Na kratko: po nekaj letih zakona se je možu zazdelo, da sva se začela odtujevati. Posledica: prevaral me je s sodelavko in z njo imel razmerje še do danes. Po pol leta, ko je tudi že meni nekaj časa bilo jasno, da je nekaj hudo narobe, mi je vse priznal. Povedal mi je, da me še zmeraj ljubi. Jaz sem mu bila pripravljena oprostiti in začeti znova. On pa se je po enem tednu preselil k ljubici. Odšla sva na ločen dopust, jaz z otrokom on z ljubico in ko se je vrnil, je rekel, da bi se rad vrnil nazaj, vendar tu nastane problem. Rekel je, da se želi vrniti nazaj, vendar bi se rad z njo razšel na lep način. Menda ji je že omenil, da bi šla narazen, pa mu je rekla, da ga ne želi izgubiti. Enako sem mu povedala tudi jaz, da ga tudi sama močno potrebujem in trpim, ko ga ni in da ga tudi jaz nočem izgobiti. Ne poskušam ga siliti, da se vrne za vsako ceno, povedala sem mu tudi, da otrok ne bo sredstvo, da ga prisilim, da se vrne. Prihaja na obisk, mi pove da me ljubi, me objame in poljubi, ko pa oddide, si samo predstavljam, kako se vrača v njen objem. Ne vem, kako dolgo bom izdržala, ker bolj kot vse na svetu si želim, da se vrne domov.
Kaj naj storim, vdano čakam še naprej, mu postavim ultimat ali pustim času, da naredi svoje?
Lep pozdrav!

Zajebane te ljubavne scene. Imam kar nekaj izkušenj. Pametnega nasveta itak ni mogoče dati, ker so zgodbe vse podobne a vendar vsaka na svoj način izvirna. Poskusi čim bolj misliti nase in manj nanj. Po tvojem pisanju sodeč se kar pametno obnašaš, zato ne vem kaj bi še dodal. Bodi aktivna, zamoti se s sabo, otrokom, prijatelji… Nasveti prijateljev in “prijateljev” znajo biti obremenjeni z njihovimi lastnimi strahovi in predsodki, zato jih poslušaj s precejšnjo rezervo.
Vsi se mi smilite, a jebi ga, that’s life. S časom se bo vse umirilo in izjasnilo.

Lep pozdrav in mirne živce.

Draga Klavdija!

Moram priznati, da podobnih izkušenj nisem nikoli doživela, tako da ti iz lastnih izkušenj ne morem svetovati. Sem bila pa priča, ko se je podobno dogajalo nekomu drugemu. Njo je to tako hudo potrlo, da je doživela živčni zlom in shujšala toliko, da je skoraj morala v bolnišnico. Takrat je imela dva otroka, oba mladostnika. Za vsako ceno je hotela obdržati vezo, ker je sama odraščala brez očeta in tega ni hotela privoščiti svojim otrokom in zelo močno ga je ljubila. On je begal od ene k drugi in se nikakor ni mogel odločiti. Najhuje pa je bilo to, da sta pri vsem tem otroka bila tista, ki sta najbolj trpela. Starša sta se trudila, da bi to prikrila pred njima, vendar to so bila le leta, ko je bilo to skoraj nemogoče skriti pred njima. Končalo se je tako, da sta ostala skupaj in on ni imel več ljubice. Samo nek grenak priokus je ostal. Svoje veze nikoli več nista mogla razviti do tako pristnih odnosov kot je bila prej. Danes, ko jo vprašam, kaj bi danes storila, s današnjo pametjo, mi odgovori, vsaka mora pretehtati v sebi argumente za in proti, kajti obdrževati stvari za vsako ceno, se ne splača.

