Sicer ta tematika ne sodi sem, me pa zanima vaše mnenje. Jaz sem katoličanka, kaj ste vi in kako se držite svoje vere? Molite, hodite v Cerkev…? Kakšen je vaš pogled na duhovnike?

Jaz že leta ne hodim v cerkev, ker mi je dosadno, vedno eno in isto, non-stop prosjačijo za denar (in Bog plačaj, ne?), pa že od nekdaj so govorice o duhovnikih, da imajo ljubice in otroke, popi pa bi naj predstavljali Jezusa.

Se bojite smrti?

Torej…

Tudi jaz sem katiličanka. Vsaj za takšno so me naredili.
Sama po duši čutim, da Bog je, le oblika, v kateri ga ponuja cerkev, mi ne seže v srce. Če Bog je, potem je tukaj in zdaj, in mi za to ni potrebno nikamor hoditi.
Je pa cerkev zame institucija, politična stranka, kakor hočeš.
Zame pomeni Bog nekaj pozitivnega, toplega in ne tistega v smislu božjih kazni in podobno.
Bog je torej v meni sami, le priti do njega je včasih težko.
In umreti se ne bojim. Bojim pa se bolezni, bolečine pred njo.

lp

Zame je vera to ,da se v vsakem trenutku, z vsem svojim bitjem, razumom in dušo predaš procesu ustvarjanja samega sebe (v božjem liku in po božji podobi.)
Gre za proces samouresničitve,odrešitve, za dejanje skrajnega zavedanja, ki se mu predajaš vsak dan, vsako uro, vsako minuto.V vsakem trenutku se moraš odločati in znova odločati. Gre za nepretrgano -zavedno ustvarjanje. .
Bog je delo ki traja, in to si tudi ti.
Vse kar modrost pričakuje od vas je da zaupamo procesu.Da torej zaupamo Bogu oz. zaupamo sebi. Kajti mi ste Bog.

Tole mi je zelo všeč in je iz knjige :POgovori z Bogom,:

ZAKAJ VERA NI DOBRA ZA NAS

Ker vsaka organizirana vera, če naj uspe mora ljudi prepričati, da jo potrebujejo. Da bi se ljudje zaverovali v kaj drugega, morajo najprej izgubiti vero vase.Potem te skušajo prepričati, da imajo odgovore, ki jih ti nimaš in še da brez vprašanja sprejmeš njihove odgovore. Če namreš sprašuješ, začneš razmišljati ! In če misliš, se začneš vračati k svojemu notranjemu viru. Verstvo tega ne sme dopustiti, saj bi s tem lahko prišel do odgovora, ki bi se razlikovalo od tistega, ki si ga je samo zamislilo. Zatorej te mora pripraviti da podvomiš o sebi; o svoji zmožnosti prodornega mišljenja.

Religija je ljudem vcepila strah pred Bogom, jih poučila da je potrebno imeti posrednika da bi prišli do Boga (čeprav so ljudje mislili da ga dosegajo že s tem da žive v dobrotnosti in resnici), religa je prinesla neslogo, je človeka ločila od Boga, človeka od človeka, moškega od ženske

Ustvarjeni ste bili po božji podobi – in to je usoda, ki ste jo prišli izpolnit. Verujte v božjo dobroto, v dobrotnost božje stvaritve – to je svetih samih sebe.

človek se je vedno bal neznanega 🙂

Jaz nisem veren in v Boga ne verujem, vsaj v takega, kot nam ga predstavlja naša katoliška Cerkev ne. In takega boga, kot mi ga predstavlja katoliška cerkev tudi ne želim imeti. Najbrž pa me v statistiki cerkev vodi za svojega. Imam svojega boga in za srečanje z njim ne rabim posrednika. Smrti se ne bojim.

Vero pojmujem kot intimno zadevo vsakega posameznika in me ne moti me, če je kdo veren, (spoštujem in cenim njegovo odločitev), moti me pa, da nekatere verske skupnosti vsiljujejo svoje poglede drugim in si hočejo v družbi priboriti priviligiran položaj. Žal jim s pomočjo vernikov to kar preveč uspeva. S tem kršijo tudi člen ustave o enakopravnosti vseh verskih skupnosti.

Logično je, da Cerkev prosjači za denar, saj denar ima vsak rad. Saj dela po istem načelu, kot vse druge verske skupnosti : Pridno delajte kot vam mi zaukažemo, živite skromno, ostanek pa dajte nam. Kakorkoli je scenarij te igrice dobro premišljen in se uporablja že skoraj dve tisočletji. Sam sem se že večkrat spraševal, kako je možno, da nekdo, ki na lastne oči vidi vse atribute bogastva pri Cerkvi, trdi da je Cerkev revna in da zraven še kaj prispeva.

