Živjo

Glede na to, da sem v 32. tednu in mi grozi predčasen porod, me zanima, ali je katera rodila ob takem oziroma podobnem času in kako je bilo z otrokom.

Lep vikend

Pozdravljena!
Jaz sem rodila že v 28. tednu in to je že kar velika razlika… Vsekakor bo pri tej starosti otrok na intenzivni, v inkubatorju. Moj je bil prvih nekaj dni celo na respiratorju, nato pa je dihal sam – no, z dodanim kisikom in z napravico, ki mu razpihava pljučka, da se ne sesedejo. Ampak o teh stvareh raje ne bi kaj dosti – je tako različno, tudi zdravnica nisem. Poleg tega je odvisno tudi kakšne težave imaš.
Vsekakor, dihanje je večinoma največja težava, seldi zlatenica, ki jo ima večina nedonošenih, na začetku utegne biti otrok hranjen še po sondi – cevka, ki jo napeljejo v želodček in po njej otroku dajejo hrano – saj bo verjetno še prešibak za sesanje, pa tudi usklajevanje dihanja, sesanja in požiranja jim gre bolj od rok šele ravno tam nekje 33 teden (odvisno).
Predvsem bi ti rada rekla: ne boj se žičk in lučk in alarmov in vsega kar utegne biti priključeno na otroka. Večina stvari bolj spremlja, kaj se z njimi dogaja, jim malo pomaga – otroci imajo voljo in živijo sami. Na začetku izgledajo drobceni, nato se na nedonošenčke tako navadiš, da ti donošeni izgledajo kot monstrumi.
Otroka boš na intenzivni lahko stalno obiskovala, vedno si boš razkužila roke, nato pa ga pogumno božaj v inkubatorju, dokler ne bo pripravljen na kengurujanje: dajo ti ga na prsi dvakrat na dan za dve ure. Stik z otrokom je pomemben za oba! No, takrat ti bo že vse jasno kako in kaj. Ko je za to goden – ko je otrok v topli ali vodni posteljici (vedno manj je dodatno ogrevan) te naučijo ako otroka dviguješ, previjaš, hraniš in ko ima približno 2kg gresta domov. Ponavadi okrog 36 ali 37 tedna. Pred bosta verjetno še nekaj dni na oddelku, da se navadita en na drugega.
Približno drugi ali tretji dan se ti pojavi mleko, takrat greš v laktarij, kjer ti sestre pokažejo, kako se ga izstiska. S tvojim mlekom ga potem hranijo. Zato: čim več počivaj in čim več pij. Laktarij je sicer tudi tak prostor za klepet, pa da si olajšaš dušo… Na intenzivni pa so tudi vsi zelo prijazni in vprašaj sestre vse kar te zanima – za vsako cevko, za vsak znak na listu, kako je spal, koliko je lulal… Pa tudi z zdravnikom lahko govoriš vsak dan, ponavadi ob viziti, ali pa ga sestre pokličejo.
Aja, po 8 dneh (ali kasneje, če je carski rez) dobiš status doječe matere. To pomeni, da te v porodnišnici odpustijo kot pacientko in sprejmejo kot doječo mater. Ostaneš na oddelku, ponavadi te dajo v sobo skupaj s kako drugo “mamo brez otroka” – sorry, porodnišnični žargon – da se v miru naspiš. Dela pa veliko: čez dan na tri ure brizgaš mleko v laktariju, hodiš k otroku, pa dnevni obroki, ko ga boš začela sama rihtat, še za kavo ne bo časa.
Sem se pa kar razpisala, ampak upam, da si dobila približno predstavo. Če te še kaj zanima…
Naš mali bo kmalu star 11 mesecev in (trkam) je vse v redu. Seveda obiskujeva tudi razvojno pediatrinjo in nevrofizioterapijo, ampak to je tudi “nedonošenska klasika”, ki je otroku le koristi (in pomiri mamico).
Želim ti, da bosta zdržala čim dlje, še vsaj mesec. Ampak vsak dan je zelo veliko.

