Razpis za neprofitna stanovanja
Mene pa zanima, če vas je tu kaj, ki se še vedno trudite priti do stanovanja na tak način.
Kakšni se vam zdijo pogoji novih razpisov – tu mislim predvsem na točkovanje odkupa oz. sofinanciranja ene sedmine vrednosti stanovanja, ki se bo začelo vračati čez 20 let in bo vrnjeno v roku 10 let (mimogrede – ali kdo ve, če je ta delež deden v primeru, da umreš preden ti uspejo vrniti ali celo začeti vračati?)?
Tisti, ki ste podnajemniki – ali imate pogodbe overjene pri notarju, ste prijavljeni oz, kaj nameravati storiti tisti, ki niste prijavljeni, razpis pa zahteva priloženo (pod)najemno pogodbo?
Kaj pa tisti, ki ste že pridobil stanovanje na tak način….ste zadovoljni?
Ja Tommy, na to možnost sem malce pozabila…sicer pa, tisti, ki imajo starse v Ljubljani in so v Ljubljani tudi podnajemniki, so verjetno še kar tam prijavljeni, ker zacasnega bivališča tako ne moreš imeti v isti občini kot stalnega. Kdo pa za stalno prijavi podnajemnika pa tudi ne vem…
pozdrav
Pozdrav
Hojla Pipi!
Prijavil naj bi ga lastnik stanovanja. Je pa tako, da so za solidarna stanovanja najbolj upravičeni tisti, ki se stiskajo v istih prostorih še z ne vem kom, nimajo recimo tople vode, primernega ogrevanja, skratka komforta. (mislim, da je za njih komfort že to, da si lahko plačuješ najemnino itd…poglej njihovo točkovno listo in kriterije na njej. No, potem pa so tu v igri še razna zdravniška spričevala in priporočila…Ravno včeraj sem govorila z eno družino, ki se je odločila za oddajo prošnje, pa sta najemnika z enim otrokom, oba zaposlena in sta na 180 mestu. No, saj bova o tem še govorili…
Lp, Jana
Ha, ha, Jana, se ti vidi, da nimaš stanovanjskega problema 🙂
Zdaj ni več solidarnostnih stanovanj, pač pa so socialna, profitna in neprofitna. Le kakšni so standardi za ena in druga in tretja pa ne vem, kdo ve…. (v Celju ali kje že so nameravali obnoviti neko bajto in v njej urediti socialna in neprofitna stanovanja – v čem bi se naj razlikovala, kdo ve?)
Ampak tale razpis je zanimiv zato, ker tokrat nimajo prednosti le mlade družine, temveč tudi ljudje še brez otrok, v starosti 30-40 let.
Ojla SR !!
Imaš mogoče ti kakšen predlog, kako naj mlade družine pridejo do svojega prvega stanovanja ? Reciva, da imajo majhen dohodek in jim banka ne da toliko kredita, ker nista zmožna odplačevati, pri starših pa ni dovolj prostora ?
Tvoj odgovor zgoraj bi prišel v poštev takrat, ko bi vsak toliko zaslužil, da bi si brez problemov uredil najprej stanovanjsko vprašanje, kar je sploh pogoj, da normalno živiš.
(no vidiš, nič hudega ti nisem naredila :)) ).
Lp, Jana
Jana,
kratek odgovor je: nikakor. Mlade druzine ne morejo do stanovanja v Ljubljani, brez zunanje pomoci.
Ampak cena je zdaj sploscena ze sedem mesecev, ta mesec je celo rahlo zanihala navzdol in stanovanja ostajajo neprodana.
Nacionalna shema bo ta razkorak med pricakovanji in resnicnostjo se povecala, saj bo zanimanja ogromno, kupna moc pa bo (ob sedanjih cenah) prakticno ostala nespremenjena in blizu nicli.
O tem sem ze pisal, ampak bom se enkrat napisal za tiste, ki niste prebrali.
CENE STANOVANJ V LJUBLJANI IN OKOLICI NE MOREJO VEC NAVZGOR. ZATO SE V TEM TRENUTKU SPLACA CAKATI.
Se zmerna cena za kvadratni meter stanovanja v Ljubljani naj bi se gibala med 2000 in 2500 DEM na kvadratni meter. Za toliko so agencije prodajale stanovanja SSRS (Stan. Skl. Rep. Slo.) na nedavnem razpisu.
