Ostati doma
Sem ena tistih, ki bo verjetno ob vstopu v EU ostala brez službe. Na srečo bom prej izplačala kredite. Za drugo službo mi ni preveč. Zgleda sem že izgubila vso željo po dokazovanju, v teh 13 letih kar delam, sem napredovala 7 stopenj do maksimuma in v tem ne vidim več motivacije. Vem kaj zmorem, samo to stalno dokazovanje izčrpa človeka in spet začet od nič in se dokazovati mi ne diši preveč.
Ko razmišljam o tem, kaj bom počela takrat, sem ugotovila, da bi najraje ostala doma kot gospodinja. Malo gojila kokoši, goske, race, purane, pa kake prašičke, pa se bolj posvetila vrtu. Ne bi bila več frustrirana tako kot sedaj ko ne utegnem vse narediti doma, lahko bi bolje kuhala….
Sedaj pa k temu, da bi ostala doma. Seveda, bi bilo manj denarja, če bi bila plača manj, vendar hiša je, avto tudi in s “pridelki” doma bi šlo, ker za kake velike luksuze tudi sedaj nisem. Poleg tega ne bi bilo toliko izdatkov za obleko in še en avto, ki bi ga potrebovala, če bi si našla drugo službo, ker v bližini ni nič takega. Moti me sicer to, da imam sam 13 let delovne dobe in nikoli ne veš, kaj bo čas prinesel, ne bi pa rada na stara leta šla oddelat še preostanek. Zato razmišljam, da bi si plačevala del. dobo kot gospodinja.
Od vas bi rada kake komentarje na svoje razmišljanje (temne in svetle strani te odločitve) in kaj bi lahko počela doma, da bi si zaslužila za “žepnino”. Pri tem mislim kako tipkanje, kvačkanje prtičkov, šivanje goblenov in kake take stvari. Prodaja jajc na tržnici ne pride v poštev :)))))
Sicer ne vem koliko si stara. Vem pa, da imaš 13 let delovne dobe. Saj to niti pol delovne dobe, pa že obupuješ?? Govoriš tako, kot bi bila stara 50 let in bi imela do penzijona samo še 2-3 leta. Pogumno naprej. Poišči si službo. Za delo doma boš imela še veliko časa. Ko boš, če boš ostala doma in delala doma, te kar naenkrat ne bo nihče poklical, nihče prišel na kavo, počutila se boš osamljeno. Kar naenkrat boš ostala brez prijateljev, razen tistih starih mam, ki živijo na vasi in predvidevam, da nisi za v njihovo družbo. Najbrž bi ti prijalo ostati doma mesec, dva lai pa tri. Potem pa verjemi, bi se naveličala tega.
Skratka: ne seri đeri, poišči si službo, ker do penzijona je še dolga pot.
Seveda Hruska Frucka ima prav..pogumno naprej!Vem,da je tezko..ampak se tezje je ostati doma.Zenska postane doma totalno izven vsega,dobra je samo za domaca opravila,tako pocasi oveni…premisli.Nekaj casa vsakemu pase,da se malo odpocije..ampak to ni to.Clovek mora biti med ljudmi.Kar pogumno naprej!
Ne vem koliko si stara. Za tako odlocitev je (po moje) to pomembno. Stara sem 51 let in imam se 4 leta do penzije. Velikokrat sem razmisljala tako kot ti, ampak zdaj sem vesela, da se nisem nikoli odlocila in prenehala delati. Predvsem zato, ker zdaj, na stara leta, imam velike tezave v zakonu in si sploh ne predstavljam, kaj bi bilo ce ne bi imela sluzbe, ne place in jutri ne penzije. Razmisli o tem. Nikoli ne ves, kaj te caka v zivljenju. Marsikaj se lahko zgodi in ostanes sama. Ali se bos lahko prezivljala, sebe in otroke? Odvisnost je huda rec!!
Frucka, sej ni stvar v tem, da bi obupovala. Če ne bi imela kreditov, pa tako ugodne službe v bližini doma, bi že sedaj ostala doma. Sej vem, da za ta čas ni ravno moderno, samo rada bi bila samo gospodinja tako kot so bile ženske včasih. Mojemu karakterju to še najbolj ustreza. Kar se tiče dolgčasa in družbe, že sedaj se družbe bolj ogibam, ker sem samotarski človek in sem sama sebi zadosti, rada prečitam kako knjigo. Drugače pa se priklopim na internet, razne forume in čvekalnice tako, da mi to čisto zadostuje.
Sicer se službe ravno ne ogibam v smislu, da nočem delati, sam ne daje mi več zadovoljstva. Če bi si iskala službo bi še najraje šla za čistilko, oddelat svoje brez da mi kdo skače po glavi in da pridem do penzije. Mož sicer postrani gleda na to, ker zakaj sem se šolala, sam enostavno se mi upira delati v pisarni.
Do vstopa v EU je še daleč, to pomeni, da boš še lep čas imela službo, če je to glavni razlog, da boš ostala brez službe.
Drugače pa imam jaz prijateljico, ki je ostala doma, ko je postala mati, s tem da ji finančno ni bilo nič hudega, ker ima mož dobre dohodke. Po 6 letih doma pa je odšla v službo, ker ji je bilo dosti, da je ves čas sama doma, priznava, da je močno nazadovala, ker se v družbi preprosto ni imela o čem pogovarjat (pa je zelo razgledano dekle), ker so vsi govorili o službah, in vedno bolj jo je motila finančna odvisnost od moža (pa ji ni nikoli nič odrekel), samo dejstvo, da je mogla reč za denar tudi za vložke, je v njej zbudilo željo po lastnem dohodku. Sedaj dela po 6 ur na dan in je zelo zadovoljna!
Verjamem, da si sita dokazovanj, ampak zaradi tega ne ostani doma kar celo življenje. Vzemi si premor, kolikor ga potrebuješ, da si napolniš baterije, potem pa mislim, da boš sama s časoma želela delati tudi kaj drugega, kot samo gospodinjiti. Dokler pa si še v službi pa vpreži v gospodinjska dela vse člane gospodinjstva in boš videla, da ti bo lažje.
Samo tega ne počni! Poišči si novo službo in pridno hodi vanjo do penziona, sicer ti bo še žal.
Moja soseda je to naredila v mladih letih. Potem je mož spoznal lepšo, pa bolj zanimivo, pa je čez noč odšel. Zdaj je brez službe, brez denarja, brez let službe, službe pa tudi ne dobi, ker še mladi komaj dobijo službo, ona je pa že toliko let doma, ne obvlada računalnika, itd… In od česa naj zdaj živi pri 40 in do smrti?
Meni se pa to sploh ne zdi tako slaba ideja. Moraš pa res globoko pogledati vase in razmisliti o plusih in minusih take odločitve in to s čimveč plati: finančnih, socialnih,…in si jih magari kar zapisovati. Tudi ne vem, koliko zemlje imate. Bi si mogoče lahko omislila koze, ovce? Prodati mlade kozličke in jagenjčke ni težko. Pa tudi tega ni potrebno prodajati na trgu. Saj ljudje pridejo k tebi, ko izvejo, da se tam dobijo dobra, sveža jajca, pa domači kozlički. Glede plačevanja delovne dobe, se meni zdi bolj pametno varčevanje na drug način. O tem se posvetuj s kom, ki se spozna na finance. Ampak to, kaj vse bi se dalo in kaj si ti res želiš, si boš morala odgovoriti sama – verjetno boš povprašala tudi svoje v družini.
Jaz bi tudi najraje živela tako: nabirala gobe, zelišča, sušila, predelovala,…skratka bila svoja, svobodna. A žal za to nimam pogojev. Pri živalih je slabo to, da si potem zares vezan in praktično ne moreš prav nikamor.
Kot vidiš so mnenja različna in morala si boš odgovoriti sama.
Nika ja to me mal moti pri mojem razmišljanju, namreč to, da je sedaj zakon idealen in zelo v redu, vendar to ni garancija za to kar bo čez 10 let. Zato bi si plačevala delovno dobo, da bi imela potem neko penzijo.
Kopriva ja se strinjam, da so otroci požiralniki denarja. To me pri vsej stvari tudi najbolj moti, ker ko bo dijak ali študent, bo potrebno plačevat kako sobo v Ljubljani in če ne bo denarja, bo že s tem prikrajšan. Že tako je šolanje pre-drago in že če sta oba v službi težko zvozita.
Kaja nism mislila, da bi imela kak s.p., ker s tistim si potem še bolj obremenjen kot pa s službo.
Katja ja meni tudi pomeni dosti finančna neodvisnost zato pa bi nekaj delala poleg za “žepnino”.
Škoda da pri nas še ni razširjen tisti sistem kot v drugih državah, da delaš lahko samo po 4 ure potem kasneje, ko so otroci že večji pa greš nazaj na 8 ure.
Težka odločitev. Po eni strani bi bilo življenje mirnejše, bolj zdravo zaradi zdravega prehranjevanja, ne bi bilo potrebno se hraniti po menzah. Več časa bi lahko posvetila temu. Bila bi stalno prisotna pri vseh otrokovih in moževih potrebah. Pa čas bi bil tudi za vse moje hobije. Po drugi strani pa se vse ustavi pri denarju, ker otroku ne bi mogla vsega kupiti, kar bi hotu in rizik je kaj bo čez 10-15 let.
Hruška
Jaz o tem ne bi razmišljala iz več razlogov:
1. Na nek način postaneš odvisna od moža, kar ni dobro – imava skupne finance, vendar imam vseeno občutek, če mu npr. kupim darilo, da je to kupljeno za moj denar, enako, če kupim nekaj sebi, vem, da mi ni treba imeti slabe vesti…Enako velja za dolgoročno finančno neodvisnost v primeru, da se zgodi nekaj nepredvidljivega – ločitev, nesreča, smrt, izguba službe pri možu, s čimer bi ogrozila družino. Lažje službo dobiš sedaj, kot čez npr. 15 let po 15 letih gospodinjenja.
2. Doma postaneš gospodinja v pravem smislu – počasi te začnejo jemati, da je vse kar je doma narejeno, samoumevno. Dela nihče več ne ceni. Običajno se tudi zanemariš (saj vendar ne potrebuješ toliko oblek… kot mož, ki hodi v službo) in si tudi za moža vse manj privlačna tudi za moža – vse to ima običajno posledice na odnose v zakonu. Vse to govorim ko se spomnim časa porodniške.
3. Ko sem doma, ne mislim na drugo, kot na kuhanje in hrano – hruška, to pa res ni nekaj zate! 🙂
4. Ne prideš v nobeno družbo, ne zveš nič, kaj se dogaja, zmeraj manj pogovorov na novo temo sprožiš. S časoma ima to lahko za posledico, da pravzaprav z možem vedno manj govoriš,…
Ne Hruška, ne naredi tega. Raje si poišči mirnejšo službo, če ti ni do kariere in se želiš manj sekirati in biti manj obremenjena. Službe pa ne pusti, ker si čez nekaj let ne boš več všeč. Vem da je misel, da ostaneš doma včasih privlačna (mislim, da vsaka ženska kdaj na to pomisli), samo to so bolj prebliski, kadar nam je težko, kot pa kaj drugega.
Ko sem rodila tretjega otroka nisem imela redne zaposlitve in sem ostala z otroci doma.Otroci,kuhanje,čiščenje…Po letu dni sem bila po videzu in obnašanju Pehta.Po dveh letih nisem več imela energije niti za težiti možu,ko je prišel iz službe.
Ne razmišljaj o tem,da bi ostala doma,če se imaš vsaj malo rada.Finančna plat ni nič v primerjavi z ugašanjem samozavesti, dolgčasom in nezadovoljstvom.
Tudi otroci se bolje počutijo ob mami,ki je morda prezaposlena a zadovoljna.To,da si doma te sčasoma osiromaši za vse drobne radosti,ki se jih zdaj niti ne zavedaš.Saj ne,da ne boš mogla na kavico s prijateljico, le molčala boš ob njej – ti ne boš imela kaj povedati,kar bo pa govorila ona te ne bo zanimalo,ker boš na km daleč od njenega sveta.
Verjemi mi, če nisi zaposlena, si odrinjena iz realnega življenja.Dobro razmisli, kaj boš s seboj.Lep pozdrav. Irena
Zanimivo to s porodniško, ko si doma pa komaj čakaš, da greš v službo, da uideš otroku, plenicam in se skoz vrtiš v enem krogu. Tudi sama sem bila celo nosečnost v ležečem stanju in potem še celo porodniško doma in sem bila tudi že štufa tega. Sam bolj zaradi te napetosti zaradi nosečnosti in mali otrok. Pa omejen si takrat, ne moreš ravno delati kar sam hočeš, ampak kar zahteva okoliščina, da imaš malega otroka. Mislim, da je drugače, če ostaneš doma ker sam hočeš, ne pa ker moraš. Isto velja verjetno, če izgubiš službo, ne po svoji volji in se počutiš kot autsajder.