Zakaj moram biti osamljena
Dober dan vsem skupaj
Prosim pomagajte!
Kako naj si spremenim življenje!
Sem poročena, stara 29 let, in živim življenje kakšne 70-letnice.
Sem mati dveh otrok….starih 6 in 2 leti, .
Sem zaposlena doma v družinskem podjetju…ni tako lepo kot se sliši, kajti moje področje dela je samo pazenje otrok, kuhanje, čiščenje, in se krog spet ponovi. Po cele dneve sem sama doma….mož zjutraj ob 6,30 uri gre in zvečer ob 8-9 ure pride domov…utrujen, nekaj malega povečerja in že naslednji trenutek spi kot medved v zimskem spanju.
Mož tudi skrbi za vse….., tako daleč je pripeljal, da sedaj tudi ne vem, kaj sploh počne…..sej če ga vprašam, mi reče, da naj ne skrbim, da bo že on za vse poskrbel….jaz pa si želim sodelovati…saj sva vendar partnerja mar ne…. ne pusti mi niti, da bi jaz vsaj pomagala pri vodenju knjigovodstva…raje si najel računovodski servis, čeprav imam končano Vl. stopnjo ekonomije in izredno sem vpisana na EF-študij ob delu…., trenutno pavziram, ker ni volje za študij…v bistvu sploh ni volje za nič. Vrtim se v začaranem krogu. Vsi mislijo da živim kot princeska, ker jim tudi ne priznam, da sem resnično v veliki depresiji, da sem izredno nesrečna , da me ta zakon utesnjuje…, edina prijateljica,kateri sem se pred časom zaupala, mi je pa rekla , da sem samo navadna scrkljanka:)), SEM RES? Želim si samo malo pozornosti , malo sodelovanja., in nasploh je odveč, da rečem, da nimava ničesar več skupnega kot samo še dva otroka.
Pa še to mu oba rečeta na koncu tedna, ko ga končno vidita…..stric in ne očka…., in to je tisto kar pa najbolj boli….če si že ne vzame časa za mene, bi si lahko vzel čas vsaj za otroke.
resno razmišljam o ločitvi…, da ne povem, kaj sem že vse razmišljala.
Obupana prosim za pomoč
Hvala.
Polona
Kar se vajinega zakona tice, je mrtev, saj s takim “urnikom” ne more obstajati. Verjetno pa moz tega ne bo razumel, zato ga bo treba postaviti pred dejstvo. Sedaj sta skupaj le v nekem ekonomskem paktu, ki s custvenega stalisca ni sprejemljiv. Da si v depresiji, ni v tej situaciji nic cudnega. Ob sebi potrebujes partnerja, imas pa praznino, pravzaprav kar neko aroganco, saj moz hodi domov v hotel, ki ga sicer vzdrzuje s svojim denarjem. Dojeti mora, da je zakon vzajemno sodelovanje, a ne tako, kot si to on predstavlja. Zlasti pa, da terja odnos tudi svoj cas, cas, ko se posvetimo svojemu partnerju. Ti sama seveda potrebujes nekaj kreativnega, nekaj, kar te bo izpolnjevalo in ti dalo zagona. Poskusi ga prepricati vsaj, da ti prepusti knjigovodstvo, razlozi mu, da si to zelis in da tezko zivis zivljenje lepe, vegetirajoce rastlinice, ki naj bo v okras gospodinjstvu. Ce se bos zaposlila, pa bos v gospodinjstvu gotovo lahko najela dodatno pomoc.
Edino kar človek lahko spremeni v celem vesolju je on sam! Pot do notranjega zadovoljstva in miru je včasih hudo naporna.Pogosto terja od nas pogumnih odločitev in napornih novih začetkov.
Moje mnenje je, da tvoj mož ne ve, kaj in kako ti doživljaš v sebi. Zelo verjetno vidi podobno sliko kot drugi ljudje, ki te poznajo: mlado mamico brez materialnih problemov in z veliko prostega časa.Poskusi mu razložiti, da si osamljena, da bi bila srečnejša, če bi bila bolj aktivna.
Tvoje vprašanje je že v osnovi narobe zastavljeno. Namesto, da se mučiš z vprašanjem, zakaj moraš biti osamljena, se vprašaj drugače: Kaj lahko sama storim, da se bom počutila bolje? Zelo pomembno je tudi, da ugotoviš, ali te utesnjuje tak način življenja ali zakon, kot si napisala.Brez ljubezni namreč ne boš srečna, tudi, če bi bila popolnoma enakovreden partner v podjetju.
