Zivjo!Zelo bom vesela vseh vasih nasvetov glede mojega problema in se vam ze vnaprej lepo zahvaljujem.
Pred letom in pol sem se odlocila da opravim vozniski izpit, ker ga se nisem imela.Nisem pa vedela da bo ta odlocitev zame postala prava nocna mora.
Opravljala sem ga prvic in padla, instruktor mi je rekel da to ni nic takega saj se veliko ljudem zgodi da ga opravijo drugic.Ampak pri meni ni bilo tako. Kadar sva z instruktorjem sama, vozim brez napak, ko pa sem na glavni voznji in v zadnji del avtomobila sedejo člani komisije dobesedno zmrznem. Kako naj premagam ta strah. Poskusal sem ze vse zivo-razne sprostitvene vaje pred izpitom, tabletka persena, …………pa po petih poskusih se vedno nic drugace…..

Ali se je se kdo znasel v podobni situaciji?!
Hvala in lep pozdrav

Jaz sem ga delal trikrat. V tretje sem naredil.

Prvič sem vozil dobro, nato pa sredi mesta naredil eno tako napako, da me je moral vreči (po pasu, kejr je puščica le za zavijanje v desno, sem odpeljal kar naprej, dobro da ni bilo kakšne nesreče..). Drugič sem vozil obupno; čisto raztresen sem bil, nisem se zmenil za omejitve hitrosti, prevozil sem rdečo….Potem sem že skoraj obupal. Ampak rekel sem si; zdaj imam narejeno vso teorijo, ure zvožene..brezveze odlašati, ker če sedaj ne naredim, vprašanje kdajs e bom spet spravil zraven. takos ems e zbral, prijavil tretjič in odpeljal brez napak.

Kar pogumno. Tudi oni v komisiji so le ljudje in počasi ugotoviš, da ti niso nobeni sovražniki, radi bi le, da znaš varno voziti, da ne ogrožaš vseh okoli sebe.Izpita ti pač na lepe oči ne morejo dati..

Ne skrbi, alekseja, enkrat ti bo uspelo, zagotovo. Moja hčerka, ki je v vseh rečeh (pa ne le zato, ker je moja!!) superlativna, je izpit delala v četrtem letniku gimnazije (ugodnejše cene za dijake!) in ga delala štirikrat. Vsakokrat se mi je tako milo zjokala, ker ji ni in ni šlo v glavo, da tega ne more spraviti skozi! Potem nekaj časa vmes ni nič vozila; ko je dobila avto, je bilo približno tako, kot bi nikoli poprej še ne bila za volanom. Nekaj časa sva bila sopotnika z možem, potem pa je šla na pot sama. Da ne govorim, na kakšno pot, ko mi je še danes žgečkljivo po trebuhu, ko se spomnim. Danes dekle vozi “ku šus” in je vsa srečna, mi vsi pa zadovoljni – z njo vred, da smo jo takrat tako bodrili in spodbujali, da ni obupala.

Mož je delal izpit – štirikrat. In vedno znova ugotavljal, da ni toliko odvisno od samega znanja, ker tega si kar pridobiš za vožnjo, saj vozijo tudi taki, ki žal, ampak res žal pojma nimajo o predpisih, no, da je veliko odvisno od sreče, ki se prav na teh izpitih javlja kot redek pojem. Danes vozi svoje službeno vozilo, kombi, večji, manjši, kakor nanese, tudi za volan malega tovornjaka se je že usedel, pa ni ljubitelj vožnje. Kadar greva na pot, raje sedi poleg mene kot sopotnik in …. uživa.

Jaz pa se sem imela srečo, veliko srečo, korajže več kot preveč, saj me je član komisije celo opozoril na to, da je do moje vožnje pač mislil, da so ženske bolj “elegantne voznice”, nakar jaz nazaj, da so izjeme zato, da potrjujejo pravila. Ko sem po uri vožnje parkirala avto na izhodiščni točki, mi je seveda “crknil” in parkrat kar dobro poskočil, ker sem imela noge po celem podnožju, seve, in spet je padla od “unega zadi” priomba, “da nas je pa tako prerukalo, da bomo kar dobro spali”, nakar jaz nazaj, ” … vsaj nekaj dobrega od te vožnje”. In vrašanja, kot so: zakaj pa ste tako iztegovali vrat na cesto in gledali levo in desno, zakaj niste pogledali v ogledalo na oni strani ceste, nakar jaz njega: kako, ste vi kaj videli, jaz nisem nič, ker je v ogledalo sijalo sonce. Potem naprej napaka, ker sem pemalo gledala v vzvratno ogledalo, pa sem mu povedala, da so ga obdarili z višino 1,98 m in da mi je s svojo pojavo “zameglil” pogled …. Seveda smo si na koncu podali roke, si čestitali in dejal je: Gospa, v sredo pa le pojdite po vozniško dovoljenje in – srečno vožnjo. Pa ……!” No, kaj je bil tisti “pa” s pikicami nisem nikoli izvedela, po pomežiku svojega inštruktorja sem si pa mislila, da mi je mogoče k izpitu tokrat le pomagal tudi … jezik!

Torej, alekseja, pogumno v avto, strumen pogled “komisiji v oči”, samozavest, nič se trest, v avto sest in se odpeljat po cest!

Srečno!

marija (1)

Hvala vama Spider in Marija. Zdaj saj vem da nisem edina ki ima strah in vem tudi da se da nardit.
HVALA ŠE ENKRAT IN LEP VIKEND VAMA ZELIM.

Živjo!

