želja veterina, delo ekonomist
Imam problemček, ali že kar velik problem. Diplomirala sem in delam na drugem področju kot, kamor me vleče srce.
Zaključila sem Ek. fakulteto in sem sedaj zaposlena. Osebno bi me najbolj veselilo delo veterinarja. Že od majhnega sem si želela postati veterinar. V OŠ soc. delavka ni dovolila, da grem na veterino in celo ni oddala prijave. Trdila je da je to moško delo. Jaz se pri teh letih še nisem znala postaviti zase. V srednji šoli sem po 1. letniku želela zamenjati svojo šolo za veterino. Tajnica na veterini mi je »zrihtala« tel. številko od fanta s te fakultete. Posodil mi je zapiske. Pisal je kot »kakšen dohtar« in nisem znala brati njegove pisave niti v slovenščini, kaj šele latinske besede. Ko sem klicala na sr. vet. šolo za druge zapiske so imeli že zaprto čez celo poletje. Mama me ni pustila v 1. letnik veterine. Trdila je da bi s tem zgubila 1 leto ko sem že hodila na drugo sr. šolo.
Ko sem se želela vpisati na Vet. fakulteto je bil vpisni pogoj, da imaš sr. vet. šolo ali biotehnično ali kaj v tej smeri, drugače pa si imel diferencialne izpite. Še potem pa je bil zelo velik vpis nekaj 100.000, sprejeli pa so jih samo 30 najboljših na sprejemnih izpitih. Tako, da nisem imela šans.
Vpisala sem se na ekonomski faks in ga zaključila, po 2 letih iskanja službe zdaj zaposlena že 1 leto.
Vsako leto pogledam v razpis, če so se morda že spremenili vpisni pogoji. Izrednega študija nimajo, imajo samo redni študij, ki traja 5 let. Letos sem videla, da sprejemajo tudi vse kandidate, ki so pred letom 1995 zaključili katerikoli srednješolski program. A jaz pri se pri 31 letih ne upam vpisati v 1 letnih, pustiti službo (možen samo reden študij in moraš hoditi na predavanja in prakso,…),… Ko bi končala študij bi bila stara recimo 35 – 36 let in iskalka dela v veterini a brez izkušenj, ki jih v današnjem času vsak zahteva. Skrbi me, da bi ostala brez službe.
V Ameriki je vse mogoče. Prijateljica je diplomirala na novinarstvu. Na podiplomskem študiju pa študira za pilota. Tam je študij zelo drag in nimam sredstev.
Razmišljam, če obstaja kakšno delo z živalmi, tudi če imam Ek. fakulteto. Ali morda kdo ve kako priti do tega, da bi delala z živalmi.
V prostem času se posvečam svojima dvema kužkoma. Zanima me redno delo in ne kakšno prostovoljno na račun ukvarjanja s svojima kužkoma.
Kaj pa če bi šla delat srednjo veterinarsko šolo? Po eni strani bi bil sicer to korak nazaj v tvojem ‘položaju’, vendar mislim, da bi v povezavi z ekonomsko fakulteto imela kar nekaj možnosti dokaj dobre zaposlitve na področju, ki bi te morda bolj veselilo kot to sedaj, kar delaš. Imajo tudi možnost samoizobraževanja, tako da bi ti bil ta ‘študij’ (šolanje) lahko tudi bolj kot hobi in ne tako stroga in zahtevna oblika kot študij veterine. Če si naredila fakulteto, bi bil srednješolski program zate ‘mala malica’, potem bi pa že videla, kaj in kako naprej.
Tukaj je link do srednje agroživilske šole v lj, kjer boš dobila tudi bolj podrobne informacije.
Tukaj pa je nekaj o programu vet. tehnik:
Živjo,
še dva predloga:če želiš delati z živalmi, poskusi s svojo izobrazbo dobiti kako zaposlitev, ki bi bila temu bližje (npr. odpri/se zaposli v trgovini za male živali, v nekaterih so prodajalci/lastniki itak že skoraj veterinarji (mišljeno v pozitivnem smislu), ljudje dostikrat tudi v trgovinah sprašujemo za nasvete,…) ali pa vpiši podiplomca na veterini (mislim, da je v sklopu biomedicine), pa boš res lahko direktor živalskega vrta, kot je nekdo prej napisal.
