Najbrž je to tole že bila kdaj tema na tem forumu, pa vendar takih pogovorov ni nikoli dovolj – zanima me kaj menite o reinkarnaciji, ali verjamete v njo in zakaj, in če ne verjamete kaj se po vašem zgodi ko človek umre?

Za iztočnico pa tale tekst:

Vse duše , ki so bile kdajkoli ustvarjene, so bile ustvarjene naenkrat , v enem trenutku. Od takrat pa smo vedno vsi prisotni, tudi zdaj. Ko pa duša (del mene) doseže dokončno izpolnitev, lahko »začne vse znova« in dobesedno » vse pozabi », da bi se lahko ponovno začela spominjati in bi se sebe še enkrat na novo ustvarila. Bog tako znova doživlja samega sebe.
Duše pa tudi lahko sklenejo, da bodo samega sebe reciklirale, skozi neko življensko obliko tolikokrat kolikokrat bodo to same hotele.
Brez inkarnacije- torej brez sposobnosti, da bo se vračali nazaj v fizično obliko-bi morala duša opraviti vse kar je hotela opraviti v enem samem življenju, ki je miljardokrat krajše od enega samega drobcenega hipa na kozmični uri.
Torej je jasno, da reinkarnacija obstaja. Je resnična, ima svoj smisel in namen, je popolna.

Nobena izkušnja se ne pripeti nobeni duši proti njeni volji. To je povsem nemogoče, saj si duša sama ustvarja svojo izkušnjo.
Duša noče ničesar. Duša že vse ima. Vso modrost, vse vedenje, vso moč, vso slavo. Duša je tisti del vas, ki nikoli ne spi, nikoli ne pozabi.
Duša hrepeni po večnem življenju. Kljub temu pa bo zapustila telo-spremenila svojo telesno obliko in pustila za sabo snovno telo »ne da bi trenila z očesom«, če ne bo več videla smisla obstajanja v tej obliki. Duša takrat spremini obliko in se pomakne naprej na kozmičnem kolesu.

Ps. : spremenila sem nick – iz rina v naja, ker se pojavlja na forumu še ena Rina/veliki R/

Odkar verjamem v reinkarnacijo lažje živim. Ta filozofija se mi zdi mnogo bolj optimistična in vzpodbudna od nauka, ki nam ga ponuja krščanska vera.

Se vidiva čez 500 let!

Nič ne bi imela proti, če bi se še enkrat rodila.

Reinkarnacija, da ali ne ?
To je pa res hec , odkar imamo internet, saj nam kar drugi določijo kaj smo bili v prejšnjih življenjih :-)))))))))))

Še link:
lp
Posavec

Lepo je verjeti, da se bo vse poplačalo, kar smo naredili dobrega ali hudega. Če ne v tem, pa v naslednjem življenju.

Brala sem, da je vsak človek, ki dela dobro, v naslednjem življenju na višji stopnji. Vse je za nekaj dobro. Če nas ne izuči v tem, se moramo ponovno učiti v naslednjem življenju. Gibali naj bi se po nekakšni spirali navzgor. Kdor druge obsoja in sam dela slabo drugim, bo padel na nižjo stopnjo in trpel sam, da ga bo izučilo…

Zasilna tolažba za naše zdajšnje trpljenje.