Katoliško vero v kateri sem vzgojena mi pomeni predvsem tradicijo, za praznike dobro jemo.
Imam pa nekaj načel po katerih skušam živeti:
1. Živi in pusti živeti
2. ne delaj ljudem to, kar ne želiš, da bi ljudje delali tebi.
3. Pomagaj si sam, ker, če boš čakal na Boga se boš načakal.

Ne hodim v cerkev in Cerkev kot institucija mi ne pomeni nič. Sam problem ne vidim v veri, ki kot taka uči dobro, ampak v ljudeh, ki si v imenu vere marsikaj dovolijo. To velja tudi za druga verstva. Žal zadnjih deset let opažam tudi, da je Cerkev postala predvsem finančna ustanova, jama brez dna. Človek bi še razumel župnike, da so požrešni. če bi imeli za sabo družino, tako pa … Še eno stvar bi omenila, ločitev Cerkve od države je lepo zapisano v naši ustavi, namesto pobožnih besed pa še vedno iz prižnic donijo politični pamfleti. In pol se Rode čudi upadanju vernikov?

pa kaj potem če število vernikov upada, glavno da je cvenka in premoženja več. Saj potem, ko bo že v vrtcu in šolah obvezen verouk, bo število spet naraslo.

Ne strinjam se s tem, da vera uči samo dobro!

Tudi jaz ne v vsem, megaboy, kajti če župnik vpije na farane s prižnice in jih v njegovem svetem jeziku nadira, “zmerja” s tem, kakšni farani so, no, potem to ni učenje dobrega in ker so pri maši tudi otroci, najbrž občutijo drugačen način govorjenja in komuniciranja in najbrž ga vzamejo za …..pravega???

marija (1)

Vera, tema, o kateri se je težko pogovarjati, iz dveh razlogov: ker bodo vedno in znova ljudje, ki bodo zagovarjali vse, kar se te teme tiče, pa naj bo dobro ali slabo, in ljudje, ki se kljub vzgoji v spoštovanju vere in vsega na njo nanašajočega ne morejo sprijazniti z nekaterimi stališči, ki jih o veri razlagajo poklicani in nenazadnje še ljudje, ki jih prištevamo med verske fanatike, s katerimi pa je boljše pogovor o tej temi takoj zakjučiti, če ne želimo iziti iz tega boja kot najhujši antikristi in sprevrženci in …..

Tudi mene so vzgajali kot kristjanko. Majhna sem še bila, o kako majhna, ko je bila posteljica pozimi tako topla in nežna kot najnejžnejši materin objem, pa sem morala ob sedmi uri vstati in oditi k maši, v mrzlo zimo in še bolj mrzlo cerkev. In sem pri verouku vprašala župnika, zakaj nas Bog tako trpinči in nam ne dovoli spati, če nas ima tako rad, je revež moral priti domov k materi na razgovor, da slabo vplivam na ostale, ker postavljam taka vprašanja …. in teh vprašanj ni bilo nikoli konca, do mladinskih ur verouka, kjer se je moja vera počasi jela izgubljati. Doma revščina, da ji ni bilo konca, revščina, ko nismo imeli štirje otroci pol hlebca kruha, ko matere cel dan nismo videli, ker se je udinjala za naše preživetje, soseda pa je nesla v smeti celo belo štruco, ker je splesnela ??? In moje vprašanje: najbrž vam je že poznano – pa kje je tu pravica in kje je Bog, da tega ne vidi. O seveda, učili so me tudi tega, da nas Bog preizkuša … mene je preizkusil tako močno, da sem začela njega in vero iskati drugod, ne več v cerkvi, ne več v dobrih sosedih, temveč tam, kot je nekdo tu gori že napisal: v sebi, v svojih željah, hotenjih, iskanjih, v vsem, kar je obdajalo mene in meni najdražje. Začela sem iskati vse te reči, o katerih sem poslušala na sebi svojstven način. Nisem si več dovolila polniti ušesa s pridigami, v katerih se nisem nikoli našla, ne sebe, ne domačih, nisem več iskala vere v mrzli cerkvi in v tem, da smo se morali čez teden vsi nečemu odreči, da smo dali v “pušco” nekaj drobiža. Ne. Iskala sem vero in sebe in našla sebe, o veri pa ….. še vedno jo iščem, z vsem žarom, z vso močjo, z veliko željo, ki pa kdaj pa kdaj tudi ugasne… ko se pogovarjam s sodelavko, s prijatelji, ki mi pripovedujejo o obveznostih, ki jim jih nalaga cerkev, o obveznostih, ki jih sprejemajo v pastoralnem svetu, o obveznostih, ki jih določaja razna druženja v cerkvi … in te obveznosti, ki jih tako mirno sprejemajo in izvršujejo, mi spet ne dajo miru, ker so to obveznosti, ki se jih nalaga ljudem kot breme, ki so ga dolžni nositi za vse svoje neizpovedane grehe kot za pokoro. In takrat spet postanem jezna, ker cerkev in njeni upravitejli do svojih faranov zavzemajo odnos “višjestopenjskega”, nad ….. in faran je vedno v podrejenem položaju, a ne le do vere, ki je v njem, do Boga, temveč do teh “božjih poslancev”, ki tako radi velikokrat izrabijo svoje pristojnosti.