srečno,
Katarina
Glej, kot sama pišeš, nisi šla na diferencialne izpite. Za vpis na vet. fax je v tvojih časih bil sprejemni izpit in večinoma so bili sprejeti iz naravoslovnih gimnazij. Zelo malo takih iz srednje veterinarske, ker enostavno “niso prišli zraven”. Tudi je čisto nekaj drugega, če si vet. tehnik ali dr.vet met. Jaz ti lahko samo svetujem, da če še vedno misliš, da boš srečna samo kot veterinarka, potem upam, da si oddala prijavo v roku in se pozanimala kaki so zate pogoji, sicer zopet eno leto… saj veš… Študij je eno leto daljši od drugih faxov, se pravi 5+1(absolvent). Ogromno je vaj, prakse, tako da menim, da zaradi tega izredni študij ni izvedljiv. Zavedaj se, da bližnjice do pridobitve tega poklica ni. Hkrati pa sem prepričana, da tega poklica ne idealiziraš: zelo mali % jih dela na klinikah za male živali( idealizirana pomoč kužkom in mucam), potem ti ostane teren (se pravi po kmetijah, krave-tudi osemenjevanje-saj verjetno veš: vrečko na roko, sčistiš, slamico not), prašiči (obrezovanje mladih na primer, nekdo ti ga drži za tačke(če si v halozah pri 80 letni polpokretni ženici si ga zeno roko držiš sam), pa odrežeš odvečni del-no to delo menda lahko dela tudi tehnik:-)) kokoši na farmah… to delo je naporno, a ga delajo tudi ženske in so zelo dobre, tista ki to dela, ve zakaj to dela in mora imeti to rada. Dela pa se vsak dan (pa ne do 16.00) s tem da so dežurstva za vikend, kar pomeni, da delaš vsako drugo soboto in nedeljo (v praksi pa te tako ni skoraj noben vikend doma). Klici so tudi čez noč, ker krave telijo tudi ponoči-komplicirani porodi, ko moraš biti zelo močan , da npr. tele obrneš v kravi (ne rabim ti razlagati, da si pri tem kravav od glave do tal…). In tretja opcija, za katero se potem po nekaj letih terena veterinarke odločijo(sploh če hočejo imet družino in ne zdržijo 7 dni vse dneve v službi) je prodaja zdravil za katero od medicinskih firm. Takih služb je v slo. ogromno-vdor tujih firm na naš trg-iščejo zastopnike, sama si pa lahko misliš, koliko ima to zveze z primarno veterino. Čez nekaj let je povratek v stroko skoraj nemogoč( tako, kot da se pustim jutri operirat Kebru:hvala, ampak NE hvala)
Brez zamite, v bistvu sem ti na podlagi izkušenj približala tisto mogoče ne tako javno plat (čeprav ti je po moje tako znana). Če še vedno veš, da je veterina tista tvoja stvar, ki te bo osrečila in si pripravljena 6 let globoko gledat v knjige in potem poprijet za dela, ki sem ti jih opisala, potem se brez omahovanja podaj v sprejemne postopke. Še enkrat pa se zavedaj, da bližnjic ni in , da v bistvu je največja in hkrati edina pomembna napaka, ki si jo naredila, da po srednji šoli nisi šla na sprejemne izpite!
Srečno!
Živjo,
spet jaz: premisli tudi, če bi to sploh res delala. To delo definitvno ni zate, če se ti živali preveč smilijo, jaz zase že vem, da bi se (če bi bila veterinarka) vsakič jokala kot dež, če bi morala kako živalico (upravičeno) uspavati. Pa recimo žival, ko ji daš npr. injekcijo, je treba (za laike) kar grobo in trdno prijeti, da se ne premakne, ker jo zaboli, tudi zatuli,…
Primer: pride nekdo s hudo bolnim 5 let starim nemškim ovčarjem s hudo okvaro zaklopke. Operacija, ki bi ga rešila vseh težav, bi stala par sto tisoč, ki jih lastnik ali nima kje vzeti ali noče dati, in ga odpelje….
Pojdi parkrat v kako od zavetišč pogledat, da boš malo občutek dobila.
Srečno,
Katarina
Hej saj sva kot dvojčici, le da bi šla jaz pri 30-tih na bikemijo, Sem pa tudi dipl.ekonomistka. Še nisem obupala-tak totalen optimist sem, če zadenem sedmico na lotu, poten bi lahko šla.
Imam že enega otročka, pa še kakega bi, pa tu tudi ni študija ob delu.
Pa kar vem, da mi bo ratalo – rada bi pa prav študirala to, ne le delala nekaj takega.
Držim pesti zate, za naju obe.
