Zanima me kaj menite o tem – je možno iskreno, pravo prijateljstvo med moškim in žensko, ne da bi eden od njiju bil zaljubljen oz. gojil globja čustva do drugega?

In, kaj se zgodi, če se izkaže, da je bila tudi zaljubljenost vmes, ko eden od njiju prestopi to mejo prijateljstva?
Ima kdo podobne izkušnje?

tezhko zezhko …. v veliki vechini primerov ga prej al slej kdo posere. Ni pa nemogoche

Jaz sem imela res pravega prijatelja v najstniških ketih. Odraščala sva skupaj, skupaj hodila v šolo, a v otroških letih ni bilo neke navezanosti, le na dvorišču smo se igrali skupaj. V srednji šoli sva se začela bolj družiti, se obiskovati. Lahko sem mu povedala vse, on pa meni. Tako sva delila izkušnje in poglede z moške in ženske strani. Izmenjavala sva si oblačila, drug drugega strigla… Ko je šel v vojsko, sva si redno dopisovala, jaz sem ga tudi obiskala, ko je prišel iz vojske je ob 2h ponoči najprej pozvonil pri meni. Med študijem sva žurala skupaj, se ponoči tiščala skupaj na ozki postelji v študentu. Samo enkrat mi je za foro predlagal, če bi seksala skupaj, ker kao veva, kaj si kdo želi, pa nisem bila za to. O tem se nisva več pogovarjala. Danes se srečava bolj poredko, a si skočiva v objem, kot da ni minilo več kot 10 let. To so moje izkušnje. Torej, menim, da je takšno mogoče, a samo, če ni ljubezenskih čustev.

Ja, imela sem zelo dobrega prijatelja. O vsem sem se lahko z njim pogovorila, skupaj sva žurala, klepetala ure in ure… Jaz sem bila nesmrtno zaljubljena v enega fanta in non stop sem mu govorila o njem. Prijatelj je imel že 3 leta punco in niti slutila nisem, da je zaljubljen vame. Ko mi je priznal ljubezen, sem ga precej grdo zavrnila in hkrati skoraj prekinila vse stike. Vem, da se čudno sliši, ampak počutila sem se ogoljufano. Vedela sem, da nikoli več ne bo med nama tako kot je bilo.
Zdaj se vidiva zelo redko, morda 1x na leto. O tem se nisva nikoli več pogovarjala. Vem, da sem ga prizadela… morda bom nekoč zbrala pogum in se mu opravičila.

ni mogoče če se še tako trudiš.

Vse drugo je lažje kot pa biti odkrit… anede?

Težko…slej ko prej se izkaže, da je eden zaljubljen…( iz lastnih izkušenj)…potem je ali konec ” prijateljstva” ali pa nova ljubezenska veza…
LP

No ta post mi je pa zelo zanimiv, ker se spomnem na mojo nečakinjo. Ona je tudi imela naj na naj boljšega prijatelja vse sta si zaupala eden drugemu. Nato je moja nečakinja dobila si zelo dobrega fanta in se je zaročila z njim. Z tem prijateljem sta si bila še vedno zelo dobra in temu prijatelju je predstavila tega njenega zaročenca. Bili si vsi med sabo dobri in ta njen prijatelj stanuje eden vhod od nečakinje. Ko je nečakinja praznovala rojstne dneve maturo itd. je tega prijatelja povabila na žurko itd. Po nesrečnem dogodku v prometni nesreči njenega zaročenca več ni med nami. In kaj se je zgodilo čez nekaj časa.Ta prijatelj ji je stal ob strani v naj bolj težkih trenutkih ji nudil tolažilne besede. In sedaj sta fant in punca in se nameravata poročiti, a prijatelja sta od majhnih nog. Tako, da iz prijateljstva lahko pride, do velike ljubezni. TAKO!
Lepo prijateljstvo ti želim
lp, Doroteja

Ja ta je pa težka. Težko,………….

Sicer jaz imam prijatelja, zaupala sem mu zelo zelo veliko, dokler z njegove strani nisem neki začutila (sam neka iskrica pa sem vedela da je tako). Odmaknila sem najdlje kar sem lahko.