Vzemi si kak teden časa, da razčistiš sama s seboj.Iskreno si odgovori na nekatera vprašanja: Kaj čutim do moža? Kaj si v resnici želim in kako lahko sama pripomorem, da se to uresniči? Kaj pričakujem od moža in ali mu to povem jasno in iskreno, ne le s slabo voljo in razdražljivostjo?
Ti odgovori naj te vodijo pri nadaljnih odločitvah.Tisto, česar nikakor ne smeš naredtiti, pa je predati se malodušju in se vdati v usodo.Dokler je ljubezen živa, se je treba truditi, poskušati različne načine, vedno znova in znova, ker je žalostno, če se umaknemo, ko nastopi kriza (in v vsakem zakonu kdaj pride do nje), ker nismo imeli volje in energije za reševanje težav.
Želim ti vso srečo!
Skrajni čas, da narediš nekaj zase! Otroke lepo v vrtec, poprimi za delo ( če mož noče, pač v drugo podjetje)-ko boš sama zaživela, bo zaživel tudi vajin zakon.Verjetno zadnji čas, da ga rešita pred večno monotonostjo- mogoče bo tudi mož prej nehal delat, če bosta v podjetju delala oba- torej dogovor: zaposlena bova oba od sedmih do treh…potem pa otroci, sprehodi, rekreacija nasploh, kino…itd…kaj pomaga kup denarja, če ni osnovnih življenjskih vrednot! Pa veliko uspeha!
Tommy,
trenutno se moje misli gibljejo samo v tej smeri, zaenkrat imam še oba otroka doma, vendar vem, da tako kot je več ne gre, če bom živela tako samo še nekaj mesecev, potem bom pristala……, ah, raje ne pomislim kje.., verjetno se vprašaš, kaj me sploh zadržuje pri vsem tem…..otroka…že tako sta brez očeta….., a sedaj naj se gre pa še mamica en bussines? Samo tko je…..sej sama vem, če bi delala od zjutraj pa do treh, potem mi še vedno ostane ves popoldanski čas za njiju…,
hvala za tvoj nasvet, predvsem pa za čas, da si mi pomagal z nasvetom!
Polona
Nam je vsem lahko reči, kaj naredi, a jaz vem, da stvar ni tako preprosta. Velikokrat so nekatere ženske, ki so žene privatnikov videti na prvi pogled kot najbolj zadovoljne ženske na svetu, a velikokrat so v resnici zlate ptice v kletki. Poznam kar nekaj primerov svojih prijateljic, ki so ostale take dokler se niso osamosvojile, začele so drugače gledati na življenje. Draga Polonca, lahko bi ti dolgotvezila, a ti ne bom. Če si želiš pogovora, ti kar piši, rada se bom pogovarjala s tabo. Lep pozdrav!
Ela,
veš da bi rada tudi kakšno dolgovezje prebrala. Res je, da živim v kletki, samo na žalost ta ni zlata, pa ne mislit, da se smilim sama sebi…niti najmanj, lahko mi verjameš, da moram biti še kako trdna , da vse to prenašam, in da lahko normalno dajem otrokom tisto kar pač potrebujejo. Problem je v tem, da kmalu ne bom imela več česa dajati, ker pač ničesar ne sprejemam, zavedam pa se, da je samo na meni, kaj in kako bo v bodoče, in kakšna bo moja priodnjost.
Trenutno vem samo to, da tako kot je več ne gre….oz.ne morem več.
Polonca
Polonca,
iz tvojega pisma veje, želja po življenju, po preganjanju tega sivega vsakdanjika, ki ga prinaša podjetništvo in pa seveda tudi v manjši meri navadne službe.
Seveda si pristala v obliki gospodinje in si predstavljam, da tudi študij nima tistega čara, ker moraš najbrž po predavanjih šibati, takoj domov.
No, za začetek, bi ti predlagal, da se pogovoriš z možem, iz oči v oči, počasi, počasi, in povej tudi njemu, kaj te teži. Pogovor, pogovor.
Nikakor pa ne poskušaj odpirati lastnega podjetja, ker si boš s tem nakopala še dodatne skrbi, in verjemi v dodatnem kopičenju denarja, iskanju izziov v podjetništvu te bo še bolj oddaljilo od tega kar si se že zavedla. Odtujenost, osamljenost boš le zamenjala z fanatičnim bojem v podjetju.