Vidim, da bore malo veš o reinkarnaciji, vsaj o vzhodnjaškem pogledu nanjo. No, mogoče v mislih nisi imela reinkarnacije kot jo razlaga injdijska filozofija. Potem se ti opravičujem. Ker pa se ravno ukvarjam s tem vprapanjem, bom vseeno nekaj povedal o tem. Ideja o reinkarnaciji je vzniknila v domala vseh starih kulturah, in sicer popolnoma neodvisno od drugih. Medtem ko so bolj pimitivne kulture verjele, da reinkarnacija pomeni utelešenje prednikov v svojih potomcih, pa se je v Indiji in stari Grčiji pojavila ideja reinkarnacije, ki ima etično razsežnost. Ker se ta ideja v antični Grčiji ni prijela, predstavlja njen indijski model edinstveno in najbolj dodelano idejo reinkarnacije, ki so jo prinesli tudi k nam na zahod. In kaj ta ideja pravi? V vsakem človeku je atman. Ta atman je popolnoma istoveten z brahmanom, ki bi mu lahko rekli kozmična enost. Brahman je namreč vse kar je, atman pa je naš notranji izraz tega kozmičnega principa. Velja torej atman=brahman. Pomembno je spoznati ”tat tvam asi”, kar pomeni, to si ti. Torej smo mi atman, smo brahman, kar je vse eno in isto. Mnoštvo stvari namreč ne obstaja, ampak je samo privid. Maya je kozmični privid, ki povzroča avidyo (metafizično nevednost). Zaradi nje se nam brahman zdi mnogovrsten. MIslimo, da je imanenetni brahman različen od transcendentnega, obličen od brezobličnega. Ta svet tu je samo privid različnosti, ki je v resnci sploh ni, saj je vse eno. No, k temu se bomo vrnili še pozneje. Zdaj pojdimo k reinkarnaciji in karmi. Zaradi avidye ima človek želje. Želje vodijo k hotenjem, k nagibom, nagibi pa k dejanjem. Vsako dejanje ima po zakonu karme (karman pomeni dejanje) svoje posledice, ki se kopičijo in izničujejo v naslednjih življenjih. Po smrti se atman (ki ni osebna duša!) dvigne iz srca. Zaradi človekovih želja ga ta svet ponovno privlači in se ponovno rodi na tem svetu. Upanišade (svete knjige, kjer se je ideja o reinkarnaciji rodila) pravijo, da z dobrimi deli človek postane dober, s slabimi pa slab. Kakršne želje je imel, to ga privlači in to postane. Po smrti ne ostane ničesar osebnega od človeka. Njegova osebnost se razblini. Ostane samo karma (nakopičena dejanja in posledice), ki je že za časa človekovega življenja ustvarila njegovo osebnost in lastnosti (podobno kot zelo zapleteno ozvezdje). Pri ponovnem utelešenju karma glede na osebne poteze prejšnjega življenja, pritegne nase podobne osebnostne lastnosti. Vendar se je potrebno zavedati, da je oseba iz tega življenja druga kot tista iz prejšnjega. Ta ideja je torej zelo brezosebna. Krog rojstev (samsara) predstavlja za vzodnjaka prekletstvo, iz katerega bi rad izstopil, saj njegov cilj ni življenje na tem svetu, ki je zgolj privid in posledica nevednosti (ujetost v lastnih iluzijah). Cilj je torej zlitje z brahmanom, ki ga dosežemo takrat, ko spoznamo njegovo pravo naravo, ko spoznamo, da smo mi sami atman oziroma brahman, ko spoznamo, da je vse eno in vemo, da različnosti ni. Za hindujce je to mokša, za budiste nirvana. Vzhodnjaki si čas predstavljajo ciklično, kar pomeni, da utelešenja ne prinašajo napredka. Le zahodnjaki, ki si po krščanskem izročilu čas predstavljajo linearno, si reinkarnacije predstavljajo kot vedno večji napredek iz življenja v življenje. V bistvu zanikajo zakon karme, ki je brezoseben in do konca dosleden, ki ne pozna nobene milosti in nobenega upanja, tako kot krščanstvo. Toliko na karatko

Zanimivo!
Opažam, da imam tudi jaz precej “pobrkane” pojme. Čeprav mislim, da je Najo zanimalo ravno to, kako si vsak od nas predstavlja inkarnacijo.

Se mi je pa zdajle porodilo vprašanje, če obstaja dobrota sama po sebi? S tem mislim dobroto, ko človek ne pričakuje nagrade za svojo dobroto niti v smislu nebes niti v smislu nirvane niti zato, da bi bil bolj priljubljen med ljudmi,…
Je sploh potrebno razmišljati o motivih za dobroto?

Namesto, da bi se od pokojnega, ki je zapustil tuzemeljsko fizično telo, poslovili z ljubeznijo in mu s tem dali možnost, da neovirano nadaljuje svojo pot, pa egoistično objokujemo in obupujemo. S tem delamo škodo sebi in pokojnemu, ki v onostranstvu nima miru pred našimi slabimi energijami. Smrt je samo preobrazba, ki je v določenem trenutku nujna. Odhajanje v onostranstvo naj bo (in vse pogosteje tudi je) lep dogodek, ko si odpustimo vsa bremena in se z ljubeznijo poslovimo.

Tole kar je napisal-a yadjnavalkya je zame preveč zakomplicirano – zgleda sem “premalo razvita” da bi zakapirala. Lahko poveš po “kmečko” ?

Pipi, glede Dobrega kot takega ti priporočam Platona – zelo lepo branje, ne pretežko (ni treba, da si filozof po izobrazbi, saj ga berejo mnogi izobraženci in tudi ostali, srednješolci…) – predvsem enega njegovih najlepših dialogov – Simpozion (Gostija) (ki ima celo podnaslov O dobrem), lahko tudi Poslednji dnevi Sokrata – prav tako preprosto za branje, a obenem spodbujajoče k razmišljanju, za kar je Platon bil mojster – npr. Kriton (Poslednji dnevi so trilogija, ki sestoji iz Apologije – Sokratov zagovor, Kritona ali kaj je treba storiti in Fajdona ali o duši. So pa vse tri vredne branja. Dalje tudi Fajdros ali o ljubezni, in seveda večno aktualna Država, kjer imaš vse zbrano, od etike, estetike, politike,…na lep, literaren način. In da ne pozabim – tudi o reinkarnaciji in o duši nasploh je Platon veliko pisal, predvsem pa – razmisleka vredno.
Toplo priporočam v branje tudi vsem ostalim!

