Najdi forum

Zdravo,
stara sem 25, moj partner 32. Bilo je obdobje, ko sva si oba zelo zelela otroka, trenutno pa sva ob zelo mnenja, da bi morda za oba bilo bolje, da ga nimava. V meni je pac tisti materinski nagon, ki ga ne morem kar tako izkljuciti. Zakaj ne? ker vidiva, da je tezko vzgajati, da ti vzame veliko casa, ker nikoli ne ves v kaksno druzbo bo zasel, ko bo vecji, ker sva izracunala, da bi na mesec porabila zanj okrog 60000 sit, ker je tako zelo lagodno biti samo sam.
Kaj pravite ostali? ali ostali na tak zakonski par brez otrok gledate negativno, ali bi kar naprej sprasevali kdaj pa bo kaj, ali ne bo nic, je kdo kaj bolan?
zanimajo me vasa mnenja?

hvala in lep pozdrav!

Nikakor ne gre obsojati ljudi,če imajo drugačne poglede na določeno stvar.Vsak posameznik zase ve,kaj si želi,zmore in hoče.Konec,koncev-če se premisliš imaš še čas…

Draga Petra!
Ko boš imela otroka, boš vedela o čem govorim.
Res je, da je naporno, res je da te veliko stanejo, denarja in živcev. Res si po porodu in prve mesece totalno preobremenjen in res je lepo biti v dvoje v miru,
ampak,………..
ko mi je babica v bolnici dala v naročje sinčka, sem postal drugi človek.
Ko sem ga gledal v učke, ujčkal ponoči, čez dan zaspal z njim na kavču (ponavadi samo jaz, on je veselo žgolel naprej), ga gledal kako raste, se igra, podira hišo, se hrani z zemljo od rož, ni besed, enostavno ni besed, za ta občutja, ki ti jih nudi otrok. Prej jih sploh nisem opazil, in me niso zanimali, mogoče sem celo nekaj tvojega občutja imel tudi sam. Takoj ko sem dobil prvega, sem se spremenil.
Ko sedaj pomislim na svoje prejšnje življenje, si mislim, en klinc gleda vse to, kar sem preživel prej, čeprav je bilo lepo, čeprav, tudi če bi se vrnil nazaj, nebi hotel imeti prej otroka, ampak samo povem, da je to najlepša stvar, ki se mi je zgodila, oziroma, najpametnejši stvari ki sem jih naredil, sta oba sinčka.
Ne zamudi tega Petra, odloči se en dan, čeprav nisi še nič zamudila.
Tisočkrat preberi prvi stavek. Sašo.

Dejstvo je, da nas je veliko prepričanih, da so največje sladkosti našega življenja povezane ravno z otroci.
Pa še bolj povežejo starša, še poglobijo njuno ljubezen.

To, da poglobi ljubezen staršev, ni vedno čisto res.Kar pa je napisal Sašo drži kot pribito. Jaz bi svojo petletno hčerkico včasih kar ugriznila od ljubezni. Kar pojedla bi jo. Toliko veselja je z njo, da si kar ne morem predstavljati, da je ne bi imela.

LP,Kaja

Popolnoma se strinjam s Sasom, ampak sedaj imam se cas, da se vsemu temu odpovem za vedno, ker tega nikoli ne bom okusila, ne vem kako je in tega ne bom pogresala.
To, da poglobi partnerja, pa ne verjamem. Ce pravi Irena, da si prve mesece cisto preobremenjen, pa saj sploh casa nimas za partnerja in lahko se zgodi, da se se bolj oddaljita.
Saso tvoj odgovor sem veckrat prebrala in mi je dal misliti. To je to, kar me grize. To, kar sem napisala v prvem stavku. Ker tega ne probas, ne ves kako je in ne pogresas.
Jaz se sedaj tako ubadam s tem in premisljujem, kaj pa ce sploh ne morem imeti otroka, pa bo ves ta cas izgubljen.
Vseeno hvala za vasa razmisljanja.