Moj predlog je, razčisti z možem. Mož je tvoj partner z njim imaš dva otroka, in skupno življenje. Zavedaj se da bodo otroci prej ali slej šli in na koncu boš ostala sama z možem.
Zato najprej poizkusita poiskati skupne interese, družabne, (najbrž sta pred leti hodila sama naokoli), mogoče je od dela, denarja, skrbi tvoj mož tudi pozabil na čase ko sta se šele spoznavala in verjemi, vedno je čas, da se kaj spremeni. Le vztrajati moraš. Predlagaj možu zamenjavo opravil.
Pozanimaj pa se le, zakaj te ne spusti zraven knjigovodstva, mnenja sem, da moraš vedeti kaj se dogaja s tvojim možem, saj je tvoj MOŽ, kajne.
Mike,
vem, vse to vem, kar se pa tiče pogovora med nama….ne vem kaj naj rečem…., ničkolikokrat sem to že naredila, pa je bilo nekaj DNI vse ok, potem pa spet enako.
Mislim, da je problem tudi v njegovem zavedanju, da sem mu prepuščena…, nimam finančne neodvisnosti, nimam niti kam pobegniti ( beri.kam se zateči ), zato ve, da je gospodar nad menoj… torej…kaj predlagaš?
V takšnem zakonu ne morem več živeti…., imeti svoj posel….to mi je prva misel, pa mi jo odrekaš….dobiti službo…., druga možnost, pa je spet problem, ker me vsi potencialni delodajalci gledajo kot mlado mamico…polno bolniških zaradi bolezni otrok…itd.., ne mislit da me je strah dela..niti najmanj…., govorim samo o realnostih.
Z oktrobrom začnem ponovno z šolo., moram priti do diplome, čeprav je to še kako daleč…pa vendar, korak za korakom…, samo, v čustveno praznem zakonu je vse to še kako prekleto ( oprosti izrazu ) težko..pretežko.
Naj si najdem ljubimca:))**??????
POLONCA
Pozdravljena!
Jaz bi ti svetovala način,ki sem ga tudi sama prebrodila proti osamljenosti v letih,ko so bili otroci še mlajši.Razlika je le v tem,da tukaj ni bilo moža od katerega naj bi bila odvisna.
Nikoli nisem pa bila osamljena,ker sem se po službi veliko ukvarjala z otrokoma.
Nikoli nista zaspala,dokler jima nisem prebrala še pravljice za lahko noč.
Če se boš veliko posvečala otrokoma in se z njima tudi igrala….hodila na sprehode…..in se medtem še pogovarjala z njima, boš čisto pozabila na osamljenost.Lahko se zgodi,da boš medtem pozabila tudi na nepozornega moža.
Jaz sem si vedno rekla…….bolje nihče kot pa slab mož in oče.
Pa nikar mi ne zameri,ker sem ti obenem opisala še mojo zgodbo.
bye bye
Polonca,
nič hudega, sem vesela da si mi zaupala svojo zgodbico.
Sej se mnogo ukvarjam z otrokoma…., sej smo vendar cel dan skupaj, pomenita mi vse na svetu, pa vendar: KJE sem pa jaz in moje želje?
Sem čutna ženska, v najlepših letih, živim pa kot babica!!!! Vsaj tako se počutim.
Rada bi tudi za sebe kaj naredila, za svoje duševno boljše počutje, da bom potem tudi lažje dajala naprej! Sem prezahtevna?
Polonca
Diplomiraj, najdi službo (morda najprej polovični delovni čas?) – ekonomsko se osamosvoji! Odkrito se pogovori z možem. Povej mu, kako nezadovoljna si in tudi kakšne bodo posledice, če se zadeve ne bodo premaknile. In potem pri teh posledicah vztrajaj. To pa je presneto težko! Pa nikar slabe vesti, če boš dala otroka v vrtec. Dobro je, če so otroci leto ali dve pred vstopom v šolo v vrtcu. Tako so manj plašni do vrstnikov in se v šoli bolje znajdejo. Ti pa tudi rabiš družbo odraslih, ne pa samo otrok.
