KO SI NA TLEH….
Tlači me miljon stvari, ne obvladujem več situacije…. sej vsi jamramo, da mamo preveč dela, ampak men se je resnično vse sesulo…
… ko ne najdem več stvari, ki jih potrebujem, ko me tišči v prsih, ko bi najraje zajokala… sam kaj, ko se morem javljat povrhu vsega še na telefon….
… in ni več dneva, ko bi lahko rekla, ej punca, dans si bla pa ful pridna, vse si nardila… ne – tega že dolg ni blo – zadeve se sam kopičijo in kopičijo, js pa nezadovoljna sama s seboj!
Za koji k…..!!!!!!!!!!!!!!!!!! se tule sekiram, nooooooooooooo!!!!
Draga Oda,
ko si na tleh, je pot samo še navzgor. ko dosežeš dno, naprej v prepad ne gre, ker ga ni več. Ampak gre samo še navzgor. A počasi, korak za korakom. Če je bilo padanje hitro, in si pri pristanku na tleh mislila, da je to najvišja točka bolečine, si se krepko zmotila. Čaka te močna bolečina na poti navzgor. Oprijemati se boš morala vsake bilke, vsake možnosti, da spet ne padeš, in da spet ne pristaneš na tleh, ker, zavedati se moraš, da vsak pristanek je še bolj boleč, in vsako dviganje iz tal je premosorazmerno še bolj boleče in dolgotrajno. A na koncu se izplača.
Sama sem trenutno precel blizu tlom, vem kje so moja tla, ker sem tam že bila, sedaj pa se z vsemi močmi borim, da ga ne bi dosegla, in da bi že pred tem začela plezati, pa mi, na mojo žalost, ne uspeva kaj preveč dobro. Očitno je res tako kot pravijo: ko dosežeš dno, si zrel, da boš nekoč z vso svojo silo in občutenjem dosegel tudi sonce. Na žalost, kajne?
Oda, kaj praviš za kofetka ————–> še TA TEDEN…..mislim, da sva ga obedve potrebni, orenh……
V pozdravček ti pošiljam svoje rame in ušesa……sej veš!!!
Maška****
Ko si enkrat čisto na dnu, imaš na voljo samo dvoje, ali se pobereš in greš naprej ali pa dokončno potoneš. Če se boš odločila za prvo, boš zanesljivo našla tudi moč, da boš spet dvignila glavo nad vodo in zaplavala. Naj Ti bo v “tolažbo”, da smo vsi v istem zosu in imamo svoje “ups and downs”. In če se Ti je doslej vedno uspelo izvleči, le zakaj se Ti tokrat ne bi?!
Oda, lepo počasi. Stopničko za stopničko, včasih moramo stopiti tri nazaj, da gremo potem lahko zopet naprej. Tudi adaptiranje stavb ne gre iz danes na jutri.
Kaj šele potem adaptacija samega sebe. Vem lahko je drugim reči takole in takole, toda brez volje žal ne gre. Pomisli na vse kar ti je pri srcu in se potrudi.
Spremenimo lahko le sami sebe in to je hud zalogaj. Vzemi vsak dan posebej in si ga skušaj organizirati tako da boš našla čas tudi samo in le zase, pa naj bo to rekreacija, sprehod ali le čvek s prijatelji. Predvsem pa razmisli kaj dejansko je zares tvoj problem, dokler se ne zavemo izvora tudi rešitve ne najdemo.
Le pogumno Oda
lp,
Hvala aneri, nekaj “poglavij” sem že obdelala. Predvsem kar se tiče rekreacije (5x tedensko), tudi nekaj časa samo zase si dovolim ukrasti…
Očitno bom potrebovala pomoč pri “analizi projekta” in “izdelavi načrta za adaptacijo”. Mogoče pa vendarle drži, da frizer ne more zidati, da mesar ne more prodajati delnic na borzi? :))