Veš kaj, če ti ni do družine, pusti vse in pojdi študirati. Vpišeš se lahko že septembra letos, ko vpisujejo kvoto 5 % za diplomante.
Daj, opogumi se in opogumi s tem še mene.
Lp, Lini
Še to, ne vem, če je bilo jasno to s 5 %. To pomeni, da se ti ni treba oz. da se niti ne moreš (po vseh pravilih, razen če se zlažeš) vpisovati z ostalimi srednješolci, temveč te lahko sprejemejo med 5 % vpisanih za srednješolce (npr, če jih je bilo razpisanih 100, potem se jih septembra lahko prijavi še 5 takih, ki so že diplomirali). Vendar radi jemljejo svoje zaradi statusa, zato je verjetno dobro, da bi jim šla razložiti, da ti pa ne bi zaradi statusa, ampak zares-tvoja srčna želja.
O, kako si želim, da bi vsaj tebi uspelo!!!!
Lp, Lini
Draga Anateja!
vedet moraš, da so nekaj želje, drugo pa resničnost. Sama sem pred šestimi leti z največjimi upi vstopila na VF in sedaj, po končanem študiju jo zapuščam s čisto drugačnimi vtisi. Tisto, kar so bili na začetku mucki, pa kužki, pa pomoč živalim.. so sedaj postali hlevi, polnih naveličanih krav, seciranje kur, obiski kafilerije Zalog, kjer tako smrdi, da si ne morete predstavljat, da klavnice sploh ne omenjam… In dejstvo, da ima tako majhen procent veterinarjev dejansko možnost delati na kakšni simpatični kliniki s psi in mačkami.
Že sam študij.. misliš, da se boš nevemkoliko naučil o patologiji mesojedov!! Pa kaj še. Predmet mesojedi je v zadnjem letniku, predavanja niso ravno vzor kakršna bi predavanja morala biti.. In ko z njimi končaš in te kliče sosed, da njegov pes pa kašlja… ja, potem ga lahko le zabodeno gledaš. In potem imaš tukaj tudi splošne predmete, kot so reprodukcija, prehrana živali, patologija prehrane… ampak pri reprodukciji npr. poslušaš pol leta le o kravah, konjih in prašičih. O psih, mačkah ne duha ne sluha.
Seveda je tukaj tudi samoiniciativa. Kar sem poskusila tudi sama… kakšno leto sem delala na eni kliniki… in ko vidiš tam, kaj vse se dogaja, potem lahko postaneš res depresiven.
Zdej moj namen ni bil ta, da bi te odvrnila od vsega… še zdaleč ne. Vendar moraš pa vedet, da ti ta študij (kot verjetno marsikateri drug) ne da prav veliko znanja. In če si resnično želiš, potem pojdi najprej malo “povohat” delo veterinarjev, potem se šele odloči… Pa če ti lahko predlagam še nekaj. Naj to ne bo klinika v Mestnem logu, ker boš tam zbežala še preden boš videla prvega pacienta:)
In če te lahko potolažim:) zadnje čase tudi jaz razmišljam, kako bi bilo fajn, če bi šla študirat kaj drugega. Ampak zdaj je kar je. Večni študent pa tudi ne bom. Našla si bom delo v svojem fohu in poskušala v njem najti kaj zanimivega.
Tebi pa veliko uspeha!
Veterino lahko še vedno vpišeš, saj marsikdo konča en faks, nato vpiše še drugega. Samo bojim se, da boš zaman študirala, kajti poznam kar nekaj mladihnademudnih veterinarjev, ki ne dobijo službe in delajo brezplačno na državni in zasebnih veterinarskih klinikah, zato ker imajo radi svoj poklic in upajo, da se bo enkrat vendrale našlo delovno mesto tudi zanje.
Res je žalostno brati, kako lahko nekateri ‘stručkoti’ onesrečijo človeka za vse življenje. Pri meni na srečo ni bilo tako, se pa znam vživeti v kožo nekoga, ki se mu je to zgodilo. Kdo ve, za koliko vrhunskih strokovnjakov smo tako ostali prikrajšani?
Naj ti malo za hec opišem svoje stanje in želje: imam univerzitetno izobrazbo in delam kot prevajalka, kar je okej, vendar si že od nekdaj želim delati v youth hostlu. Tega raje ne govorim na glas, saj bi se vsi čudili, kako si lahko želim početi kaj tako ‘nizkega’ in ‘neambicioznega’. Ampak tako je!