Kaj ti je deklica?
Kaj ti je deklica,da si tak zalostna?
Kaj mi je nic mi ni,srce me boli?
Kdaj vas srcek boli???
Nevem zakaj ,ampak tale pesmica mi v mislih odzvanja ze celo popoldne.Mogoce sem tudi jaz zalostna,mogoce tud mene srcek boli? Pa vi?
Vas sploh kdaj srcek boli?Ce ni prevec osebno izzlijte se!
Papir oziroma ekran prenese vse.V trenutku,kar vam pade na pamet,napisite!
Seveda moram povedati ,ce nacenjam temo moz me je zelo uzalil.Besedno seveda..opravicila pa tako ali tako ne bo…Gremo naprej!
Jaz sem že svojo zgodbico opisala malo prej, pa naj bo ker sem danes kot “cunja” pa še bom zupala nekaj iz mojega otroštva. Ata pije in že od ranega otroštva pretepa mamo – jaz sem bila vedno obramba. Tudi jaz sem jih velikokrat dobila, ampak mi ni bilo nikoli jasno zakaj. Celo osnovno šolo sem hodila spat okrog 2-3h zjutraj, ker sem stražila, kdaj se bo oče prideval in spet galamil, tako sem pričela z srednjo šolo in jo uspešno zaključila, brez pomoči, v četrtem letniku sem si z denarjem, ki sem jih prislužila z delom vsa štiri leta šolanja kupila Yugota. Nato sem si prisrbela pripravništvo in dobila redno zaposlitev v državnem organu, ob tem tudi študiram. Sedaj imam že tretji avto – Renaul Clio sedaj. Imela dva resna fanta, ki sta me zgleda imela za norca. Živim s starši v hiši, in njun odnos je še vedno enak, le da jo pretepa več ne – od letošnjega januarja. Očetu sem dva x porok pri najemanju kredita. Dal in nudim mi ni ničesar razen poniževanja in obtoževanja, da sem ista kot mama. Sam en velik problem, ampak nisem obupala, ker vem, da me nekje nekdo čaka, kateri mi bo dal to kar potrebujem. Imam tudi brata, ki bo v oktobru začel z študijem socialnega dela. Z bratom se zelo razumeva in si pomgava…….nevem kaj še naj povem, ampak to res pomaga – pisanje mislim…….
dobra tema….
Lep popoldan….
Ja, da ne boste sam ženske javkale! Tudi poročenim moškim se dogajajo take stvari. Vemo, da besede lahko bolj močno bolijo kot udarci. Res, človeka boli-in najlpeše je če si rečeš gremo naprej. Včasih pa je to teško. Moški solze redko spuščamo, sam sem prišel do tega, da jokat ne znam več. Bolečine, udarci najbližjega ti otopijo srce in potem je tako: “Le nasmeh je bolj grenak”. Za sreco v družini sem poskušal marsikaj pa vedno na koncu občutek, da sem samo še bolj ponižan. Ah, sej se mi sploh ne da več govorit o teh zadevah-tako sem začel razmišljat tudi doma. Preklemansko, takrat pomislim na tiste prešernove:
Sem dolgo upal in se bal,
slovo sem upu strahu dal,
srce je prazno srečno ni,
nazaj si up in strah želi!
In potem se začne tisto iskanje sorodne duše, nekoga da ti reče: “rad te imam”. Nov up, nov žarek sreče- pa spet nova bolečina. Kot je žerekel Kurt V.: “So it goes! “
Ma, ne da več pisat, sonce gledat kako žari!
Žalosti nisem nikoli marala. Raje sem postala jezna, ali pa depresivna. Počutim se tako ranljiva, kadar priznam in občutim žalost, da se moram kar skriti. Par dni nazaj sem bila zelo žalostna, ker sem si priznala, da nad nekimi dogodki nimam popolnoma nobenega vpliva. Sprijazniti se moram s tokom dogodkov. Čeprav si želim določenih stvari, se mi ne uresničijo.
Od včeraj sem žalostna zaradi dogodka v USA. Zaskrbljena sem, kaj se bo zdaj iz tega izcimilo. Bojim se, da smo prišli do točke, ko bo nadaljni korak usoden za vse. Smo na enem planetu, vsi na isti barki, pljuvamo v lastno skledo. Včasih se mi zdi, da je bilo neizogibno. Prej ali slej zgleda, je moralo priti do preloma. Vendar v kakšno smer bomo šli potem?
Meli, jaz te občudujem, da si toliko ljubezniva in široka, da greš človeku za poroka pri kreditu, čeprav – kot praviš – ni bilo nobene ljubezni oz. kakšne pozitivne stvari iz njegove strani. Oprosti, ampak zame so pravi starši tisti, ki te ljubijo, nudijo podporo, te bodrijo v vsem pa tudi če niso biološki. Z vsem spoštovanjem, tvoj oče je eden velik egoist, ki se ne zaveda, kakšne ljudi ima okoli sebe! Mogoče bi bilo dobro, da tudi on malo izkusi, kako je biti ponižan, psihično zlorabljan, neljubljen…Želim ti vse lepo Meli!
ženske, kaj vam je.
Namesto, da bi se postavile zase, stokate in jokate nad moškimi.
Pravico in dolžnost imate, da ste srečne in nihče vam tega ne more zagotoviti ali dati. Samo ve same. Pravico imate, da se z vami (kot z vsemi) ravna vljudno (razni šefi pa to), pa opravičila… Moški so takšni pa takšni. Če vas onesrečuje, zakaj ste z njim. Vse se da razčistit in vsak gre tako daleč, kot se mu dovoli.
Punce,
ne bit tako depresivne. Poglejte, meni se je tudi podrlo nekaj zvez, pa zato ni konec sveta. Kar nekaj časa sem razmišljala : pa zakaj se to meni dogaja ? Zakaj jaz ne morem najti človeka, ki me bo imel rad , ki me bo občudoval, dihal z mano, cenil tisto kar sem in videl samo tistega, kar nisem ? Vendar je tako, da krivde ne moremo znašati na druge. Za svoje življenje smo vedno odgovorni najprej sami. Začela sem delati na sebi, poskušam izkoreniniti svoje slabe lastnosti, ki se jih zavedam. Nehala sem misliti na to, da moram na vsak način najti partnerja. Bo že prišlo do tega. Nič ne gre na silo. Bolj ko si prizadevaš, slabše je. Dajmo času čas. Ne spomnim se, kdaj sem bila zadnjič depresivna . Energija sije iz mene in nikoli mi je ne zmanjka. Preženite temne oblake, veselite se vsakega trenutka tako, kot da je zadnji, ki ga imate na razpolago. Življenje zajemajte z majhno žlico in veselile se boste majhnih radosti.
LP,Kaja
vem da ni. Ampak, če ti ni možno živeti normalno (karkoli že pač je to) zadovoljivo življenje se nikoli ne smeš sprijazniti z vlogo žrtve. Vedno je pot. Premisli: ali je bolje stagnirati in trpeti, ali je bolje se boriti (in biti včasih sicer tudi polomljen (figurativno)) za boljše življenje. Vem, da je lažje reči, kot storiti.
Mogoče se da tudi partnerstvo rešiti in postaviti na nove temelje. Meje pa moraš postaviti sama. Pa nikoli ne bodi finančno odvisna.
To pomeni, da si moraš zagotoviti izobrazbo, ki ti bo omogočala,da v teh časih brezposelnosti nisi za delodajalca brezpravna številka.
Drži se in misli nase.
Za prihodnost pa si naredi kak brainstorming, izberi pot in pojdi po njej.