Cena 3000 DEM na kvadratni meter (ali ponekod celo 3800 DEM) je previsoka. PIKA. Kdor placa toliko je bedak. PIKA.
Lp,
Tommy
1-Po mojem mnenju je vsaka neprofitna stvar popolna neumnost.
2-Če bi bil naš tolar, res neka trdna valuta, bi banke lahko dale posojila na 50 let, ali več.
3-Dokler bo narod, tako neumen, da bo plačeval za kvadratni meter stanovanja, kolikor se bo kak tepec (pravzaprav ni tepec, če lahko proda stvar vredno tisoč dem za tri tisoč) spomnil, pa ne bo stanovanj za mlade družine.
Ko sem prebral začetek te debate, sem se spomnil primera , ki je star že nekaj let. Je pa popolnoma resničen.
Dva fanta iz iste vasi sta prišla po vojni v mesto v službo. Oba sta delala pri isti firmi, približno enako delo (enaka plača). Oba sta dobila stanovanje (od firme) oba sta se poročila, imela po dva otroka (koliko so otroci naredili šol ne vem). Eden si je z ženo kupil majhno hišico, čez leta zapustil stanovanje firmi, in se odselil na svoje. Drug pa je do penzije užival plačo za…….. Po nekaj letih penzije , je ta drugi zaprosil delavski svet, za finančno pomoč, ker z tako majhno penzijo ne more živei.
Zaradi enega pametnega delavca, je potem nastala huda debata, ker je hotel, da se obema izplača isti znesek. Tudi tistemu, ki ni zaprosil. Čeprav so vsi rekli , kako ima lepo hišo, kako lepo živi…………..
Imela sta iste možnosti. Eden je delal, drugi pa užival.
Moja starša, sta se odselila od doma v leseno hišo, ki je bila vaško smetišče. Za pod sta imela lepo stlačeno zemljo. Da ne nakladam preveč. Res sta celo življenje šparala, res sem bil star deset let, ko sem prvič videl morje (dopust en dan), a naredila sta si lepo hišo.
Vsi imamo možnosti. Le koliko smo pripravljeni žrtvovati za neke cilje je razlika.
LP
Malo si kontradiktoren:
– tako stanovanje si pač privoščijo tisti, ki imajo denar
– o tem, kakšne možnosti so imeli naši starši v primerjavi z nami, pa sploh nima smisla govoriti – tu sam padeš v past, ko po eni strani ugotavljaš, da so stanovanja precenjena in da je bedak, kdor jih kupuje (hkrati pa si proti najemniškim stanovanjem), po drugi pa nas želiš prepričati, da se je potrebno žrtvovati, varčevati, si trgati od ust…..skratka, menim, da si se vpletel v debato o nečem, o čemer nimaš pojma (pa ne zato, ker bi bil neumen, ampak ker očitno do sedaj še nisi bil v razmerah, ko bi sam razmišljal o tem, kako priti do stanovanja)
Oprosti.
Vražje dobro vem o čem govorim.
Imam hišo z preko 450 kvadratnimi metri in precej zemlje zdraven.
Več kot štirinajst let nisem bil na dopustu. Ko so vsi praznovali (prvi maj, silvestrovo…..) sem jaz prosil, da lahko delam (prazniki so bolje plačani) .
Ko sem se prevažal po Sloveniji, so me poznali vsi sekreti na črpalkah, kjer sem pil vodo. Računica mi je pokazala, kaj pomeni vsak dan trikrat ali štirikrat v gostilno.
Kot šestnajst letnik, sem bil v diskotekah edino kot redar, pa to zato, da bom kaj zaslužil.
Imel sem tudi kredit (ker mi starši finančno niso mogli pomagat), da sem čez mesec vražje “švical” ker je bilo malo denarja.
Velikokrat sem si želel zrezek, pa sem zvečil svinske parkle, ki so bile najceneje.
In ne mi govorit, da ne vem o čem govorim.
Če bi pa jaz zbiral za stanovanje, da bom dal za kvadratni meter dva, ali pa tri tisoč DEM, bi pa sebi rekel, da sem neumen. Nekoč je bilo važno, da si blizu centra. Danes pa z slabim avtom daleč in zelo hitro prideš.
