Oj. Branje teh forumov mi je porodilo vprašanje če je sploh kdo izmed nas v resnici srečen. Zdi se mi, da smo vsi ločeni ali razočarani v življenju in da ravno preko teh formov iščemo sebi sorodne duše s podobnimi izkušnjami. Se motim?

Pozdravljena!

ravnokar sem odprla forum in naletela na tvoje vprašanje. Za druge ne vem, zase pa ti lahko povem, da sem zaenkrat še popolnoma zadovoljna s svojim življenjem. Nisem nesrečna, osamljena, nisem ločena, razočarana, lahko bi celo rekla, da mi nič ne manjka. Sicer pa, saj veš:
Kdor upa, vztraja, kdor vztraja, zmaguje!
Zato, nikar puške v koruzo.

En sončen pozdrav

Jaz sem sicer ločena, nisem pa nesrečna. Sem popolnoma zadovoljna s svojim življenjem, le da mi manjka denarja (komu pa ne ), pa kakšno kilo imam preveč
(pa jih zbijam). Imam dva čudovita otroka, z moškimi se ne obremenjujem (trenutno!), zdravje mi dobro služi, v službi uživam.
Če me kdo vpraša, kako sem, se zmeraj pohvalim.Opažam, da ljudje kar niso navajeni takega odgovora in se čudijo, zakaj ne jamram in stokam.

LP,Kaja

Ja, veliko nas je, ki se nas sreča izogiba v velikem loku…
Ampak šele ko človek izmenja svoje izkušnje z drugimi, vidi da se drugim dogaja podobno, enim bolje, drugim slabše. Tako pač je.
S svojimi problemi si vedno sam, vsaj taka je moja izkušnja.

Ali kot pravi tale rek:

“Sam si odgovor vprašanjem in rešitev težavam svojega življenja”.

pozdrav vsem,
R

Kaja to pa je živa resnica, če rečeš da ti gre dobro avtomatsko pomislijo, da se ali lažeš, ali sam hvališ sam verjeti nočejo.
Čudni smo ljudje, vsak zase misli, da mu sam še to fali (al par kil dol, al da ne kadi, al nos bol ravno, al nemastni lasi….) pa bi lahko bil srečen. Vsi imamo neko predstavo v glavi, kaki bi morali biti, da bi bili idealni, oziroma kako bi morala zgledati naša veza s partnerjem, da bi lahko rekli, da mamo idealen zakon.
Moj zakon je (hitro trkam po mizi) uspešen že skor dve desetletji. Sicer nimava skor nič skupnega, niti hobija, niti glasbe, sam veva kaj bi rada dosegla in v tem se dopolnjujeva, hkrati pa puščava en drugemu zadosti prostora za dihanje. Dom je zame nekaj, kjer najdeš mir po vseh problemih v službi in v okolici, in prav zares ne rabim še doma kreganja in problemov. Sicer sem zelo skeptična zaradi porok in vez, starši so se namreč ločli po 20 letih zakona, sama se še vedno nisem uradno poročila, tak da nikoli nisem pripravljena dat roke v ogenj, da bo stvar trajala, se pa mogoče zato še vedno trudim za zakon in ga ne jemljem kot neki samoumevnega. Dejstvo je da se ljudje menjamo, če imaš srečo se razvijaš s partnerjem v isto smer, če pa ne, pa je bolje za vse, da gredo narazen.

Kaja bravo!

Tudi jaz odgovarjam ( pa tudi mislim) vedno podobno. Sreča- srečna se šele učim biti, sem pa zadovoljna s tem, kar imam, kljub ne ravno čutoviti preteklosti. Sreča je v majhnih stvareh, ali še bolj; znamo ali pa ne vemo BITI SREČNI! A ne?

Ja no kaj naj povem pregovor pravi, da po dežju vedno sonce posije tako je tudi meni.
Vso srečo vam želim
L.p. marelica

Draga mis!

Probleme imamo zato, da jih rešujemo, če ne, nebi bili problemi, oziroma, si predstavljaš kakšen dolgčas bi bil na svetu, če bi vsi vse vedeli in da bi vse vedno klapalo? Zato moraš vzeti to z določeno mero zadržka, na probleme gledat z skepso, in razmišljat pozitivno. Tudi ti forumi naj bi bili bolj v zabavo, čeprav so ravno tako v pomoč. Mogoče prav zato še bolj. Kako se počutim? Kot Leonardo di Caprio na kljunu titanica:….J’M THE KING OF THE WORLD!!!!!!!!!!!!

Ko bi mogel, bi zrihtal žurko, in povabil ves svet nanjo. Sašo.

Sašo
Si pa res dobrega srca, da bi oz, če bi lahko bi povabil celi svet na žurko. Ja no med njimi bi verjetno tudi povabil marelico
KAJ NE? Samo vprašanje, če bi lahko prišla saj veš kako je, da smo radi anonimni pa ne me narobe razumeti, da bi se koga bala ali ne vem kaj to niti slučajno ne. Samo boljše je tako, kot je do sedaj sem kar zadovoljna. Sašo tebe bi pa jaz povabila na žurko kaj praviš na to? Imam občutek, da si fantastičen v žurki pa še jaz, ki rada govorim bi šel domov z polnimi ušesi ha ha ha
ma malo se hecam tudi to mora biti kaj ne?
Sašo lepo te pozdravlja marelica pa se oglasi kaj
BAY

Ja, menda bi vsi ki smo tu gor tako blebetali, da bi nas bolela usta.

