Novi časi in denar
Tale forum mi je zanimiv. V njem lahko opišeš svojo lepe trenutke in svoje slabe trenutke, karkoli te muči ali veseli. OK
Zadnje čase v mojem delovnem kolektivu moti zahrbtnost. Vsak gleda samo nase, temu veliko botruje hinavščina in pohlep po denarju. Ljudje nimajo več časa za nasmeh, lepo besedo. Izgleda da sem občutljiv na to, ampak tako to je. Upam,da bi si našel novo službo, ampak zaenkrat me je strah take misli. Veliko je nezaposlenih in jaz imam službo, pa se pritožujem. Mogoče sem bolj s srcem pri stvari, ta svet zna biti kdaj res utrujajoč in brez smisla in hvalabogu da imamo take forume, kjer ti kdo kaj svetuje. Ali je res tako lepo biti ptica v zlati kletki??
LP
Veseli me, da sem te prav jaz usmerila sem, na to stran…. 🙂 , kjer se dobro počutiš…
Vem, da te odnosi med sodelavci zelo motijo. Ampak, takšen je današnji svet, družba. Vsi hlepijo po več, stremijo k napredku, si želijo še več, ogromno …, ta tekmovalnost povsod in pri vsem (ki je v zdravi meri dobrodošla, da me ne bo kdo napadel!) je kot neki trend… In ljudje se ne znajo ustaviti, ne vidijo več mej, npr. ko ljudje v privatnem poslu nekaj dosežejo, se ne znajo ustaviti, ne pomislijo, da bi nekoga drugega zaposlili, ki bi opravil del njihovih nalog, z namenom, da bi sami pridobili čas zase, za svoje najdražje…. in potem pogosto pridejo kupi denarja h kupu nesrečnikov….. Torej v vsemu skupaj je dobro biti egoist in poln samozavesti, sicer si po malem prizadet, spregledan, neupoštevan,…, venomer.
V mojem delovnem okolju se je izoblikovala sredina 15-ih, kateri so se med sabo veliko družili (beri “žurali”) v prostem času, sama sem to opazovala od strani v obdobju cca 5 let. Bili so si precej zaupni, in oh in sploh…. o.k., jih analiziram danes: zaradi dokončanja študija ob delu nekaterih med njimi – sprememb v plačah, delovnih nalogah,… se je med njimi pojavilo toliko zavisti, foušije, da je joj…; ena mamica 2 osnovnošolskih otrok je pravkar na zdravljenju odvisnosti od alkohola (pa se ni nobenemu sanjalo o tem, čeprav so jo vedno potem “vlekli” oz. nosili domov!!!!) ; eden med njimi bi kar prevzel mesto vodje, se repenči, udinja okrog, taistemu sedanjemu šefu pa smeje hinavsko v obraz; polni so hinavščine, obrekovanja, zahrbtnosti,….pa še vedno “držijo skupaj”. Pih pa takšno “prijateljstvo”, pravim jaz.
No, malo sem zašla. Naučila sem se, da je dobro svoje delo čimbolje in ažurno opravljati, ohraniti s sodelavci stike, ki ne obremenjujejo, svoje skrite misli, sanje, želje, upanja, strahove in žalost ….pa deliti s svojimi najdražjimi, med katerimi so tudi pravi prijatelji, seveda. In službo, ki utesnjuje, si upati zamenjati, če ti je dana priložnost za to.
LP!
Bolj nov sem tule gor in ta tema se zdi zanimiva tudi meni.
Vprašanje je koliko so ljudje sami krivi za tako vzdušje. Sam mislim, da tudi vzdušje v nekem kolektivu narekujejo tisti, ki imajo v rokah oblast, predvsem s pritiski na večino in popuščanjem manjšini. Reakcije pri ljudeh pa so kakršne pač so. Z druge strani s stalno propagando v smislu pripadnosti firmi, apeliranju naj se zaposleni odrečejo svojim pravicam v imenu pripadnosti, stimulacijo v obliki kazanja števila izgubljenih delovnih mest ipd. Polovica krivde seveda leži tudi v nas samih. Že zato, ker na te fore padamo
Živjo
To je tema, ki je vsekakor vredna obdelave. Moje mnenje je, da porast negativnih nagnenj v nas samih, kot so naprimer zavist, prezir, pohlep, brezbrižnost do drugih, odtujenost, cinizem itd. ni naš naravni značaj ampak posledica sprememb v družbi. Prehiter prehod v kapitalizem in parlamentarno demokracijo je sprožil tudi potencirane spremembe v ljudeh. Razumljivo je, da je v današnjem svetu potrebna tekmovalnost, samoiniciativnost itd. in tudi prepričan sem, da bi to ljudje sami razvili v zadostnih količinah, le da je bil pri nas preskok iz lagodnosti v surovo dirko prehiter. Nekdo se potem preda, drugi postane zahrbten, tretji se brani s cinizmom itd. Že bolj pametni od mene so rekli, da demokracija in kapitalizem nista najboljša sistema a sta najboljša kar jih poznamo. Torej; hoteli smo kapitalizem in imamo ga, a vedeti moramo, da to ni niti malo socialen, humanističen ali človeku prijazen sistem. Kdor pa misli, da bodo vsi problemi družbe rešeni, ko bomo vsi kapitalisti in posledično vsi bogati – ta je slep in bedak.
Pozdrav