Od takrat si piševa zelo zelo redko, tolk da se oglasiva drug drugega. Odnos se je ohladu. Po moje oba veva zakaj, toda ni mi povedal dobesedno nič. Zelo dobr se poznava, in sem prepričana, da bi si še vedno lahko zaupala, ker veva da bi pomagala drug drugemu, ampak,………………….. NE in NEMOREM.

Oddaljila sva se neskončno,………….

Pa tudi jest sem poročena in nočem niti ne morem se zaupat prijatelju. Za take stvari sem se odločila da imam prijateljice.

Razlog je preprost: moški in ženska ne moreta biti 100 % prijatelja, da med njima nima kdo še kakšnih večjih občutkov do drugega. Tako pač je.

Sicer pa bova vedno PRIJATELJA.

oj:)

moja teorija.

moški in ženska sta lahko prijatelja le, če sta si simpatična. to pa vedno pripelje do nadaljevanja, to je ljubezenskih čustev, vsaj na eni strani. če to ni obojestransko, je boleče.

če ni simpatije, tudi prijateljstva ni. med moškim in žensko.

lp

Je možna. Meni se dogaja že vrsto let,vendar je treba že na začetku preveriti dejastva, da ni zadaj še kaj drugega. Kot npr. zaljubljenost ali telesna privlačnost,..
In moram povedat, da je zelo v redu, da se lahko zanesem na moškega prijatelja, ki ima drugačen pogled na svet kot ženski del populacije. Ko ti v obraz pove: no, to pa ne gre tako, moški pa gledamo na to tako in tako… Pa te zna ravno tako poslušat kot ženska prijateljica, pa tudi ramo posodi, za se zjokat,če je potrebno.

Enkrat samkrat se je zgodilo, da sem z enim dobrim prijateljem končala v postelji. (V bistvu sploh ne vem, kako je do tega prišlo) Rezultat: nikoli več se nisva videla, nikoli več slišala..ničesar več ne vem o njem. Najhujše pri vsej stvari je, da sex ni bil nič posebnega, prej podpovprečen, zato pa je šlo dobro prijateljstvo v maloro.
Dobra izkušnja. Sigurno se to ne bo ponovilo nikoli več.

Tvoje vprašanje je popolnoma teoretično in nanj se ne da odgovoriti.

Kaj pa je narobe s tem, če se dva, ki sta bila najprej prijatelja, nato še zaljubita. Če sta slučajno poročena, to pač pomeni, da je ta veza bolj kilava in verjetno mrtva.

Sploh ne gre za zaljubljenost, ampak za spolno privlačnost. Ta pa je vedno prisotna, ali z ene ali z obeh strani. Ker pa je večina ljudi bolj strahopetnih, se pa o tem ne govori dovolj.

Hvalabogu imam take prijateljice, ki jih lahko direktno vprašam. kaj misliš, a bi midva seksala? Pozitivnega odgovora sicer še nisem dobil, ampak je občutek, da se lahko tudi o tem odkrito pogovorim, zelo dober. Pravi prijatelji se upajo pogovoriti o vsem.

To jemogoče, vendar samo med zrelimi ljudmi, ki vedo, kaj je pravo prijateljstvo.

jaz tudi mislim, da JE možno.
jaz sem bila vedno v moški družbi in tudi sedaj imam kar nekaj zelo dobrih moških prijateljev.

jaz do njih razen prijateljstva ne čutim ničesar, ker jih tudi zelo dobro poznam in bi mi kot partnerji ne ustrezali.

pa tudi z njihove strani ne čutim, da bi šlo za kakšno skrivno zaljubljenost…
vedo, da sem poročena in, da kaj več kot prijateljstvo ni možno.

se mi je pa v preteklosti nekajkrat že zgodilo, da se je na koncu izkazalo, da je bil fant zaljubljen…
kako se je končalo…
končalo se je tudi prijateljstvo, ker ni bilo več tiste sproščenosti.

sedaj, ko smo vsi skupaj pa bolj zreli, pa mislim, da do tega ne bo prišlo več in, da je odnos na obeh straneh razčiščen.