lp

Saj imam tudi jaz družino,tri otroke.Rada jih imam iz vsega srca.Ves svoj čas posvetim njim.Imam pa prijateljico,ki ima enega otroka,pa se ne počuti mama.Otrok ni zanemarjen,ne trpi-vsaj nikjer ni tega opaziti.Ona pa ni srečna,vse jemlje kot nujno zlo,pa še vest ji ne da miru…
Zato pravim,da mora vsak zase razmisliti,kaj želi.Edino kar bi še lahko rekla je to,da denarja ni nikdar dovolj.Če čakamo na boljši finančni položaj ,se nam ne bo zdel nikdar pravi trenutek za naraščaj.Saj ne ,da bi šla z glavo skozi zid in brezposelna brez strehe nad glavo imela otroka,ampak otrokove potrebe le niso tako gromozanske,da bi jih par z dvemi povprečnimi plačami ne zmogel.

Nikoli ne bom pozabila solznih oči mojega moža, ko je v roke dobil najinega sina. Sašo ni bil edini, ki ga je to ganilo.

Sašo je tako lepo izrazil vsa občutja, ki se razvijejo ob otroku, da ti lahko rečem le, da bi bilo res škoda, da tega ne bi nikdar občutila. Tudi sama prej nisem bila preveč navdušena nad otroci in nisem razumela mamic, ki so tako vzneseno govorile o vsakem, še tako majhnem napredku svojih malčkov, a ko sem sama postala mama … Verjamem tudi, da sta si s partnerjem drug drugemu dovolj, a kaj veš, kaj bo čez leta. Ljudje se spreminjamo in tudi partnerstva niso neka statična razmerja. Kdo ve, če ne bo kdo od vaju tedaj, ko bo že prepozno, začutil nepremagljivo željo po otroku? Za moškega je situacija lažja, saj se tudi 60-letnik lahko ojunači in si omisli mlajšo ženo in otroka z njo. Prav ganljivo je gledati, kako takšen “star panj” (prej zadrt, siten dedec) kar oživi in se vidno pomladi ob sinčku, ki bi mu po letih lahko bil dedek. Bivša žena se nikoli več ni pobrala.Gre za resničen primer, ki pa ni osamljen. Slučajno vem, da kar nekaj žensk, ki so prepozno prepoznale željo po otroku, išče tolažbo pri psihiatru. Je pa tudi res, da smo ljudje različni in nekdo pač ne začuti tovrstne želje, a menim, da so takšni v manjšini. Toplo bi ti priporočala, da se materinski sreči ne odrečeš. Sicer pa imaš še veliko časa in kar veselo uživaj.
LP

ČESTITAM SAŠO, ZELO LEPO SI NAPISAL. MENIM, DA SI PRAVI OČKA. UŽIVAJ S SVOJIM SINČKOM.

Tudi midva nisva vedela, ali si otroka resnično želiva, oz. ali bova zmogla. Še posebno mene so obdajali vsemogoči strahovi. Potem sem molila, Bog nikar me ne obdari z otrokom, če veš, da ne morem biti prava mama. In sva se prepustila – kar bo, pa bo. In, ko so minili že štirje meseci, pa še nisem zanosila, sem se začela spraševati, ali je vse v redu… In potem po šestih mesecih … clearblue je pokazal, da sem noseča. Nisva skočila do stropa. Občutki so bili mešani. Poti nazaj za naju ni bilo več. In potem sem si dejala, Bog že ve. Devet mesecev sem imela časa, da se prilagajam novi situaciji, da se spoznavam. Devet intimnih mesecev, ko sem svoje občutke zaupala le možu in on svoje le meni. Verjela sem, da ni nič narobe, če nisem taka kot druge nosečnice… če ne drvim v trgovini najprej na otroški oddelek, če se ne raztopim ob pogledu na dojenčka, če se ne pogovarjam zgolj o otročkih…

Potem je sledilo vse, o čemer piše Sašo (le, da je še premajhen, da bi jedel zemljo…). Še vedno sem na porodniški in z možem že razmišljava o drugem…

Prepusti se življenju. Tudi midva sva hotela pri 25-ih uživati življenje in radosti v dvoje. Saj sta še mlada. Pa srečno!