Kaj boš storila, tega ti jaz ne morem svetovati, ogromno stranskih dejavnikov ne poznam, to se boš morala odločiti sama. Vendar karkoli bosta z možem že storila, svoje odločitve ne zavlačujta predolgo, kajti pomislita na otroka. Tudi, če je zelo majhen, verjamita, da to občuti in ne na koncu tudi trpi, kajti on ima rad tako svojo mamico kot svojega očka.

Želim ti, da bi ta problem čim prej rešila, pa piši še kaj!

Lep pozdrav,
Pia

Pri takih trikotnikih me vedno zbega razlika v ženskah. Tudi ljubica si ga deli s tabo, pa vendar nekako to trpi. Bom samo citiral znanega seksologa : Če ne bi bilo foušije, bi blo za vse zadost. Najboljša rešitev,da stopite skupaj vsi trije in se pomenite. Ampak brez užaljenosti. Saj vem,da je to utopija, ampak probat ni greh.

Živjo Klavdija!
Dobra si, da to lahko prenašaš. Zase vem, da ne bi, sem preveč trmasta in preponosna, da bi dovolila, da ima poleg mene še ljubico. Krivdo nosite vsi trije, mogoče ti in ona še največjo, ker mu to dovoljujeta, fant pa to pridno izkorišča. Postavi ga pred dejstvo naj izbere TI ali ONA. Ne dovoli mu več objemov,poljubov in lepih zgodbic o ljubezni.

Pa ne takoj s Krivdo, Moralo in Krščansko ljubeznijo. Kaj bi storila ne veš dokler se ti to ne zgodi, da ne govorim o zarečenem kruhu.
Se mu je pač zgodilo, zato še ni neki bad guy, ki sve naokoli izkorišča… Se bo pa moral odločiti. To mu je jasno, predpostavljam pa, da še ni zbral potrebne energije za rez na eni strani, ki je seveda potreben a ga je hudičevo težko neredit.
Nisem jasnovidec a stvar je znana od pamtiveka: nihanja med ljubeznima, psihične in psihosomatske težave, zgubljanje identitete, odločitev, depresija ob izgubi (dva do tri tedne), umirjanje živcev in po nekaj mesecih normaliziranje scene.

Vedno so dedci tisti, ki se ne znajo odlociti med dvema zenskama, se mi zdi. Me zenske nikoli nimamo (v vecini primerov) taksnih problemov. Ponavadi vedno vemo, koga ljubimo.
Jaz mislim, da so dedci bojazljivci in, da se zato nikoli ne morejo odlociti. Tvoj moz ve, kaj ima doma, saj s tabo zivi ze kar nekaj casa. Do njega si iskrena in si nekako ze pokazala “kaj vse znas”. Ljubice pa so ponavadi podtuljene mucice, ki se maksimalno angazirajo biti -the best. In prav to je tisto, kar dedce zre. Kaj pa ce se le odloci in pusti zeno in otroka, pa se nato ljubica malo “sprosti” in pokaze obraz zakaterega prej ni vedel, da obstaja. Kaj ce ga potem zena ne bo hotela nazaj???? Groza. Dedci pa ne bi bili radi sami.
Moj nasvet: Brcni ga v r..! Dvigni glavo pokonci in bodi ponosna nase. Ce se bo kasneje po vseh stirih s solzami v oceh priplazil nazaj postavi ultimat-ali jaz ali ona! In ce bo stvar zaj…. Mi ni vec potrebno komentirati, ne?

Mamo ti vidim! Dva do tri tedne depresije ob izgubi! Kako plitvo, plitvo…

Kako globoko bi pa rada? Ob izgubi ljubljene osebe večina ljudi zapade v kratkotrajno depresijo, ki običajno v dveh do treh tednih sama mine. Če traja dalj je potrebna pomoč psihiatra, ker se zgodba lahko konča z resno boleznijo ali samomorom.