Karmen
Oprosti, ker ne morem čisto dojeti tvoje situacije….toda meni se vseeno zdijo vse tvoje izjave kot veliki izgovori. Saj te ne mislim kritizirati in verjamem, da si v hudi depresiji. Toda, da trdiš, da je mož gospodar nad teboj? Daj ženska vzami se v roke. Nihče ni gospodar nikogar! Samo tvoja neodločnost in strah te veže. Ko boš enkrat odkrila, da zmoreš vzeti svoje življenje v roke boš dojela to. Mogoče se moje besede slišijo preostro, toda niso mišljeno grobo. Žela bi te samo zbuditi!
prvič…praviš da si se pogovorila, pa da je nekaj dni držalo dogovora potem pa spet po starem? Tega ne razumem čisto. Kot razumem tvoj problem, potrebuješ ti korenito spremembo, ki jo ne moreš izpeljati skozi noč, ki je nekaj pozornosti sploh ne spremeni. Eno je že tvoje sodelovanje v vajinem skupnem podjetju in njegovo sodelovanje pri vzgoji otrok…
…hmm, pa veš, kaj pravzaprav hočeš? Ponavadi je to najhujši problem. Ugotoviti kaj želimo.
Praviš,da nihče ne bi sprejel malade mamice? pa si že poskusila? si napisala vsaj eno prošnjo? Tvoje prepričanje izhaja iz strahu (prepričana sem,da ne iz strahu pred delom, mogoča pa samo iz čisto naravnega strahu pred spremembo, pred sprejetjem lastne odgovornosti za svoje počutje in svoje življenje?) Saj ne pravim, da ni težko najti dela, toda poglej koliko maldih žensk z majhnimi otroci je zaposlenih!
Braniš se s tem, da moraš biti vsaj ti na voljo svojima otrokoma? Hmm…sicer nimam svojih otrok, toda predstavljam si, da lahko otroku daš največ šele takrat, ko imaš sam postavljeno življenje na pravo mesto. Vzgajati jih v nekem čudnem ozračju “družine”, ki to očitno ni je, kot bi jim dajal slabo popotnico za življenje. kot bi jim dajal neko izkrivljeno sliko družine. A ne bi bilo vseeno bolje za kakšne štiri ure prepustiti otroka v vrtcu in se posvetiti sebi, tako da jima v drugem času daš veliko več sebe?
Sama boš sicer morala najti izhod iz situacije…. toda, začeti pa moraš. nasvetov kako se lotiti, si v drugih odgovorih našla ogromno. Začni z majhnimi koraki….iz osebnih izkušenj vem,da se pride daleč. Predvsem pa se moraš spraviti iz tega negativnega gledanja na življenje.
…pa še ena zelo resnična misel iz knjige Iluzije, Richarda Bacha: ….Misliš, če boš tisočkrat ponvil NEMOGOČE, da bojo težke stvari nenadoma postale lahke?
Zato začni dan z mislijo ZMOREM…kaj pa zmoreš, moraš pa najti ti.
Držim pesti zate!
Joj Sara,
dala si mi misliti…., en kup izgovorov…, verjetno res, pa sej sama praviš, da je tako presneto težko priti iz začaranega kroga, in da jamranje ne pomaga…., sej v bistvu sploh ne jamram v življenju, mi pa neizmerno pomaga, da sem lahko o svojem problemu spregovorila tukaj gor. Lažje se mi je pogovarjati z neznanci, kot pa se zaupati prijateljem. Taka sem. ŽAL. In vem da to ni dobro!
in vse to, kar si napisala, je še tako RES. in veš kaj….včasih iskrena kritika res pomaga, in, zamislila sem si, nad vsemi temi vašimi…od vseh….odgovori…., in sklenila, da danes že nekaj naredim za sebe.
HVALA ti Sara za iskrenost.
Polonca
Se kar strinjam z ostalimi. Tudi sama imam moža pa dva otroka ( 2 in 5 let) in podobna leta ( 26 ), zaposlena sem pri njem in delo v službi si razdeliva, res večina pade nanj, skrb za otroke pa name.Otroke daj v vrtec, vsaj za štiri ure, ker jima bo samo koristilo. Predvsem pa tebi in celi družini.Vztrajaj, da boš aktivno sodelovala v vajinem podjetju ali pa si poišči novo zaposlitev.Samo začeti moraš potem bodo šle stvari same od sebe naprej.Saj pravzaprav nimaš dosti izbire, pomisli kako bo ko bodo otroci v šoli.
Srečno !