Jaz sem rodila sredi 34 tedna. Sicer vsak dan kasneje pomeni veliko a iz najhujšega si tudi ti ven. Če so ti dali injekcijo za razvoj otrokovih pljuč, bo verjetno vse v redu. Čaka te kakšen teden intenzivne. Moj sine se je rodil čisto moder in na srečo je kmalu dobil barvo. Po hrbtu je bil ful kosmat, tako da je kar čudno zgledal. Poleg tega pa je bil ves bel in masten od verniksa. Pol ure po porodu pa je začel piskati, tako da so ga odnesli na intenzivno, kjer so ga priključili na kisik. Pogled nanj res ni bil prijeten, saj je imel v rokici kanilo, potem še povito in s knoflo pritrjeno na majčko, da ni vlekel. Ko so mu jo dali ven je imel roko lepšo kot jaz, ker se je meni naredil hematom in roka me je bolela še cel teden. Ti mali borci so tako odporni in trdoživi, da se ti res ni treba sekirati.
Moram ti napisati še en šok. Drugi dan pridem k njemu na intenzivno, pa ga ni bilo v tistem inkubatorju. Jaz sem se kar sesedla. Tudi v tisti sobici ga ni bilo. Na srečo pride sestra, ki mi pove, da so ga verjetno dali v drugo sobo. Ko jo vprašam zakaj in kam, mi pove, da bolj ko gre po hodniku proti koncu, bolje je z njim. Na srečo je bil res dve sobi naprej, brez kisika in nič več v inkubatorju, ampak na grelni blazini. V 4 dneh je prišel ven. Potem pa je dobil tako močno zlatenico, da je ležel pod lučko še cel teden.
Imela sem probleme z dojenjem, ker ni hotel piti. Ko je enkrat povlekel je kar zaspal. To so bile muke. Pripravi se- ti otroci so ponavadi bolj zaspani in tisti tretji dan je kar hudo. Ležiš brez otroka, soseda ga seveda ima, ne veš kaj je z njim, nihče ti noče nič povedati… Jaz sem nazadnje že v joku spraševala, če bo sploh preživel, pa mi noben ni rekel da bo, kar je bilo sicer čisto za pričakovat. Takrat si mama in ti logika odpove. Ko pa sem videla tiste male kilogramske otročke, ki so se borili in kar živeli sem se malo potolažila.
V nasprotju z Aljono, jaz nisem bila preveč navdušene nad osebjem. Na intenzivni so sicer v glavnem vsi krasni, na oddelku pa…

Malo sem padla noter in bom raje nehala. Če te kaj zanima mi lahko pošlješ mail.

Lepo se imej,
Tinoča

Zdravo Tinoča!
Moram ti pritrditi – nad osebjem v intenzivni in laktariju, da, na oddelku pa tudi jaz nisem bila preveč zadovoljna, čeprav bi jim težko očitala kaj konkretnega.
Na splošno pa mi je primanjkovalo informacij. Enkrat tedensko ali pa tudi manj, naj bi na intenzivni imeli sestanek za starše: pediatri, psihologinja, fizioterapevtka… ampak v tistih dveh mesecih, ko sem bila jaz tam, ga ni bilo niti enkrat. Še dobro, da sicer lahko vprašaš karkoli, čeprav so na momente zelo zasedeni. Ampak včasih ne veš niti kaj in kako bi vprašal, želiš si, da bi ti kdo razložil, kako bodo šle stvari naprej recimo po nekem optimumu. Ko prideš k inkubatorju, nekako ni časa za predavanja, zato se vsakič sproti zadovoljiš s konkretnimi odgovori na konkretna vprašanja. Teh je pa vedno veliko. Vsak obisk na intenzivni, npr. na začetku 4x dnevno: vsakič te zaskrbi ali razveseli kaj novega. Npr: zjutraj prideš, ugotoviš, da se je tredil za 25 g in si dobre volje, prideš pred kosilom, je pod lućko, ker ima zlatenico, prideš popoldan, ga prvič slišiš jokati, prideš zvečer, se ravno takrat vklopi alarm. Razpoloženje gor in dol. Pa itak si po porodu čustveno občutljiva. In ko se umakneš na oddelek, hočeš pridno počivat, pa kar naprej dum, dam, vrata narazen, vpade ena, pobriše tla. Dum dam, čistimo umivalnike, praznimo koše. Dum dam, prinesejo čaj. Dum dam malica. Dum dam pospravijo po malici. Dum dam brišejo… i tako N puta. Potem se moraš še borit, da dobiš svežo srajco in brisačo, ker kadar je porodnišnica polna, ja kriza. Sestre pa resne, bog ne daj kakšen nasmešek ali prijazen komentar – obstajajo seveda svetle izjeme. Vratarji so mi v splošnem naklonili več prijaznih pogledov in besed, kot sestre na oddelku. Čeprav so bile pravzaprav čisto korektne.
Meni je veliko pomenil stik z ostalimi mamicami, ki so imele otroke na intenzivni, nekatere rojene še prej kot moj. In od njih, ki so bile v porodnišnici že dlje časa, sem zvedela največ, mislim tistega splošnega, kako in kaj. Pa da je avtomat za kavo na koncu prehoda v staro porodnišnico (sicer pa je ne pij preveč, ker je diuretik, zaradi mleka), pa kje si lahko zbrizgaš mleko, ko je laktarij zaprt, pa da je bolj sterilno, če ti dajo maksimum opreme sestre iz laktarija…
Spret nakladam. Vsak dan, ki ga zdržita, je veliko, otroci imajo ogromno voljo do življenja, v intenzivni bo na varnem, pa tudi potolažen, če le delo dopušča. Mojega je ena sestra enkrat ponoči kar naprej nosila okrog, saj se je vsakič, ko ga je dala nazaj v inkubator začel hido jokati… Iz porodnišnice domov bosta šla, ko bosta oba na to pripravljena.