Lepo te prosim! Depresija ob izgubi ljubljene osebe lahko traja tudi do obdobja vec let. Vse kar je do dveh let steje psihiatrija za normalno, vse kar je nad je treba zdraviti. Vprasaj Dr. Rejca, pa bos videl. Pa ze nikoli nisi globoko ljubil nikogar (oprosti za sodbo), da si v dveh tednih lahko vse prebolel.

Žal mi je,da tako razmišljaš. Nič ne bereš raznih zaupnih rubrik,kjer ženske opisujejo,kako so razpete med dvema moškema ?????

Ze, samo se mi zdi, da so moski pogostejsi primerki. Meni se to se ni zgodilo. Jaz sem vedno vedela kaj hocem.

Ja vem, tega kruha sem se že prenajedla. Nične rečem, samo grdo se mi zdi, da bega tako eno kot drugo. Ma nej se vrag odloč, ne pa tebe mam rd, pa njo tud, pa – jes bi mu rekla eno: JEBI SE faker.K boš vedu kva hočeš pa prid (seveda če bom jaz še za).

Eno je depresija drugo je žalost. Depresija je nevarna bolezen. Žalost in občutek izgube že lahko dolgo trajata, depresija pa je preveč nevarna, da bi jo nezdravljeno prenašali leto ali celo dve.
Sodnik pa raje ne bodi, ker to nikomur ne pristoji.

Zardi tebe – da boš lažje ohranila živce- ti predlagam, da mu Klavdija je pisal/pisala:
>
> Na kratko: po nekaj letih zakona se je možu zazdelo, da sva
> se začela odtujevati. Posledica: prevaral me je s sodelavko
> in z njo imel razmerje še do danes. Po pol leta, ko je tudi
> že meni nekaj časa bilo jasno, da je nekaj hudo narobe, mi je
> vse priznal. Povedal mi je, da me še zmeraj ljubi. Jaz sem mu
> bila pripravljena oprostiti in začeti znova. On pa se je po
> enem tednu preselil k ljubici. Odšla sva na ločen dopust, jaz
> z otrokom on z ljubico in ko se je vrnil, je rekel, da bi se
> rad vrnil nazaj, vendar tu nastane problem. Rekel je, da se
> želi vrniti nazaj, vendar bi se rad z njo razšel na lep
> način. Menda ji je že omenil, da bi šla narazen, pa mu je
> rekla, da ga ne želi izgubiti. Enako sem mu povedala tudi
> jaz, da ga tudi sama močno potrebujem in trpim, ko ga ni in
> da ga tudi jaz nočem izgobiti. Ne poskušam ga siliti, da se
> vrne za vsako ceno, povedala sem mu tudi, da otrok ne bo
> sredstvo, da ga prisilim, da se vrne. Prihaja na obisk, mi
> pove da me ljubi, me objame in poljubi, ko pa oddide, si samo
> predstavljam, kako se vrača v njen objem. Ne vem, kako dolgo
> bom izdržala, ker bolj kot vse na svetu si želim, da se vrne
> domov.
> Kaj naj storim, vdano čakam še naprej, mu postavim ultimat
> ali pustim času, da naredi svoje?
> Lep pozdrav!

Poslušaj Tino, ker ti je zelo pametno povedala, kaj storiti. Brcni ga nekam, saj znaš očitno tudi sama zase dovolj dobro poskrbeti.

Draga Klavdija!
Kar se je zgodilo vama, bi se lahko zgodilo prav vsakemu paru in vsi nasveti, ki ti jih delimo, so le nasveti od zunaj. Svoje življenje pa človek živi znotraj in tu teorija dostikrat odpove. Ti svojega moža najbolje poznaš in veš ali je dober človek ali egoist, ki misli, da ima pravico sedeti na dveh stolčkih, ker tak pač je. To pa ti lahko le delno pomaga pri odločitvi. Glavno vprašanje je: Kaj čutiš ti? Vprašaj se, ali mi je ta agonoja še vedno boljša, kot popolnoma nov začetek? Ali mu bom lahko po vsem tem popolnoma zaupala? Ali se bom počutila bolje, če se borim ali, če se umaknem? Odločitev je namreč tudi tvoja, ne samo njegova.Najslabše je samo čakati, ker nikoli ne veš pri čem si.
Kakorkoli se boš odločila, ti želim veliko sreče!