Nekaj mojih bivših sošolcev cele popovdneve prebije za šankom, in kritizira kako je težko življenje. Kaj pa so naredili , da bo bolje. Pa so imeli izhodiščni položaj veliko boljši kot jaz. Starše na dobrih delovnih mestih. Ti starši so jim po vezah uredili le dobro službo in ji naučili čakat petnajstega plačo.
Ni še tako dolgo nazaj je po tedniku kazalo nekega fanta, kako revno živi v neki majhni hišici. Okoli hiše “svinjak” trava tako visoka , da se ne vidi kje je pot do hiše………… In takemu naj bi še nekaj dali. Vsaj pospravil, pokosil bi lahko. Popolna lenoba, država (to smo vsi , ki plačujemo davke) pa naj takim pomaga.
SR
Pa še nekaj Pipi.
V Šiški, je bila najemnina za sobo malo večjo od sekreta treba dati toliko, kot je bil obrok kredita za garsonjero v Zalogu.
Če si zbral garante, malo prispevali starši, pa je šlo.
To vem, ker sem imel v Šiški dekle, ki je bila podnajemnik. Ko sem ji vse izračunal, sva začela po LJ iskat garsonjero. Cenovno, nama je takrat najbolj zneslo v Zalogu.
Če pa nebi nič razmišljali, bi za “sekret” v Šiški plačevali in plačevali, ko pa se enkrat izselili nebi bila še školka ne naša. LP
Nekateri uzivajo, drugi si odtrgujejo od ust, da zgradijo velicastno palaco 450-ih kvadratov – spomenik svojim preteklim zrtvam in svoji modrosti. Spomenik delu med prazniki in odsotnosti pri druzini, odpovedovanju drobnim veselim trenutkom v ziveljnju in podobnim stvarem, za katere zapravljamo cas in denar navadni smrtniki, ziveci v 35 kvadratnih luknjah. Prav nam bodi.
Lesk v očeh zamenjal sem za pesek
za opeko prodal sem svoj obraz,
svojo senco za petsto kvadratov
in nabavil nekaj psov, da krajšajo mi čas,
Zdaj živim v tej hiši,
svoji zlati hiši.
Vrata odpiram le še tistim,
ki prinašajo mi sveža jajca
in odnašajo smeti.
Še je čas,
da izvem, kaj je bolje-
naj ostanem ali grem?
Še je čas,
da izvem,
da ostanem ali grem.
Morda kdaj podrl bom ograjo,
morda kdaj pobegnil bom od tod.
V hišo se vselil bo nov obraz
z novimi, iskrivimi očmi,
isti ostanejo le psi.
Še je čas,
da izvem, kaj je bolje-
naj ostanem ali grem?
Zdaj je čas,
da izvem, kaj je prav
in kaj ne smem.
A izdalo mi bo,
oblačno nebo?
Irena veš, jaz nikoli ne bom trdil, da sem ravnal prav. A sem človek, ki ne zna mirovati. Sem človek, ki za televizorjem zdrži četrt filma, sem človek, ki sam preštudira zakon, da mu ni potreba najemat advokata…….
Nikjer nisem mogel dolgo biti veliko let v službi, to pa zato, ker si prvega vedel koliko boš dobil zadnjega plačo.
Jaz sem iz majhnega kraja. Ko sem prišel (zaradi dekleta) v LJ sem bil kmalu najsrečnejši človek.
Ogromen pretok ljudi. Veliko ljudi, ki hodijo v službo, doma pa se jim ne da (ali pa nočejo) zamenjati še stikala ne ko se pokvari.
Parim znankam od moje sem popravil kaj v stanovanju in kmalu sem imel naročil, da bi lahko vzel obrt.
Tudi cele kuhinje sem montiral sam po blokih, ko so bili ljudje dopoldne v službi.
Dela dovolj. Zadovoljni ljudje, zadovoljen jaz. Velikokrat, za manjša dela nisem hotel nič, pa so mi nekaj dali v žep. In na koncu meseca, je bil skupaj zelo lep znesek. Sigurno 3 do 4 krat večji, kot da bi bil v službi.
Le moj delavnik se ni končal ob dveh popoldne.
Zato pravim, da priložosti so, le nekaj moramo naredit, ne le jamrat in čakat, da nam bo gdo kaj dal.
LP