Lep pozdrav,
Tatjana

Pipi, glede dobrote verjamem v tole:

VSE KAR DAŠ SE POVRNE

In to sedemkratno, Zato se vam ni treba bati, kaj boste dobili v zameno. Vaša edina skrb naj bo kaj boste dali. V življenju je pomembna najvišja kakovost dajanja in ne najvišja kakovost sprejemanja. Življenje ni namenjeno sprejemanju, temveč dajanju. Da pa lahko živite, morate znati drugim odpuščati-še zlasti tistim, ki vam niso dali tistega, za kar ste mislili da boste dobili.!

Vse kar počnete ,počnete zase. To pa zato, ker ste vsi skupaj eno.To kar je dobro ali slabo za druge je dobro ali slabo tudi za vas.

Ko dojamete da je življenje večno, vam postane jasno da je smrt iluzija, ki vas zelo obremenjuje in vam pomaga verjeti , da ste vi vaše fizično ztelo. Vendar to niste, zato naj vas njegova minljivost ne skrbi. Vi niste iluzija temveč njen ustvarjalec. Ste na tem svetu, vendar niste s tega sveta.

Vidite cvet veneti in žalostno ga je videti. Če pa ga pogledate kot del drevesa, ki se spreminja in bo kmalu obrodilo, ga boste videli v njegovi pravi lepoti. Ko dojamete da sta venenje in cvetenje znamenji tega da je drevo pripravljeno obroditi, dojamete življenje.
Življenje rojeva življenje in ne more nikoli spoznati smrti.

Rina- Naja! A si ti pisala pod temo dolgčas?

Se popolnoma strinjam s tabo, vse kar si napisala, sem že prebrala, v knjigah Pogovori z Bogom. Čutim, da je tako prav. Triologija me je povzdignila.
Zanimivo, podobno ali enako misleči ljudje se vedno najdemo.

Pa lep pozdrav, pa še piši!

Nekaj bo že res. Male živali postanejo velike živali, velike živali postanejo ljdje, ljudje postanejo denar. Dokazi: Cankar, Prešeren, Plečnik, …..

Ne dolgčas je moj Rožca!!

Verjamem v inkernacijo………….. Ravno zaradi vsega naštega zgoraj. Ne morem verjeti točno takšni občutki so v meni…..

papa

Aha, pol sta pa različni osebi. Ok. 🙂

Rina, preberi Neal Donald Walsch: pogovori z Bogom 1, 2, 3, pa še od istega avtorja Druženje z Bogom. Mogoče ti bodo stvari bolj jasne.

Jure, vsak se sam odloči kaj bo. Če se odločiš, da boš velikv smislu imeti dosti denarja, ga boš imel, če je taka tvoja volja.. in če je v tem smisel.

Pozdravček.

Jaz v reinkarnacijo verjamem. O tem sem zelo dosti prebrala, najbolj pa me je prepričala knjiga Shanti Devi, resnični in edini dokazani primer reinkarnacije. Govori o indijski deklici, ki je že v najnežnejšem otroštvu govorila o svojem prejšnjem življenju, življenju poročene ženske, ki je imela sina in kar je na koncu tudi dokazala. Zanimivo in poučno branje.

Lep dan.

Reinkarnacija je le izraz za bivanje. To so (vse kar pišem izraža le moje mnenje, ki je nastalo na osnovi intuicije lastnih izkušenj in poglabljanju vase) vprašanja, ki se nam postavljajo le zato, ker smo od malega “dresirani” v male umske genije, ki vse svoje življenje gradimo le na umu. Prepustiti se svojemu lastnemu bivanju je po večinskem prepričanju ali “filozofiranje”, ali vsaj sanjarjenje in iluzionizem.
Če bi nas od malega učili poleg tega, da se opiramo na um, tudi tega, da se poglabljamo sami vase, nas taka vprašanja ne bi toliko vznemirjala, ali pa nas sploh ne bi. Ste si kdaj poskusili vzeti vsaj nekaj minut za poglobitev vase in v tem vztrajali vsaj nekaj časa? Spremembe se žačno dogajati same od sebe, odpira se nam nov pogled na življenje, ki ga več ne boste čutili le kot omejenega na tozemeljskega. Vendar pa naše pravo bistvo in resnico, ki jo nosi vsak od nas v sebi, prefinjeno zapacamo z raznimi vzgojnimi sistemi, verskimi “resnicami” in vsiljenimi ideali.
Zame je vprašanje reinkarnacije dvom nekoga o tem ali sploh JE-ali sploh obstaja. Po mojem, ko se enkrat zaveš samo tega da si, življenje v tem svetu (času in prostoru) pa dojameš kot medij skozi katerega se približuješ resnici, potem postaja vse bolj jasno, da je tudi telo le medij skozi katerega se lažje uresničuje samouresničitev posameznika, vendar pa bo to čudovito telo, ki me prijazno gosti v tem svetu spremenilo snovno obliko, resnica-tisto kar res JE, pa bo nadaljevala pot