Posvetilo
V šoli bomo učencem, ki so 8 let brali za bralno značko, podarili knjižne nagrade. V njih naj bo posvetilo, ampak sedaj se spomnim le tistega klasičnega…
Npr. Maji Novak,
za osem let
zvestobe dobri knjigi.
Malo obrabljeno in nič kaj izvirno. Zato me zanima, če imate mogoče vi kakšno idejo? Hvala vnaprej, če vam bo kaj padlo na pamet
Obstaja milijon citatov znanih pisateljev o knjigah…. če se malo spraviš skupaj jih lahko najdeš..
Sama se spomnim citata Toneta Seliškarja, ki gre nekako takole:
v življenju sem imel veliko prijateljev, ampak ta me je pozabil, oni zatajil, tretji se je nekje izgubil… samo knjiga mi je ostala zvesta prijateljica.
Tisti, ki s knjigo živi si svoje življenje razvedri, v knjigi najdeš vse, kar resnični svet ne ve.
S knjigo ti lažje bo, na poti, ki čaka te.
S knjigo si hodil skozi šolske klopi, in ta naj te spremlja skozi življenjske poti.
Nekaj malega iz mojih možganov, morda ti bo kaj všeč. Vsem, ki so ti do sedaj odgovorili, pa naj povem da se lahko vsak znajde v dilemi in oni imajo domišljijo na nulu, se vidi da niso brali knjig .
Kunigunda, ki si tako zeloooooooooooo pametna, povej mi, kaj je tako narobe z osem let zvestobe dobri knjigi. No, da slišimo. Samo kritizirati znaš, argumentov pa nobenih. Sicer ti je pa kati lepo povedala. Oglasili so se sami taki, ki knjige že zelo dolgo niso v roke vzeli, pa samo kritizirajo, da bi pa kakšen pameten predlog dali, pa ne. Dejte no, nisem tako butasta, da ne bi vedela, da obstaja milijon citatov o knjigah in branju, če pa ne razumete, kaj sem hotela s to temo (pa ne citatov o knjigah), potem pa hvala lepa za sodelovanje. Sicer pa, če je meni neka tema tako zelo butasta in oh in sploh, se raje ne oglašam, ampak svoje mnenje obdržim zase, očitno ste pa vi vsi tu zato, da ne napišete ničesar pametnega, ampak samo kritizirate.
Glavno, da si ti prebrala maso slikanic, a ne? Pa še to površno, drugače bi ti šlo stihotvorjenje bolje od rok. Sem zlobna? Komajda. Pač proporcionalno tvojim predvidevanjem glede obsega prebranih knjih in razvitosti domišljije.
Res je, da se vsak lahko znajde v dilemi. Dilema sama po sebi pa pomeni, da moraš že imeti nekaj zamisli v glavi, a ne? Najbolj preprosto pa je, če insistiraš na tem, da nekaterim to bolj leži kot tebi in se pač poslužuješ tujih domislic.
Ni res. Vsak se lahko potrudi. Eni malo lažje, drugi malo težje. Pri tistih, ki vložijo v zadevo več truda, je rezultat lahko celo bolj izviren. Ampak ni ga čez komot. In čisto sem šokirana, da so komot tudi ljudje, ki se ukvarjajo z organiziranjem bralne značke. Ne vem sicer kako vlogo ima pri tem Knjiga. Upam, da je samo tajnica v kaki šoli, ne pa učiteljica ali bog ne daj ravnateljica. Kajti ti dve zadnji si take “dileme” kot je posvetilo sploh ne smeta privoščiti.
A zdaj štekaš, zakaj ji nočem pomagat?
Ljubi Jezus Kristus Nazarenski!
Osem let zvestobe dobri knjigi. Pa dajmo naredit analizo, mater sem prijazna (poleg tega da sem pametna, kot že sama ugotavljaš).
Otrok v prvem letu se uči črk. In če jih do konca šolskega leta obvlada tako, da lahko jeclja povezane stavke, ki jih tudi razume, je že velik uspeh, a ne? Ponavadi pa se z branjem matrajo tja do tretjega razreda. Starci jih suvajo v rit in silijo, da vadijo. Je tako? Torej prva tri leta definitivno še ne moreš govoriti o kaki zvestobi zapisani besedi, kvečjemu bolj kot ne mučnemu učenju največkrat pod prisilo. In potem pridejo višji razredi, ko knjiga res lahko postane zanimiva, vendar mladi bralec sam ne more biti tak sladokusec, da bo vedel kaj je dobra knjiga. Ponavadi mu izbor dela učitelj (a ni en spisek knjig predpisan za bralno značko?) ali pa starši in eventuelno knjižničarka. Kako torej ve sam od sebe kaj je dobra knjiga in kaj ne. Kako zna ločit? In če ne ve kaj je dobro in kaj slabo – ker še ne more vedeti – zakaj torej pisati čestitke v tem stilu?
Če pa ve, potem mu je treba čestitati h genialnosti. Ne pa k dobremu okusu.
