vedno v votlinah. Če ljudje v ZDA ne bi začeli revolucije, ne bi bilo francoske revolucije in sodobne demokracije. Morda bi bila. Ampak, nekdo bi moral biti prvi. Če bi se v ZDA 1776 ljudje spraševali, zakaj se nobena druga kolonija ne odcepi od Britanije, danes ne bi bili velesila.
Način 19. stoletja ni prav nič nenavaden. Konec koncev imamo temeljne družbe iz 17 in 18 stoletja; 20. stoletje pa je s svojimi razrednimi boji, ki so povzročili največja klanja v zgodovini človeštva prineslo tudi mnogo negativnih pojavov, ki jih ne gre jemati “zdravo za gotovo” kot pridobitve samo zato, ker so poznejši. Eden izmed njih je socialni rasizem oziroma kaznovanje tistih, ki so sposobnejši za njihovo uspešnost z višjimi davki; pojav ljudi, ki verjamejo, da morajo ljudje plačevati višje davke od njih na vsak zasluženi tolar, ideologije socializma.
Kar se tiče tvojega socialnega čuta – ni nič drugega, kot želja, da bi ti imela več. Ljudje lahko “več” dosegamo z delom in pametnim in preudarnim ravnanjem, ali pa z ustvarjanjem ideologij, po katerih nam “več pripada, ker je tako pravično in naj nam drugi to dajo, ker so zli”.
Temeljno moralno vprašanje EDS je, ali smo pripravljeni sami plačevati svoje lastne račune in vizije, ali pa želimo samo fantazirati, kako bi mi vodili in kaj bi naredili, ko pridejo računi pa vse skupaj prevaliti na bogate, ker “si lahko privoščijo”. Torej, ali smo pripravljeni uspešne in sposobne ljudi obravnavati enakopravno nam, ali pa verjamemo, da je njihova vloga v družbi biti naši sužnji, ker jih je pač manj.
Tomaž