Moje mnenje je, da otroci ne poglobijo odnosa med partnerjema. Z prihodom otroka se marsikaj spremeni. Veliko je lepega, veliko je grenkega. Tak je pač moj pogled na to. Mogoče zaradi tega, ker sem imela toliko dela z otroci, da mi ga je za partnerja enostavno zmanjkalo. Sedaj, zadnji dve leti, gradim na odnosu s partnerjem. In sama sreča je, da sem pravi čas ugotovila, da je treba najprej graditi odnos s partnerjem in šele tako lahko ustvariš zdravo okolje za svoje otroke.
Lepo je imeti otroka in hkrati tudi naporno. Zahtevajo veliko tvojega časa, veliko tvoje pozornosti in energije. Meni to ni težko. Težko mi je pa pri srcu ob misli, kako bom uspela pravilno vzgojiti otroka v današnjih časih. Bojim se, da mi ne bo zašel s poti, da se ne bo vdal mamilom, da mi ne bo umrl v prometni nesreči. Cel kup takih strahov imam. Zelo imam rada svoje otroke, ogromno se jim posvečam. Vendar….. če bi imela še enkrat možnost izbire, bi se odločila za zakon brez otrok.

Dijana!
Definitivno se strinjam, da otrok ne poglobi odnosa med partnerjema, te zadeve je treba rešiti pred prihodom otok, in če človek smatra, da ni prave povezave med njim in partnerjem oziroma, da ga ne pozna toliko, da bi vedel za vsako situacijo kako bo odreagiral, potem je vsekakor bolje, da nimata skupaj otrok, ker le ti morajo biti rezultat ljubezni in zaupanja.
Nekateri ljudje delajo tu strašne napake, ker mislijo, da bo otrok vse rešil, ali popravil stvari, pa je potem samo še slabše, trpi pa v končni fazi najbolj otrok.
Petra:
Premisli, če imaš te stvari doma razčiščene, nato pa le prisluhni “mami” v sebi.
P.S.
Poglej enkrat v trgovini ali na cesti obraze mladih mamic ali očkov.
Pa to je nekaj najlepšega kar lahko vidiš na svetu. Ali pa ta neka magična in nedoločljiva erotična privlačnost novopečenih mamic! Manekenke se lahko skrijejo v kot in se zjočejo. Veliko sreče ti želim. Sašo.

Saj se strinjam, da je imeti otroka nekaj najlepšega v življenju. Ampak odkar imam otroke, je v meni bojazen. Vedno se sprašujem ali sem dobra mama, ali bom znala pravilno vzgojiti otroka in mu stati ob strani, ko me bo potreboval. Sedaj sta že toliko veliki, da mami pač ne more preprečiti raznorazna razočaranja, katera se pojavljajo. In če se mojemu otroku zgodi krivica, trpim bolj kot on sam. Za otroke vsak želi vse najboljše. In ko pomislim, da bi se mu kaj hudega zgodilo…če bi se ponesrečil, vdal mamilom. Tega ne bi prenesla in ne bi preživela. In zaradi tega, ker imam svoje otroke preveč rada, se (če bi imela možnost ponovne izbire)ne bi več odločila imeti otroka.

