ALI JE TO STRES 2
Za: Asist. mag. Janko Kersnik dr.med
V prvi vrsti vas prav lepo pozdravljam. Sem mlajši moški ( 33let, 190cm) poročen oče dveh otrok, z solidno a stresno službo (intelektualno delo povezano z komunikacijo – reševanje konfliktov), razumevajočo ženo in z nekaterimi življenskimi problemi (stanovanje, nesoglasja v siršem družinskem krogu), ki ima podobne probleme kot jih je navedla ga. Andreja v pismu ali je to stres. Razlika je le v tem, da se je moje telo mnogo burnejše odzvalo na duševno (psihično) nestabilnost. Težave (bolečine v želodcu, fizična utrujenost) v zelo mili obliki so se začele pojavljati l.1993 po očetovi smrti (infarkt), svojo eksplozijo pa so doživele v l. 1999, ko so se mi poleg tesnobe, pekočih bolečin v vratu, težave z koncentracijo, zapletanjem pri govoru, splošno fizično utrujenostjo začele pojavljati tudi motnje srčnega ritma, ki so se nekajkrat razvile v paroksizme atrijske fibrilacije (z pregledi je bila izključena organska motnja). Motnje ritma je spremljal strah, ki je v določeni meri kjub boljšemu zavedanju vzrokov še vedno prisoten. Po terapiji z Bloxanom, ki še traja so se težave z srcom umirile, psihična nestabilnost (anksioznost) pa je z nihanji še vedno prisotna. Težave po potrebi (le ta je skoraj vsakodnevna, saj brez tega težko opravljam delo oz. se gibljem v družbi) blažim z Xanaxom. Poleg tega mi je psihiater brez kakršnekoli večje razlage zakaj predpisal antidepresiv Coaxil, ki pa ga zaradi bojazni pred kronično potrebo po tabletih še nisem uporabil. Za sebe lahko trdim, da sem po kriterijih, ki ste jih navedli v pismu bralki Andreji prej depresiven kot ne. Sem čustven človek zelo podvržen stresu in strahu. Naj še omenin, da hodim k psihologu pri katerem trenutno izvajam avtogeni trening. Vprašanje zaradi katerega vam pišem pa je usmerjeno predvsem v razlago delovanja antidepresiva in ali je moja pot reševanja omenjenih težav pravilna. Včasih imam občutek, da se vrtim v nekakšnem začaranem krogu, saj me obremenjujejo tudi besede oz. odkriti pogovori o problemih.
Za odgovor se vam že v naprej zahvaljujem!
Jože
Spoštovani!
Ob prebiranju vašega pisma me je močno srbel jezik, ker se je toliko za pogovoriti, čeprav ste svoj problem zelo dobro formulirali in nakazali tudi možne vire in vzroke za vaše počutje. Vedno znova me preseneča, da tisti, ki o problemu vedno veliko, bolnikom povedo tako malo.
Vas zanima predvsem v zvezi z antidepresivi.
1. Antidepresivi ne povzročajo odvisnosti, kot se to lahko pri dolgotrajni uporabi lahko zgodi pri pomirjevalih (v vašem primeru Xanax).
2. Antidepresivi delujejo na moteno presnovo in delovanje kemičnih snovi (nevrotransmiterjev), ki posredujejo inforamcije med živčnimi celicami v možganih.
3. Antidepresivi izboljšajo znake in občutja depresije, ne morejo pa človeka narediti evforičnega. Razpoloženje se približa običajnemu razpoloženju ali normalizira.
4. Antidepresivi posredno in neposredno tudi zmanjšajo znake tesnobe, ki je, kot kaže, pri vas poleg somatoformnih problemov (razbijanje srca, bolečine) v ospredju.
5. Antidepresivi delujejo samo ob rednem jemanju in učinek lahko pričakujete šele po približno treh tednih jemanja. Njaprej se pozna pri boljšem spanju, kasneje pri utrujenosti, pomanjkanju energije … in nazadnje pri volji in znakih tesnobe. Seveda so med posameznimi bolniki razlike.
6. Če v treh tednih ni zaznati ustreznega napredka je potrebno ali dvigniti odmerek zdravila, ali zamenjati antidepresiv.
7. Antidepresiv, ki je učinkovit, je smotrno jemati vsaj 6 mesecev, včasih tudi več let (kot omenjeno ne povzročajo odvisnosti).
8. Ob opustitvi antidepresiva ni nobenih težav (ker ni odvisnosti), se pa lahko postopoma ponovno pojavi depresija, ki jo boste tokrat laže prepoznali in se hitreje odločili za zdravljenje.
9. Uporaba antidepresivov zamnjša potrebo po pomirjevalih, ki simptome samo zabrišejo, ne pa tudi zdravijo.
10. Zdarvljenje depresije (blage, kot jo imate vi) je najbolj uspešno zdravljenje v medicini.
Vidim, da ste zelo zahtevni do sebe in želite spremniti sebe (psiholog, avtogeni trening), da bi se prilagodili razmeram. Pomembna sprememba za vas bi bila predvsem bolj sproščeno sprejemanje okoliščin, v katerih ste, včasih morate čez kakšno stvar tudi stopiti, ne da bi vas popolnoma okupirala, o svojih problemih govorite z vašim zdravnikom, ki vas bo gotovo poslušal in ne iščite organskih vzrokov bolezni za omenjne težave v vaših letih, ko skorajda ni možnosti, da bi karkoli imeli. Tudi tesnoba in depresija sta bolezni in da bi ju potrdili ni potrebno izključiti vseh ostalih bolezni. Obremenjenost s službo, mlado družino, obveznosti do prejšnje družine, načrti za prihodnost – vse to je seveda mnogo preveč za človeka vašega kova, zato se morate lotiti izbiranja prioritet in v svoj urnik vnesti čas tako za družino, kot tudi zase. to je tako, kot bi za avtom zapeljal v svežezapadli sneg, ko ne moreš ne naprej ne nazaj. Včasih se predajte toku in ne pričakujte od sebe, da boste vedno imeli vse pod kontrolo. Življenje je lepo, zato se je potrebno veseliti trenutkov. Ob pogledu skozi okno se mi razkriva prekrasno jesensko dopoldne in skočil bom na kolo, da se malce prepotim in naužijem toplih barv v svežini jutra. Mogoče imate tudi vi kje kakšno “okno”, skozi katero lahko vidite, kaj lepega.
Lep pozdrav!
Janko Kersnik
Za izčrpen odgovor predvsem pa za to, da ste si vzeli dragocen ČAS, se najlepše zahvaljujem. V zdravniški praksi kjer je vloga slušatelja zelo pomembna (moje mnenje), se namreč vse prevečkrat dogaja, da glavni akterji (zdravniki) svoj »neinteres« pripisujejo pomankanju časa (polne čakalnice?). Če pomislim, da že nekaj časa zbiram podatke, ki jih imajo poklicani v poklicu brez primere veliko (zaradi svoje nestrokovnosti se večkrat vrnem na začetek), potem je moja »pripomba« na mestu. Še dobro, da je na svetu veliko izjem!
S spoštovanjem!
Jože