Ne vem če bi se prepoznal, mogoče če bi prou velik o seb govoril. Bi se pač predstavili s pravimi imeni. Bilo bi zanimivo ugotavljati kdo je kdo.

Uf, to bi bila prava poslastica.

Osoba A : Ja sam Sašo, sa foruma!
Osoba B : Ja sam Sašo, sa foruma!
Osoba C : Ja sam Sašo, sa foruma!

Edino po raznih “šprahah”, bi se dalo kaj “nanjušit”.

A ja z bih pevalaaaa: E moj Sašo, E moj saša gde je sada ljubav naša…, Ma ni vrag da se mi ti neb prdružu.

O, bi se, bi!
Za ironičen konec, pa bi uno:
…….o, kako je malo, rječi palo, o,o,o,o,o,o,
ma, nije mi stalo, nije mi stalo…….

Ha ha ha Sašo, hvala, res si me nasmejov in s tem polepšov bližnji konec službe. Ej mi je tko dolgčas tuki (cev mesec nadomeščam pa nbenga dela nimam) da bi kr umrla. In bi te blo kr fletn zravn met, bi kšno “ta domačo” zapela. Lep dan pa še kej se mi oglas.

Verjetno te bo odgovor “dosegel” šele v četrtek, pa nič ne de.
Jaz bom na netu še v petek (pač, kot je služba), nato pa free do torka.
Se pravi, ne pozabi, pevske vaje v petek in torek. Lep vikend ti želim, Sašo.

Ali sem v resnici srečna?
Ja, najbolj srečna sem, ko sem v resnici.
Ta besedna igra je nastala spontano… 🙂
Prav zares ti lahko odgovorim v tem slogu.
Najhuje mi je, ko si ustvarim kako iluzijo. Ker sem zaslepljena, nisem svobodna. Ker se v istem trenutku dogaja več stvari… nekaj si želim, rabim, vidim, da tega ni, pa se naredim, kot da je in delujem skladno s tem zadnjim…torej..kot da JE!!!!
Ampak ni!!!

Nesrečna sem, ko postanem obsedena s tem, da bi vplivala na ljudi in dogodke. Nesrečna sem, ko hočem kontrolirati sceno.

Kot vsi, imam svoje potrebe, želje… pa jih enostavno ne morem vseh zadovoljiti. Kako obdobje nekatere potrebe enostavno dam “na čakanje”.
Najtežje mi je zadovoljevati svojo potrebo po ljubezni. Potrebujem precej časa, da se otoplim in se odločim imeti rada. In če nimam rada koga, se pač več ukvarjam s seboj. Če ima pa mene kdo rad, pol pa je … lepo in tudi ne (predolgo za razlagati zakaj ne).
Če se ne zabavam, mi ni tako hudo. Če se ne počutim močne in svobodne..uf, pol je pa problem.
No, vsekakor sem bolj zaupljiva, kot sem bila in sem ponosna nase, ker sem rešila marsikatero zablodo. In v tem stilu dalje.

Sasa,
vseč mi je, kar si napisala. Sploh druga polovica. Tudi po slogu, ni več toliko pikic, ki tistega, ki bere, potem puscajo malo v negotovosti. Ali pa si dala popravit tipkovnico? 🙂

Tudi zanimive in hvaležne teme odpiraš.

Ali sem srečen?
Sem pa ke, pol pa spet dolgo nič. Čedalje dlje, se mi zdi. Slučajno sem malo boljše, kot je blo. Mogoče tudi zato, ker po tvojem nasvetu hodim malo več na sonce, pravzaprav v senco pod eno hruško, ki je kot en tak prijazen in gostoljuben sončnik, kjer potem z večjim ali manjšim užitkom degustiram razne knjižne specialitete, kot je bil naprimer tisti vodnik po galaksiji. Mogoče se zdaj, ko sem ga prebral, malo boljše znajdem tudi na našem planetu. :o)

Hello Ponočnjak, po dolgem času se spet slišiva. Ja, tipkovnico v glavi sem dala popraviti. Tiste pikice so bile res prav nadležne, polne medvrstičnega branja.
Veš, sem presenečena nad odzivom nekaterih, med drugim tvojim, ko praviš, da si upošteval nasvet, ki sem ti ga dala. Premalo se zavedam vpliva, ki ga imamo ljudje drug na drugega. Premalo se zavedam, kako vplivam jaz na druge. Zanimivo.
Včasih povem kako stvar s tako vnemo, ker se mi zdi pomembno, da bi drugi tudi to spoznal, saj sem jaz že zaštekala, kaj lahko nekomu pomaga (še ena iluzija). Ravno to obdobje debatiram z nekom in sem se prav zapalila s svojimi spoznanji, ki naj bi tudi njemu koristila.
Uf, Ponočnjak, potem pa slišim tebe, ki praviš, da si prišel na sonček… (pustim pikice). In se mi zdi tako preprosto, kako si mimogrede pobral nekaj zase in si s tem koristiš.
Tako neopazno se dogajajo čudeži.
Uživaj in oglasi se kaj.

Kar se mene tiče, ni s tvojim zavedanjem “vpliva, ki ga imamo ljudje drug na drugega” prav nič narobe.

“Čudeži?”