Z otrokom je povezano marsikaj lepega, pa tudi veliko hudega. Mislim, da nihče ne more trditi da te bo otrok 100% osrečil. Poznam ženske ki so se odločile za otroka, pa vendar sedaj pravijo: ALi mi je bilo treba tega?? Možu reče: Jaz sem ga nosila 9 mesecv, sedaj ga nosi TI!! Sašo lahko govori o svojih občutkih, mora pa se zavedati da smo si ljudje različni.
Če si ženska ne želi imeti otrok naj ga pač NIMA
Naši otroci so še vedno ko prihajajo kot gimnazijci domov v zgodnjih jutranjih urah, pod vplivom alkohola, brezvoljni, znaveličani, brez ambicij.
Naši otroci so tudi ko smo nad njimi presenečeni, da ne rečem razočaraani. Še vedno jih imamo radi in strah nas je za njih.
Ko imamo sladke malčke ne razmišljamo o mladostnikih. Vsaka stvar ima svetlo in temno plat. Vsak naj se odloči sam. Če pa že na samem začetku dvomiš ali si otroka sploh želiš, menim da je bolje da ga NIMAŠ.
Ker kot že rečeno ljudje smo si RAZLIČNI in ne moreš sklepati in delati zaključkov s tem da izhajaš iz sebe.

Dijana, seveda boš preživela. Res pa je, da če se otroku kaj zgodi ti odmre del srca in postaneš čustveni invalid.

Vem, da bom preživela, saj bom morala.
Ko so bili otroci majhni in v plenicah, sem si velikokrat želela, da bi malo zrasli. Sedaj, ko sta malo večji, si želim ustaviti čas. Bojim se, kako bo, ko bosta starejši. Ko danes poslušam druge mamice, se vprašam, ali je sploh kje še kakšen najstnik, kateri ne šprica šole in ne nosi cvekov domov. Zdi se mi, da je današnja mladina tako brez volje in brez ciljev, nič jim ni sveto.

Petra!

Napisala si, da je bilo obdobje, ko sta si oba želela otrok. Zakaj jih pa takrat nista imela oz. naredila? Ker ne vem vajinega vzroka, bom ugibala, da sta mogoče nekaj časa poskušala, pa pač ni šlo. Zaradi tega ti res pri 25. letih ni potrebno, da se jim odpoveš. Sicer pa imata oba še čas za otroke. Čas bo prinesel svoje in sem prepričana, da se bosta na koncu pravilno odločila.

To bi bila velika napaka, draga Dijana. Res je, kakor si rekla- od trenutka, ko se zavemo, da so še majhni in neznatni pod našim srcem pa do zadnjega utripa našega srca, življenje ni nikoli več popolnoma brezskrbno. Ne moremo jih zaščititi pred bolečino prvega razočaranja in skriti pred vsemi nevarnostmi našega časa. To tudi ne bi bilo prav, ker potem ne bi živeti svojih življenj…
Kljub temu pa otroci zbudijo najboljše v nas, največkrat so edini, katerim zmoremo nesebično dajati in jih neskončno ljubimo, ne da bi za to pričakovali kakšno povračilo. Meni se zdi, da bilo življenje brez teh silnih čustev oropano velikega zaklada, pa čeprav bi bilo čisto lahkotno in brezskrbno.
Na koncu imamo v resnici samo to, kar smo dali. In večina je prav otrokom dala najboljše, kar je premogla.
lp 🙂

Zdravo,
hvala za vase odgovore. Nisva poskusala, samo zelela sva si jih. Sedaj pa malo drugace razmisljava, tako kot Dijana. Mislim pa, da Saso pretirava. 10000 na mesec za dojencka? Halo? a ne nosi plenic, a ga ne oblacis? krepko premalo.
Mislim, da je od vseh vas Dijana edina realisticna. In verjamem njej. Odlocila sem se, da vso stvar prestaviva za 2 leti, potem bova spet odlocala, vmes pa ne, vmes pa bova pustila stvari zakljenje v omari in naj zorijo. So mi pa pri tem pomagali predvsem vasi odgovori. ne smem gledati samo na tistega nebogljenega malcka, ampak tudi na 18 ali 14 letnika. Hvala

New Report

Close