Prostor za pivo
Profesor filozofije je stal pred razredom. Pred seboj je imel nekaj stvari.
Ko se je pouk začel, je brez besed vzel velik prazen kozarec od majoneze. Napolnil ga je z večjimi kamni premera približno 5 cm. Vprašal je študente, ali je kozarec poln. Strinjali so se.
Profesor je vzel posodo z manjšimi kamenčki in jo zvrnil v kozarec. Na rahlo ga je pretresel. Kamenčki so se seveda skotalili v prazne prostore med kamni, ki so že bili v kozarcu. Potem je ponovno vprašal študente, ali je kozarec poln. Zasmejali so se in se strinjali.
Profesor je z mize pobral škatlo z drobnim peskom in ga stresel v kozarec. Seveda je pesek zapolnil vse prostorčke, ki so že bili na voljo.
“Zdaj,” je rekel profesor: “Želim, da spoznate, da je to vaše življenje.
Veliki kamni so pomembne stvari – vaša družina, vaš partner, vaše zdravje, vaši otroci, vaši prijatelji – stvari, ki ostanejo, tudi če je vse drugo izgubljeno, vaše življenje je še vedno polno.
Manjši kamenčki so druge stvari, ki štejejo, kot vaša služba, vaša hiša, vaš avto.
Pesek je vse ostalo, manjše stvari.
Če daste v kozarec najprej pesek, potem v njem ni prostora za manjše in večje kamne. Isto velja za vaše življenje. