LOČENI III.
Zame je prvo “resitev” nasla sama od sebe kar bivsa zena, saj mi je brez
moje vednosti v moji odsotnosti najela neko stanovanje in moje stvari kar
preselila tja. Ker je bilo tisto stanovanje za zivljenje zelo zelo neprimerno,
sem se od tam po slabem tednu iskanja primernejsega preselil drugam,
kjer sem imel bistveno boljse zivljenjske pogoje za skoraj enako ceno
najemnine. V tistem najetem stanovanju sem zivel skoraj do dneva tocno
pol leta, vmes sva sporazumno razdelila premozenje in se sporazumno
locila (okoli 3 mesece po tisti izselitvi). Med tem polletnim obdobjem sem
tudi iskal primerno stanovanje za nakup, ga kupil in se vselil vanj. Tam
sem – hvala bogu – varen pred moznimi presenecenji kaksnih bodocih
izselitev…
Naj dodam, da je bila situacija skrajno naporna, zraven je bilo seveda treba
hoditi se v sluzbo, kljub temu, da sem imel velikokrat vsega res “poln kufr”.
Resitev, kot sem jo opisal, je bila mozna le zato, ker sva se v glavnem
uspela clovesko normalno pogovoriti o podrobnostih delitve in ker je bilo
tistega premozenja (v glavnem denar) dovolj, da sva si vsak iz svojega deleza
lahko kupila stanovanji, sicer bi (vsaj jaz) pac moral se naprej ziveti v najemniskem
stanovanju. Tezko si pa zamisljam, da bi po vsem, kar in kakor se je dogajalo,
po sili razmer se zivela skupaj. Ceprav se ne bi kregala, bi bilo nevzdrzno.
V prvem delu, si me malo nasmejal :))) (varen pred izselitvami).Ko bi le jaz imela denar.Vidiš, tako pa moram zaradi denarja ostati kjer sem.Žal. Sporazumno ne bo šlo, če bi bilo tako, pol bi si lahko kupila trosobno stanovanje,kar bi bilo krasno za mene in dva že skoraj odrasla “otroka”
Najemnine pa so tako krute, da glede na svoj dohodek ne upam tvegat..
In tako tuhtam in tuhtam..
Mira, ne vem, kaj naj ti rečem. Najemnine so res visoke. Po drugi strani
tako živeti naprej ne boš več dolgo mogla. Verjetno se boš morala odločiti –
ne toliko, ali iti stran ali ne, ampak kam ? Tu imaš najbrž res samo dve možno-
sti – najeti neko stanovanje ali pa – “nazaj k mami”. Se sicer strinjam z Edijem,
da to ni dobra rešitev, je pa po mojem še vedno boljša, kot pa živeti naprej
z bivšim možem. Pa tudi, zdi se mi, da je le nekaj razlike, če se vrne k mami
v zavetje “izgubljeni sin” ali pa hči z otroki, ki nima kam iti. V vsakem primeru
bi to bila le začasna rešitev.
Sicer pa – kaj pa tretja varianta – ti ostaneš z otrokoma kjer si, izseli pa se
ON ?
Joj, jaz se ga ne upam postaviti pred vrata, pa čeprav je moj prispevek tudi (finančni)dokazljivo večji kot njegov. Kupila sva starejšo hišo, par let nazaj.
Kar se mame tiče, žal tudi k njej ne morem. Je ena tistih, ki spada pod rubriko”ledeno srce”.Nikoli ni imela čuta do otrok-a, tako da mi ta varianta odpade v celoti. Občutek imam, da se je vse obrnilo proti meni, pa tudi mislim, da si resnično vsega kar doživljam ne zaslužim. Vem, da je to slišati oguljeno, ampak je res.
Zmeraj sem bila dobra do vseh, skrbna do svoje družine, celo preveč, sebe sem postavljala na zadnje mesto, vedno mi je bilo najlepše čutiti, da so drugi okoli mene zadovoljni, to mi je dalo toplino mojemu srcu. Takrat nisem rabila ničesar več, samo da je bilo tako—
Zdaj pa mislim, da sem nekaj delala narobe..
No, bom še malo tuhtala,nekaj bom že izmislila. Kako trapasto je to, da je denar sveta vladar.
Hvala ti za klepet z menoj.
Lp Mira
draga mira 🙂 nisi edina, sem v skoraj enakem polozaju kot ti , zaenkrat se u nevzdrznem zakonu, ki bo upam na jesen koncan! samo nimam kam?? nimam denarja, otroka se odlocata po svoje stara sta 16 in 19 let, oce je zadnje case do njih skrajno ljubezniv, jaz sem itak najslabsa mati pod soncem, ceprav je moja zgodba podobna tebi, na dopustu nisem bila ze 10 let, samo delam, delam in nimam nic:(( z zivci sem na koncu in si zelim samo dusevni mir , ki ga z lastnim ljubosumnim mozem nimam,hvala ker si prebrala in lep pozdrav
Vesela sem, ker si se mi oglasila. Pa žalostna, ker je tema o kateri govoriva tako
nesrečna. Veš, pri nas samo jaz služim denar, in to že dolgo. Delo ,ki ga opravljam doma zahteva prostor ,zatorej če kam zginem , ostanem brez denarja. Verjetno bi si kmalu našla delo, ampak vsi hočejo denar za stanovanje vnaprej, pa še varščino itd…Vse bi šlo, če bi lahko plačala kasneje, no to pa ne gre. In tako sem kjer sem, prenašam fizično nasilje (občasno), psihično pa redno.
Otroka sta 3 leta starejša od tvojih, in sta pač moj smisel , da sploh sem,da obstajam.
Ta forum , je moje razvedrilo. Od nekdaj imam rada ljudi, tu gor, pa je kar nekaj takih, ki jih rada berem.Čeprav mi je včasih kar težko, ko vidim kako krasno se imajo.Pa jim privoščim res, samo malo se zamislim…
Kadar ti bo najtežje, pomisli tudi name.Videla boš, da nisi sama in morda ti bo lažje…….obe misliva na rešitev iz tega …..
Oglasi se še kaj!
Mira in Sanja
Tudi meni se dogaja kot vama. On je tisti ki že dve desetljetji grdo ravna z mano pa je povsem zadovoljen, jaz pa nisem (ne morem več) zato je na meni da zapustim lepo hišo, tudi moja služba je povezana z domom, večno pomanjkanje denarja, odplačilo kreditov za posel, vse je na meni, rešujem posel, rešujem sebe, prodajati hišo in stanovati v njej, ne, to si pa ne upam, me bo še pokončal. Kje naj pri vsem pomanjkanju denarja dobim še denar za najemnino. K mami pa tudi jaz ne bi šla. Kako vedve nameravata to rešiti, se udati v usodo? Jaz že eno leto vegetiram in vsa sem izžeta. Vesela bom vajine pošte na moj email.
neli
Vem, da se nimam nobene pravice vtikati, vendar bi vam rada rekla: Ne bojte se! Življenje ubira različna pota, marsikdaj se izkaže, da naše odločitve niso bile dobre.Vendar življenje v zakonu brez ljubezni, je najslabša možna oblika življenja in nihče se ne bi smel sprijazniti s tem.Zaslužite si srečo, vendar ji morate pomagati, da vas najde.Na začetku bo seveda težko, vendar boste vedele, da ste končno naredile nekaj zase in v vas se bo vrnil mir in samospoštovanje.
Želim vam veliko poguma in zaupanja vase, ker zmorete več, kot si mislite.
Pozdravljene Mira, Sanja in Neli.
Prav zares ste vse v nezavidljivih situacijah. Živa je povedala ravno tisto, kar sem želela tudi sama. Biti zatiran je nakaj najhujšega, kar se ti lahko zgodi. Tudi najmanjša sobica je lahko grad, če imaš v njej mir in se nimaš ničesar bati.
Tudi sama sem že bila na razpotju, pa ne samo enkrat, vendar je bila pri meni situacija nekoliko drugačna.
Če prav razumem imate nekatere hiše. Ali ste morda pomislile na varianto, da bi hiše s partnerji razdelile, naredile posebne vhode, vsaj za prvo silo? Rešitev se vedno najde, le pogumno naprej.
LP
Lena
Sama nisem v taki situaciji, vendar sem se vseeno
“drznila vtakniti” v vašo debato.
Mislim, da bi morale zahtevati ločitev, potem pa naj sodišče razsodi.
Sodišče skoraj vedno razsodi v prid mater, ki bodo kasneje
živele z otroki. Potem se bo mož ubadal kam…
Ne vem, poskusiti je vredno….
Še posebej ker je zraven tudi fizično nasilje.