Sedaj še jehovove priče
Kako ste se odzvali na Dupličane, ki se branijo dobiti poleg vrtca in šole še institucijo jehovih prič? Mislim, da so se prepozno odzvali, saj parcela je že bila prodana jehovim pričam. Kako pa vi gledate na jehove priče in sploh na to vero? K meni so nekaj časa hodili in mi govorili vse mogoče. Nato pa je moj soprog rekel, ko mene ni bilo enkrat doma, naj me pustijo pri miru, ker sem krščanske vere. Pa so samo rekli: “Potem pa pozdravite gospo” in res niso več prišli. Spominjam pa se, da so govorili nekaj o tem, da oni ne dvignejo orožja, medtem ko krščanska vera to dovoljuje. Zato kolikor se spominjam, med služenjem vojaškega roka niso hoteli prijeti orožja.
Jehove priče niso vera, ampak sekta.
Kristusa obravnavajo kot preroka, ko je za katoličane Bog.
Imajo nekaj čudnih principov, kot naprimer, da morajo na leto dati iz rok toliko in toliko izvodov stražnega stolpa (širjenje) ali da ženske ne smejo nosit hlač… Spominjam se sošolke (osnovna šola), ki je bila jehovka – res je nikoli nismo videli v obleki; smo pa videli enkrat hudo razkurjenega fotra, ki se je prišel kregat na šolo, ker je tamala hotla telovadit v obleki (?!), pa ji prfoksa ni pustila in oče se je kregal, češ da to spada k verski svobodi…
Potem na primer ne sprejmejo transfuzije, češ da ne smejo sprejeti vase tuje krvi (to ne vem točno, zakaj) in znajo bit hudičevo trmasti.
Najbolj grozno je bilo, ko se je en fantek grozno poškodoval – šlo se mu je za življenje, oče pa ni dovolil transfuzije, češ, ga bo že bog rešil in če ga ne bo je taka pač njegova volja… Mati, ki je bila jehovka samo zaradi očeta je potem kljub temu hotela, oče pa ni dovolil. Ne vem pa, kaj se je zgodilo s fantkom. Mislim, da je mati kljub (očetovi) prepovedi šla v bolnico in podpisala, da smejo dati transfuzijo, pa sta se potem ločila. Ne vem pa točno, govorilo se je vse sorte.
Meni so najbolj ostali v spominu, ko so (ne vem katerega leta) vlekli LADJO na Mežaklo, češ da bo vesoljni potop in seveda drago prodajali rezervacije za sedež na ladji. Mi si nismo rezervirali sedeža in potopa ni bilo; tisti, ki so takrat plačali, pa še vedno imajo rezervacijo na kupu strohnelih desk, ki so ostale od ladje – denarja namreč niso nikoli več videli.
Da ne bo pomote: vsega tega ne pišem zato, da oblatim jehovce, ampak samo svoje občutke, spomine in doživetja.
🙂
v tem, da nikogar ne silijo v nič, se pa ne bi strinjala. v mestu kjer živim, večkrat vidim otroke (majhne, tam nekje okoli 7 ali 8 let), ki ljudem tiščijo tiste Stražne stolpe. samo ne mi rečt, da to otroci sami hočejo počet.
lani poleti sem skoraj znorela, ko sem v vročini 35 – 37 stopinj videla to ubogo deco, kako mora delat, TA STARI PA SO SE MEDTEM HLADILI V SENCI!!! mi je skoraj pokrov odneslo in malo je manjkalo, da jih nisem šla prijavit. to je otroško delo in če kaj vem, kaznivo. in to še v takih nemogočih razmerah!!
Jaz se tudi ne strinjam,da nikogar v nič ne silijo. K nam so hodili non stop in ponujali tisto glasilo, pomagalo ni niti, ko sem rekla, da me ne zanimajo. Ko so enkrat spet prišli, pa sem se zelo razjezila in rekla, da naj nas pustijo pri miru, da nimajo nobene pravice vsiljevati mi njihov način življenja. No od takrat je mir. Torej so vsiljivi in to zelo!
Sicer pa na Duplici sploh ni pravo vprašanje, ali bodo tam Jehovove priče ali ne – v bistvu gre samo za to, da je tam ena nezazidana parcela, ki jo okoliški prebivalci uporabljajo za parkiranje; tudi ko so tam načrtovali katoliško cerkev, so bili ljudje ravno tako proti. In bodo ravno tako proti, če bodo tam hoteli zgraditi otroško igrišče ali park ali karkoli že, kar ne bo brezplačno parkirišče.
Sem imel enkrat bližnjo izkušnjo z Jehovcem. Spoznal sem ga, ko sem pri njem delal vozniški izpit (on je bil inštruktor), vedno se je delal dobrega človeka in mi po koncu avtošole elegantno priložil izvod stražnega stolpa. Potem sem ga kasneje enkrat slučajno srečal in ravno takrat sem kupoval avto, pa sem nekoga izkušenega rabil, da bi preveril če je z avtom vse v redu. Seveda je takoj pristal in poskrbel tudi za prevoz, kar me je prijetno presenetilo nad njegovo dobrodelnostjo. Mislil sem si “ti Jehovci pa le niso tako slabi ljudje.”
Presenečenje pa sem doživel na koncu, ko je zahteval, da mu plačam stroške za prevoz. Bili so višji, kot če bi šel DVAKRAT do tja z avtobusom.
Pa se je pojavila še ena fobija, recimo ji “jehofobija”.
Kako prav bo prišla “levi gosposki”, ki ji prav pridejo vse izmišljije s katerimi prikriva resnično naravo težav, ki jih imajo pri nas tujci, muslimani, Romi pa tudi katoličani in še kdo. Vsako od teh vprašanj je lahko urediti zakonsko in to zmore le oblast in nihče drug. Toda to ni v njenem interesu, ker potem ne bi imela več simbolne človekoljubne teme, s katero se postavlja pred Slovenci in tujino kot edina humana, sočutna in dobra. Dejansko pa so tako Slovenci kot tujci, Romi, muslimani, katoličani in zdaj še jehovci, talci njenih prizadevanj za ohranitev totalitarne oblasti.