Naj ti takšna malenkost ne zagreni življenja in žre živcev.
Moja zelo dobra kolegica je izpit naredila šele devetič.
Pa ni zato nič slabša od drugih.
Drugače je zelo pametna in samozavestna. Je pa tudi ona, tako kot praviš ti kar okamenela pred komisijo.
No, pa je vseeno šlo. Zdaj vozi avto brez problemov in strahu. Res pa je, da ni nevem kakšen talent za vožnjo, tko da še dostkrat kakšno pametno naredi. Npr. to, da ima dolge prižgane celo pot in podobno.
Pa kaj češ, niso vsi za vse.
Sej bo, verjemi vase pa bo šlo!
Ko pa narediš pa sporoči!

PS: Jest sem ga naredila v drugo, pa vem kako je če padeš. Drugače pa noro uživam za volanom:)

Jaz sem ga k sreči naredila prvič. Imela sem super inštruktorja, ki je videl kako me je strah in kakšno tremo imam. Tako mi sploh ni povedal kdaj imam izpit in sem mislila , da grem pač na navadno uro vožnje. Potem sem že vedela za kaj se gre, ampak prej ni bilo panike. Moja izkušnja. LP

reci si…. ko komisija sede zadaj… KAJ BOSTE VI MENE…, BOM JS VAM POKAZALA KAJ ZNAM!!!!

Zamenjaj inštruktorja! Vzemi nekaj ur z drugim inštruktorjem, mogoče je kaj takšnega, kar počenš narobe, pa te ne opozori. Poznam podoben primer. Po zamenjavi inštruktorja in samo dveh urah vožnje z drugim inštruktorjem je bil izpit uspešno opravljen.

Sicer ni prav in se ne bi smela tega posluževati – glede na to kaj piše v navodilu za uporabo – ampak ti bom povedala, ker te razumem. Izpit sem šla delat pri 36tih, samo zato, da sebi in drugim dokažem, da ga ne morem opraviti. Inštruktor me je vzpodbujal vseh 77 ur in učne ure so postale že kar v redu. Na društveni vožnji sem mislila, da bom umrla od vsega hudega, vozila sem pa GROZLJIVO – v pol ure 12 hudih napak! Ko sem stopila iz avta sem se skoraj sesedla in si hkrati prisegla, da moram nekaj storiti. Vedela sem, da mi bo potrebno samozavest dala šele samostojna vožnja, kjer bom s prevoženimi kilometri pilila znanje in spretnost. Samo sama grem na cesto lahko samo s knjižico v žepu.Takrat sem se šele zares odločila, da izpit BOM OPRAVILA. Od vseh vetrov sem si pridobila po 1- 2 tabletki pomirjevalnih tablet in se pri farmacevtu pozanimala o vplivu na reagiranje. Potem sem po eno v dovolj velikih razmikih preizkusila na sebi in glede na to, da nisem konzumentka nobenih tablet (še Lekadola ne vzamem niti po enega na leto!), so bili občutki po nekaterih taki, da še za štedilnik nisem sodila, kaj šele na cesto. Potem sem pa našla eno, idealno. Vzela sem jo na predvečer vožnje in zjutraj je bil učinek neverjeten – povsem brez treme, samozavestna, misli in kretnje jasne in mirne kot rezilo noža – vozila sem povsem brez napak in se pri tem počutila kot stara šoferska mačka. Le lulat je treba stalno hodit. Pa pazit, da ti ta dober občutek ne stopi v glavo in začneš zlorabljati zdravilo. Vzela sem takrat,pa nikoli več! Po navodilih je v primeru jemanja zdravila vožnja pod vprašajem, ne piše pa, da je prepovedana. PS: Ne zagovarjam bega od realnosti, verjamem v avtosugestijo, vedno sem brez težav opravila s stresnimi situacijami, a takrat si na običajne načine nisem mogla pomagati, ker je očitno 18 let prepričanja o nesposobnosti za vožnjo opravilo svoje. Želim ti uspešno in varno vožnjo! Viki

Hvala ti za se en predlog. Tudi jaz sem ze poskusala ublaziti svoj strah s pomirjevali, ampak samo s Persenom in zeliščnimi kapljicami za pomiritev.
Vendar ni pomagalo. Bom pa zelo vesela ce mi zaupas kaksno je bilo tvoje “cudezno zdravilo” oziroma kako se imenuje…..
Se enkrat hvala za trud in lep pozdrav

Persen so jemali kolegi na faksu, pa so vsi trdili, da je trema povsem enaka, kot brez njega. Meni je pomagal Lexaurin in to tabletka, ki je najšibkejša. Ne vem, kako deluje na druge ljudi, moja izkušnja je bila res dobra.
PS: Pa ne me sedaj kregat in se zgražat, forumovci, ker sem običajno prva proti takim substancam, takrat pa je vse drugo odpovedalo. Poleg odsotnosti vsakršne treme me je pa najbolj presenetila popolna zbranost.
Alekseja, ko boš uspela, se javi in nam povej!

Morda pa bi ta substanca bila uporabna tudi še komu s tega foruma?

marija (1)

Mislim, da bi bil helex boljši, ker se ti po njem ne drema. 0,25 mg. Ja trema je ena zelo zoprna reč, in tisti, ki je nima ne ve kako je to težko in neprijetno.
Moraš biti pa previdna, ker različne tablete različno vplivajo na ljudi. Najboljše, da stopiš do svojega zdravnika, ki te pozna in ve kakšne tablete si do sedaj jemala- mislim kakšne druge, ker če mogoče jemlješ še kaj drugega vse skupaj ne paše. Opiši mu svoj problem, pa sem prepričana, da ti bo pomagal. LP