Mene bi v 2 mes. pobralo. Mislim, da ti je lažje, če si pripravljen na vse slabo in na vse borbe, ki jih moraš biti, da sploh kaj izveš in dosežeš.
Jaz sem si v laktariju napumpala do 10ml mleka. Sestra je po 2 dneh rekla, da ga mora biti več, jaz pa sem trdila, da ga ni. Potem je rekla, da bi mi ga ona iztiskala. Privolila sem in ga je uspele le kak ml več. Potem sem začela spraševeti vsakega zdravnika, ki je stopil v sobo kaj naj še naredim, da bo mleka dovolj. Enkrat me ena stisne za prsi in mleko je špricnilo na vse strani. Potem je je nadrla, kaj težim, saj vse teče od mene, pa tudi ponoči sem se zbujala vsa mokra. Trdila je, da si ne znam stiskati. Ko sem ji povedala, da vedno tako šprica kakšnih 5 stiskov, potem pa nič več, me sploh ni poslušala in rekla naj se malo pomatram, da samo od sebe pač ne gre. Jokala sem kot dež, sina dajala na vago, potem dojila, pa spet na vago- popil ni niti grama. Komaj da vem kako zgleda če povleče. Potem pa v laktarij in ga siliti s tistimi nekaj ml, pa v jok ko ne gre… Življenje mi je rešila sestra, ki je rekla naj kar vzamem adaptirano mleko, če ga res nimam. Pa še tega ni hotel piti. V 4 dneh je shujšal 250g. Tehtal je malo več kot 2 kg. Koža je visela od njega, tako da je končno kapnilo eni pediatrinji, da je podhranjen in dehidriran. Potem pa infuzija z glukoza v žilo na glavi….

To pišem zato, da boste vedele vse, ki vam ne bo dano donositi, da je težko. Ko gledaš sončka ki raste in napreduje je krasno in vse pozabiš. Toda prej je grozno. Nimaš iti kam in se zjokat. Če ne bi bila šivana bi šla med obiski domov, se ulegla na posteljo, zraven še moža in odjokala 2 uri, potem pa bi šla nazaj in bi bilo lažje.

Potem pa vsi očitki da ne znam, da nočem, da sem lena, nesposobna…

Še ena neumnost. Ko greš iz porodnišnice, dobiš listek s telefonskimi od svetovalk za dojenje. Punce, dobite si ga prej. Jaz sem bila že čisto obupana in nisem klicala. Sedaj mi je žal. Marsikaj bi si lahko prihranila. Občudujem, resnično občudujem vse tiste mamice, ki ste bolje od mene zdržale z resnično nedonošenimi otročki. Tiste, ki ste na tem – držite se!!!

Žal mi je, da ti ni uspelo dojiti. Jaz na srečo še vedno. Pred enim tednom sem bila na srečanju nedonošenčkov v Mostecu in ena od pediatrinj mi je rekla, da je to kar uspeh, saj jih veliko, ki jim to uspe še v porodnišnici, odneha kmalu po prihodu domov – letanja na terapije, k zdravnikom… verjetno je res malo več dela z njimi kot z donošenimi. Večina mamic, ki jih poznam z intenzivne, je najkasneje 14 dni po prihodu domov nehalo. Tudi jaz sem imela krize in klicala svetovalke za dojenje, na srečo mi je uspelo. Če prezgodaj rodiš, se počutiš krivo, ne glede vzrok, šok… dovolj razlogov, da imaš težave z laktacijo. Na jok pa je šlo tudi meni. Ponavadi sem se zjokala pod tušem. Po treh tednih sem se odločila, da grem domov in sem k otroku hodila od doma. Na srečo sem iz Ljubljane.