Kaj naj ti rečem !
Tudi sam sem sezapletel v tak trikotnik, od tega je minilo že kar nekaj let
Pustil sem ji otroka in se na novo žačel živeti življenje ,toda to ni to !
Še zmeraj lahko potrdim in zmano veliko ljudi ki so imeli podobne težave da
prva ljubezen -naveza bo še vedno najboljša ali je bila .
Zato moje mnjenje da pustiš terenutno zadevo na stend bayu ,malo potrpiš
in ga vzameš k sebi.

Draga Klavdija
Malo te pa lahko potolažim, če drugega ne. Imam eno znanko, ki ji je mož čisto isto naredil, kot tebi to je ista zgodba. Njen mož si je našel zelo mlado dekle in se je odselil od žene in od otrok. Tista ljubica ga je imela samo za iskoristiti in nič kaj drugega.
Začel ji je delati novo hišo vse kar si je tista ljubica zaželela on je pa na visokem položaju, da si to lahko privošči. Ta njegova žena pa doma z otrokim čaka in čaka, da se ji vrne mož čisto na koncu živcev shujšana, da ni za povedati, kako trpi se mi prav smili. Ta njen mož pa je imel več ljubic tako, da je skakal z stola na stol. Boga žena pa samo upa in upa kaj si lahko pomaga.
Nato je njen mož doživel hudo prometno nesrečo, ki se je zdravil v bolnišnici in žena, ga je šla vsak dan obiskovati v bolnišnico.
Kje so pa ljubice??? Ni in ni in kaj sedaj??? Ga ne jebejo niti pod razno še ima posledice od nesreče, ki so mu morali odrezati nogo hmmmmm. ne moreš verjeti kaj se dogaja. In kaj sedaj žena ga je vzela, k sebi in ga ona sedaj rihta pelje zdravnikim in vse kar potrebuje pomoč. Sedaj mu je pa žena dobra???
Zakaj ga ljubice ne peljejo??? Adio stari znajdi se kakor veš in znaš in sedaj se je moral vrniti, k svoji ženi in otročičkimi.
Žena ga je sprejela nazaj takšen kot je. Kaj misliš draga Klavdija na to a bi ti z takšnim načinom življenja tvojega moža in vse kar se je zgodilo bi ga vzela nazaj domo???? Preberi si to mojo pošto in mi piši. Hočem ti povedati, da nisi edina na tem svetu z takšnim primerom še slabši primeri so. Klavdija upam, da sem te saj malo potolažila vem, da te boli srce bodi ponosna ne se živcirat boš videla, da bo vse se končalo dobro verjami mi.
Klavdija želim ti vso srečo z raspletom tvojega zakona in, da boš ti in tvoji otročički srečni v vaši družini.
VSO SREČO TI ŽELI MARELICA

naša družba je pač taka, da edino monogamijo priznava kot ustrezen vzorec bivanja…..pa je v nas samih res tako? koliko nas je, ki se kljub primernemu partnerstvu še zaljubimo, ljubimo in hočemo deliti svoja življenja še s kom…..v nas je veliko ljubezni, ki jo lahko razdajamo, ne da bi prizadeli koga nam blizu….če bi to lahko razumeli, in se ne oklepali zakoreninjenih idej o eni ljubezni do groba, bi v zakonih manj trpeli…ker zakon kot partnerstvo je drug nivo odnosov, kot zgolj delitev ljubezenskih doživetij čezplotno, in naj ne bil tako krhek, da ga varanje stre…če se imata res rada, če vama družina veliko pomeni, sklenita premirje, ljubica se bo počasi sama umaknila, če se bosta vidva spet ujela.