Je možno, resnično je. Jaz že deset let vzdržujem tako prijateljstvo, prijateljstvo, ki me napolnjuje, ki mi včasih pomaga z mrtve točke. Imam prijateja, seveda ta prijatelj ni skrivnost pri mojem možu, da se razumemo. In kadar mi je res težko, ga pokličem, ga vprašam za nasvet. Včasih se mi zdi res prav nemogoče, da imam tak zaklad, a ga imam. In vesela sem zanj. Vsaj enkrat na tri mesece se dobiva na kavici, poklepetava, predebatirava vse mogoče reči. Tako, kot on pomaga meni videti veliko reči z moškega vidika, mi pomaga razumeti in razmišljati tako, kot o zadevi razmišljajo moški, tako jaz njemu povem in morda prikažem, ako razmišljamo ženske. Seveda ne vse, kot ne vsi moški. Govoriva nasplošno. In nisva se še sprla, nisva še prišla do točke, ko bi se prepirala v smislu, da bi se potem jezna razšla. Izmenjava mnenja, seveda jih, se prepirava, iskre se krešejo, oja, ampak potem se nekako uskladiva. Kadar potrebuje nasvet, kaj kupiti prijateljici, me pokliče, tudi jaz njega v tej zadevi kdaj pa kdaj pokličem. Pomagava si tam, kjer ponavadi ženska želi moško mnjenje in reševanje problema z moškega zornega kota ali obratno, ko on potrebuje žensko mnenje … in nemalokrat sva, čisto po pravici povedano, veliko stvari rešila lažje, hitreje, bolj domiselno (tako so naju vsaj obvestili po rešeni nalogi!). In še nekaj – bolj zaupam takemu prijateljstvu, ko prijateljstvu, za katerega nisem prepričana, kdaj se bo sprevrglo v neželjeno čustvo. Upam, da mi bo ta moški prijatelj še dolgo stal ob strani. In pove mi, tudi on meni, kako lepo in prijetno je prijateljevati z menoj. In nikdar, ampak res nikdar nisem opazila drugačnih nagibov, drugačnih teženj, drugačnih čustev v najinem prijateljstvu, kot zgolj in samo prijateljstvo. Zato sem tako prepričana v to, da je prijateljstvo med moškim in žensko možno!

marija (1)

Takole je šlo pri meni.

Všec sva si bila takoj. Že po enem mesecu sem ugotovila, da tip ni zame, da nikoli ne bo tako, kot sem si predstavljala. In prekinila zvezo.
Pa se me ja kar držal. Ostal je moj prijatelj.To traja že deset let!
Imam resnega partnerja že več let. In prijatelja, ki naju pride obiskat.
Nekajkrat letno jaz obiščem njega. Včasih greva skupaj nakupovat. Zjočem se mu v telefon, stresam jezo po elektronski pošti…Vedno je tam, vedno pokliče nazaj.
Ve vse in ne izkorišča.
Do kdaj bo to trajalo? Dokler si ne bo dobil resne punce!!! Takrat namreč ne bo več časa in potrpljenja zame. Pa tudi ona najbrž ne bi bila zelo vesela “prijateljice”.
Pa tudi mene bi pogrelo, da je “ona” pred mano!!!
Čisti egoizem, kot vidite. Jaz imam namreč oba, delila ju pa ne bi!

Svojega najboljšega prijatelja poznam že od prvega meseca starosti. Od takrat naprej sva ves čas skupaj. Skupaj sva se merkala pri starih mamah, ki sta sosedi, skupaj sva hodila v vrtec, sočolca v snovni šoli, sošolca v gimnaziji. Imava lepo, iskreno prijateljstvo. Nikoli nisva gojila ljubezenskih čustev en do drugega in jih tudi nikoli ne bova. Ampak, to je gotovo zaradi tega, ker mi pomeni toliko kot, da bi bil član moje družine. Medtem, ko je moj drugi najboljši prijatelj, ki sem ga spoznala 4 leta nazaj, pred dvemi leti postal moj fant, čeprav sem vedno govorila, da nikoli ne bom zaljubljena vanj, da nikoli ne bova skupaj. No pa se je vseeno zgodilo.