Zdravo.
Sama sem rodila v 25-tem tednu nosečnosti – danes pa je moj otrok star 3 leta in je zdrav. Bilo je KAR NEKAJ težav, strahu….. bolečine. Ampak res, vse mine. Moja hčerka je bila v porodnišnici – na intenzivnem oddelku 115 dni in lahko si misliš kaj vse sem prestajala – jaz in mož seveda. Vmes je bila tudi operirana na srcu, dihala je (3 mesece tudi še doma) z aparatom (dovajanje kisika), potem pa……… zrasla. Zdi se mi, da so zdravniki na neonatalnem oddelku več kot zdravniki in več kot ljudje. So – ne vem kaj. Vlivajo ti pogum, pomagajo ti. Zato – TI REČEM NIMAŠ SE ČESA BATI. Otrok bo zdrav in najlepši, tudi če se bo prezgodaj rodil. Vem, da te je strah in kar verjamem kako ti je.
Drži se in lepo se imej. Imela boš najlepše bitje na tem svetu

Darja

Sara, pri 32. tednih je tvoj otrok že iz “najhujšega”. Če ni nič drugega narobe z njim, kot to, da bo pač prezgodnji, bo na splošno potrebno več nege, kot pri običajnem dojenčku. Veliko je odvisno od tega, ali je fantek ali punčka – na splošno imajo punčke manj težav, biologija, kaj vem, ampak tako ti bodo povedali na intenzivni, pa od tega, ali si dobila inkjekcije za otrokova pljuča ali ne. Sploh ni nujno, da gre pri 32. tednih v inkubator, na intenzivno pa sigurno, vsaj v ogrevano posteljico. Malčki se različno obnašajo, tako da ti naše izkušnje razen tega, da te ohrabrijo, ne pomagajo kaj dosti. V glavnem, ne boj se, osebje na intenzivni je res prijazno. Če se spomnim, kako mi je bilo hudo, ko so se druge mame pogovarjale, ja moj je šel pa dane 25g gor moj pa 10, moj pa 15 itd itd, moj pa je še vedno hujšal, danes, ko je med največjimi v razredu, mi gre samo na smeh, ampak tega takrat nisem vedela in sem se bala za vsak gram. Po mojem ni za poslušat sester na oddelku, ampak raje tiste na intenzivni. Sestre na oddelku z nedonošenčki nimajo izkušenj in ti znajo iz čiste nevednosti zagreniti življenje. Na intenzivni si lahko cel dan pri otroku, sestre ti prinesejo kak stol, da daš (svoje) noge gor (saj veš, da ne boš kasneje imela krčnih žil), veliko ga boš lahko crkljala, na ure obiskov se ni treba ozirati. sestre so samo vesele, če ga prideš tudi ob 9h zvečer pocrkljat in nahranit, ponavadi po flaški, dojenje dol v 1. nadstropju ponavadi ne steče, kasneje pa čisto lahko da. Ne bi rada dajala nasvetov, ker je čisto vsak otrok drugačen, ampak glede dojenja bi jaz rekla naj te še najmanj skrbi. Moj 32.tedenski otrok se je začel polno dojiti šele pri 2 mesecih, prej sem nekaj malega izbrizgala, ampak še tisto je bilo težko spravit v želodček. Važno, da vsaj malo mleka obdržiš, če res hočeš dojiti, tiste prev ure in dnevi so larifari. Če bi bile tiste ure res tako važne, potem se noben nedonošenček ne bi dojil, saj so pri 32. tednih še brez sesalnega refleksa, tako da dobijo hrano po cevki. No, pa kasneje vseeno zmorejo. Na intenzivni pravijo, da si zaradi tega ni teba greniti življenja, in jaz se strinjam s tem (čisto druga pesem pa je na oddelku, kjer si običajno samo mlekarna, če pa nisi, lahko tvegaš opazko slaba mama).
V glavnem Sara, ne boj se, me ti bomo moralno stale ob strani in mislile nate (lepe misli delajo čudeže), na intenzivni pa se lahko na vsakogar obrneš. Ko boš svojega otročka crkljala na intenzivni (mogoče pa sploh ne bo treba, a?) in boš videla, kako predvsem čisto mlade sestre, ki še nimajo svojih otrok, crkljajo tiste druge, katerih mame so na kosilu, v laktariju ipd., boš pomirjena. Verjemi, tvoj otrok bo tam v varnih rokah.
Lepo te pozdravljam mama treh nedonošenčkov.