Moja vera je v toplem domačem ognjišču, v domu, v katerega vsi radi pridejo, v domu, v katerega se otroci radi vračajo, v govorici starejših in otrok, na čigar ustnicah se ne najde prepogosto kletvica, namenjena drugemu človeku ali kletvica, izrečena kar tako, moja vera je v mojih dejanjih, s katerimi ne povzročam bolečine, gorja, jeze, nevoščljivosti, moja vera je v meni, ko prijateljam srečanje, na katerem naj bi se vsi dobro počutili, je v tem, da ljubim sebe, svoje najbližje in da ljubim življenje, ki mi je dano ….. in tema o veri je res nikoli dokončana tema ….

marija (1)

Pa saj sem rekla, da si vero lahko vsak sam razlaga kot mu trenutno paše. Vera sama uči dobro, kaj pa župniki s tem naukom delajo je pa druga stvar. Vse v imenu vere in vojne se nadaljujejo. Duhavščina pač vero izrablja, to je vse. Na nas samih pa je ali izločiš zrno od plev.

Mene so so vzgajali v ne preveč katoliškem smislu, čeprav imam vse zakramente. Verjetno bolj zaradi stare mame. K maši smo šli samo za taveče praznike. Kar je v katoliški veri dobrega, zares dobrega so prazniki, ko se vsi zberemo skupaj in dobro jemo. Nimam nič proti, zato otroka hodita k verouku (tudi vsi ostali otroci iz razreda hodijo), se pa o veri veliko ne pogovarjamo, raje govorimo o nekih zapovedih (ne 10 božjih), ki se jih človek pač mora držati, da je dober človek in se mu dobro tudi zanesljivo vrača. Moja tašča je pretirano verna in misli, da je zato dober človek! Kakšna ironija! Je pa vera lahko velika tolažba za ljudi, ki nimajo pravega življenja, ki so osamljeni, bolni, ki nimajo komu zaupati… Hala bogu, da imajo taki vero.

lepo se imejte!

Ma, si ne morem kaj, da ne bi špecala. Moja tšča je že od nekdaj verna. Tako naprimer za Veliko noč nihče ni smel jesti žegna, dokler se niso vrnili iz cerkve.
Ta pa je moral biti obzno požegnan. Ti je bila v celem letu takrat tudi edina prisotnost v cerkvi. Danes je v cervi za vse cerkvene praznike, prav tako vsako nedeljo. Je bila 27 let ljubica poročenemu moškemu, vendar ker zapoved omenja le, ne želi si svojega bližnjega žene, in ne tudi moža,ta ista zapoved zanjo ne velja, zato za sebe trdi, da nima greha.

lp

Ha ha, pa si povedala tašči, da si po tej logiki lahko tudi ti brez slabe vesti poiščeš ljubimca?

Po moje prava vera nima nobene veze s prazniki in žegnom in institucijo. Tisti, ki so nas vzgajali kot kristjane in pri tem delali vrsto napak, imamo več dela kot tisti, ki Boga “najdejo” pozneje. Prvi moramo najprej oprostiti, razumeti in začeti znova… Jaz zdaj spet berem sveto pismo in hodim k maši, ampak to počnem iz svojega prepričanja. Lažje je obsojati, kot pa razumeti, a ne?

xy je napisal:
>Po moje prava vera nima nobene veze s prazniki in žegnom in institucijo.

Po kaj pa potem hodiš v Cerkev, če to nima veze z pravo vero?
Ali ti potrebuješ posrednika med tabo in Bogom?

– kaj pa je sploh “prava” vera?
– od kje naj bi se vzela, če ni nikogar, ki jo push-a?
– ali ni tudi nevera pravzaprav vera v ‘nič’ ?
– a je zdaj “moderno” verovati v ljubezen ali dom ali poštneje ali seme ali pač neke zapovedi, samo da to slučajno ni beseda Bog, Alah, Buda, etc.?
– ali sploh kdo razmišlja o veri ali o njej vsi govorijo na pamet tako kot v Novicah?

Moja vera je, da verjamem vase.

Ste gledali danes oddajo na poptv o duhovnikih ki imajo otroke, in kako cerkev pritiska nanje?

Ja, farani moji vsi grehi so vam oproščeni !
Sploh pa vsem tistim , ki pišete na forum !