Če bi bila poštena, bi mulcem lahko napisala kvečjemu takole posvetilo, ki bi zajemalo zvestobo in (menda) dobro knjigo:
Čestitam k enemu letu zvestobe Harriju Potterju.
Tvoje posvetilo pa kvečjemu pride v poštev za kakega dolgoletnega obiskovalca knjižnic, ali pa člana kakega knjižnega kluba itd…. ne pa otročka. Govorimo namreč o otrocih. In tlele si pokazala še eno pomanjkljivost. Namreč, da se sploh nisi sposobna vživeti v otroško miselnost.
Cenim, da svoje mnenje znaš zadržati zase. Pravzaprav se ti zahvaljujem. Kajti vidiš, jaz tega ne zmorem kljub vsej svoji neizmerni pameti in lepoti in sploh…. Če pri kom naletim na kako očitno naravno pomanjkanje nevronske aktivnosti, povezani še z lenobnostjo, popizzz….. do kraja.
Potem se je moj strah uresničil. Please, reci da si tajnica. Reci, da si čistilka. Reci, da si študentka na praksi. Reci, da si fikus. Reci, da si računovodkinja. Sam ne mi rečt, da si učiteljica. Učiteljica, ki ima za sabo pedagoško akademijo. Trening. Izpite iz psihologije. Univerzitetno izobrazbo. Ne, samo tega ne.
Prvič- tvoje pojmovanje učenja branja je popolnoma zgrešeno. Če je knjiga prisotna v družini, če je prisotna v vrtcu, če starši radi berejo in dajejo s tem zgled svojemu otroku, ne moremo kar do tretjega razreda govoriti, da otroci pač malo jecljajo, mi vsi pa jim vsiljujemo knjigo. Ja, to se dogaja pri tistih malčkih, ki do prvega razreda niso nikoli videli knjige. Tam je le mogoče tako, ampak za božjo voljo, branje oz. priprava na branje se začne že ob rojstvu. Ti pa začenjaš z osnovno šolo- očitno tudi tebi niso doma nikoli brali, da si zasovražila branje in knjige. Pa ne me spet obtožit česa, prav to lahko razberem iz tvojega pisanja. Prisila, ja pa še kaj. Zato upam, da šer imaš čisto majhne otroke, da ne boš zamudila tistih prvih pet let, ko so pri otroku za razvoj raznovrstnih sposobnosti, najpomembnejša. Veš, vsega pa tudi ne morejo narediti v šoli. In ne moreš tudi nezainteresiranosti za branje pripisati samo šoli. Ljubezen do knjig in prebiranja bi se moral otrok navaditi od tebe kot starša, ne pa od šole. No, pa da ne bom dolgovezila. Samo toliko. Sicer pa ravno velik knjigoljubec ravno nisi, a se motim?
Drugič- ne, tudi fikus nisem…pa se bo tvoja genialna betica mogoče spomnila še česa bolj izvirnega?!
Pa še to, pedagoške akademije že dolgo ni več- si že kdaj slišala za pedagoško fakulteto? Glede na to sklepam, da se že malo starejša, pa da imaš otroke že tudi starejše od 5 let, tako da se kar pripravi na borbe o, za, proti branju. Pa veliko sreče.
S temle se pa ne morem strinjati.
Prvič: otroci že v vrtcu bolj ali manj radi poslušajo starše, ki jim berejo pravljice. Sicer jih res ne berejo sami, ampak knjigo imaš lahko rad tudi tako, da vsebino slišiš. In tudi tako majhni otroci si knjigice izberejo sami. Sicer si izberejo tisto, ki ima lepšo naslovnico, lepše slikice, pač tisto, ki jih pritegne vizualno. Ampak izberejo si jih lahko sami. In lepa slikanica je za njih dobra knjiga. Poznam deklico, ki jo mama enkrat tedensko odpelje v knjižnico, mala se zapodi med police, kjer so knjigice zanjo in jih z užitkom izbere nekaj. Potem komaj čaka, da prideta domov, da ji mamica kaj prebere.
Drugič: od kod ti ideja, da otroci do tretjega razreda OŠ ne berejo, oziroma da berejo samo pod prisilo? Mogoče jih je nekaj res takih, ampak dvomim, da so se ti trudili za bralno značko. V vsakem razredu pa je tudi nekaj takih, ki berejo iz užitka, pa čeprav jim gre na začetku bolj počasi. Glej, meni so knjige prebirali starši nekje do prvega razreda. Potem pa, ko sem se naučila za silo brati, sem ugotovila, da me to omejuje. Če nisem brala sama, sam dobila recimo eno pravljico na dan, če sem se za knjigo spravila sama, pa me je omejeval samo čas. Še vedno se spomnim, kako sem včasih prišla iz šole in brala in brala. Iz veselja, ne iz prisile. Pa nisem bila edina taka v razredu.
