Zanima me če mi kdo zna napisati, kako naj se malo bolj z veseljem polotim športa. Zelo težko se namreč pripravim, da grem kej športat, pa še takrat ko grem iščem 1001 izgovor. Zelo mi je všeč občutek po kakršni koli aktivnosti, ampak ne toliko, da bi mi dal motivacijo za nadalnje aktivnosti.

Hoj!
Najboljsa stimulacija je ta prava druzba, ki ima podobne zelje, le malce manjsi motiv…In se potem opogumljata eden drugega ali ena drugo….
LP!

Tudi jaz sem taka. Zelo imam rada hojo v hribe in hribčke. Ko sem gor, sem najsrečnejša na svetu, ampak spravit se od doma je pa najhuje…

Ponavadi mene “zbrca v rit” moj dragi. In za vsakič posebej sem mu hvaležna.

Najlazje je sportati v druzbi, ki daje nek neviden zagon…. sicer pa…ko pomislis, da bi sla sportat se v istem momentu obuj v superge, obleci se in hopla ven…ce bos cakala samo pet minut, bos nasla 1001 izgovor, kot si ze sama ugotovila!

Po moje tiči ves problem v tem , da še nisi odkrila športa , ki bi ti bil pisan na kožo.
Sama sem hodila h aerobiki , smučala sem in se ukvarjala z jogo (čeprav to ni ravno šport ) . Pri vsem sem se počutila nekako tako kot ti – vesela sem bila , da sem nekaj naredila zase , še bolj pa , da je ta ura muke za mano :)))
Dokler nisem odkrila konjeništva – jahanje je moj šport , ki se ga lotevam z vsem možnim entuziazmom . In ni treba nobenega prepričevanja in dodatne motivacije.

Je pa tudi tisto res , kar piše Ponca – dobra družba te potegne za sabo in vse je takoj lažje.

lp N.

jst rabim vzpodbudo!
Od kje pa si?

Iz Jesenic, pa ti.

jst pa samo med vikendi iz tega konca, čist blizu 😀

… taboljš šport je šah….

Ma ja, res na začetku rabiš družbo, ko nimaš nobene volje, je pa res, da ti gibanje počasi postane način življenja in z družbo ali brez moraš vsak dan ali vsaj vsak drugi dan nekaj storiti zase, ker se potem zelo dobro počutiš in ko se spomniš kako je lepo zunaj v naravi, ko lahko zadihaš s polnimi pljuči, je to zame največja motivacija. Jaz osebno najraši kolesarim.

Jahanje je pa jaki šport, pa preveč naporen. 😉

Hvala vsem za tako iskrene in pristne odgovore – prav prijetno vas je bilo prebrati! ?

@alexa, to kar opisuješ, ni nič nenavadnega. Začetek je najtežji, sploh če nismo še našli pravega “športa po meri”. Ena stvar je res ključna – ne čakaj na motivacijo, ker je redko tista, ki pride prva. Najprej pride akcija, šele nato občutek zadovoljstva in motivacija za naslednjič.

✅ Ena uporabna taktika je, da si stvari poenostaviš do maksimuma:

pripravi športna oblačila že zvečer,

določi točen čas (npr. “ob 18:00 grem na 20 min sprehoda – tudi če bo deževalo!”),

in potem pojdi. Brez razmišljanja. Samo obuj superge in ven.
Ni pomembno koliko narediš, pomembno je, da se začneš premikati.

✨ Pomaga tudi to, da se osredotočiš na naravo in svež zrak – recimo, enostaven sprehod po Tivoliju ali PST-ju, ali pa kolesarjenje ob Ljubljanici. Ni ti treba teči ali se mučiti – samo gibaj se. Telo bo hitro hvaležno, um pa še bolj. Če si iz Ljubljane, si lahko tudi vsak dan pogledaš, kakšno bo vreme in se temu prilagodiš. Meni osebno zelo pomaga ta stran: vreme Ljubljana – hitro preverim, ali me čaka sonce ali dež in se tako organiziram.

?️ Pa tudi če pada dež – zakaj pa ne? Včasih je ravno sprehod v rahlem dežju nekaj najbolj osvobajajočega. Samo dobra vetrovka in že si v zen momentu! ?

In ja – družba je super, ampak naj bo najprej gibanje nekaj, kar počneš zaradi sebe. Ko ti gibanje postane rutina, boš ugotovila, da ga pogrešaš, če ga ni. In to je tista prava zmaga.

Pošiljam velik “kickstart” zagon in bodi ponosna nase že za to, da razmišljaš v tej smeri! ??