In ljubezen do knjige sem ohranila tudi v višjih razredih. Vedno sem ogromno brala, ne samo tistih obveznih, za domače branje, ampak številne druge knjige, ki sem si jih izbrala sama, v šolski ali splošni knjižnici. Mogoče res niso bile vse te knjige res DOBRE knjige po merilih odraslih oziroma po merilih stroke, bile pa so dobre knjige po mojih merilih. In to je edino pomembno. In posvetilo “osem let zvestobe dobri knjigi” po mojem ne pomeni branja samo knjig priznanih avtorjev, dobra je lahko tudi slikanica z lepimi slikami, knjiga pravljic, pa tudi kakšen ljubezenski roman za najstnico. Saj pri branju v OŠ gre za to, da otroka naučiš, da knjigo vzljubi, ne moreš kar takoj pričakovati, da bo z veseljem bral tudi Cankarja, Finžgarja, Voranca, Kosmača, Hemingwaya,…. Ampak če se ne nauči ljubiti knjige že v otroštvu, je verjetno nikoli ne bo maral in bo vedno bral samo pod prisilo.
Ti, če je vse to, kar si napisala, padlo Knjigi v glavo, ko je razmišljala o posvetilu kapo dol. Ampak stavim, da ji ni. Ker potem ne bi imela problema napisati nekaj prisrčnega in otroškim letom primernega. Saj je posvetilo namenjeno menda otrokom in ne njihovim starcem? In če bi napisala npr. osem let spoznavanja in ljubezni do knjig, bi bil efekt čisto drugačen.
Jaz sem se npr. naučila brat pri petih in to še sama ne vem kako. Vem samo, da me ni noben učil. In sem tudi brala in brala in brala in skrivaj hodila v knjižnico mojega starega očeta. Ampak jaz, tvoja znanka in tudi ti,smo prej izjeme kot pravilo. Gledam svojo nečakinjo in njene sošolke, ki so šele nekje v šestem razredu dojele kaj je knjiga in jim debelina ni predstavljala muke ampak užitek.Ne bom rekla, da generalno otroci ne marajo brati, vendar je branje sprva podrejeno procesu učenja, šele kasneje, ko obvladaš tehniko, lahko postane užitek. In na to sem želela opozorit.
Če bi toliko časa, kot si ga posvetila meni, posvetila iskanju posvetila, bi se ti že posvetilo. He he he. Govorimo namreč o posvetilu. Menda. Saj, če bi malo bolj ljubko povzela tisto o ljubezni, kar se ti je v jezi preblisnilo in si napisala meni, bi ti morda celo uspelo. Moj namen je dosežen. Amen.
P.S.
No vidiš, idej si polna, samo motivirat te je bilo treba, he he he.
In ne moreš tudi nezainteresiranosti za branje pripisati samo šoli.
Z gornjim stavkom se pa ne strinjam. Tudi moja hči je gladko brala, še preden je šla v šolo. In rada je brala. Poleg časopisa, ki ga je navadno prebrala, preden je šla v šolo, tudi knjige. Dokler je niso v šoli začeli “posiljevati” z obveznim branjem, ki so ga učitelji izbrali “letom” primerno. Tiste knjige so se ji zdele otročje in jih ni hotela brati. Učiteljici je povedala naslove knjig, ki jih je prebrala. Toda gospa je sklenila, da so te knjige pretežke za to starostno stopnjo in zahtevala, da bere tiste, ki so se moji hčerki zdele preotročje. In tako se je znašla v začaranem krogu in počasi so v njej zatrli vso voljo do branja.
Hja, meni so tudi skrivali knjige. Npr. v drugem razredu nisem smela brati Visoške kronike, cankarjeve Črtice pa ja, v četrtem razredu mi zaradi “eksplicitne vsebine” niso dovolili brati Ko zorijo jagode… Čudili so se, da pri dvanajstih berem Bitko za Stalingrad itd…. Voljo do branja mi sicer niso požrli. Sem pa na veliko zehala, ko so se drugi učili brati in si kvarila oči ponoči pod kovtrom z baterijo.
Tudi moja hči je Tvoje sorte. KO je hodila v prvi razred, je najprej zjutraj prebrala časopis. Pa to ne kake stripe ali otroške zgodbe, pač pa o dogajanju v tedanji Jugoslaviji, pa polemike o ustanovitvi vrtca za prizadete in potem sva se o tem pogovarjali, če je želela. Doma je lahko brala, kar koli je hotela, saj se mi je zdelo veliko bolj pomembno, da bere, kar jo zanima in tudi pri gledanju televizije nisem zganjala cenzure. Res pa je, da sva se potem o vsem pogovarjali. In moram reči, da ji je to kvečjemu koristilo, saj je, razen občasnega jezikanja doma, kar jemljem kot mladostiško motnjo, ki prej ali slej mine, zrasla v odgovorno in tudi, kot slišim od drugih, lepo vzgojeno dekle, ki je (spet glede na sovrstnike) zelo razgledano, zna s svojo glavo trezno misliti in se lahko z njo pogovarjaš o čemer koli.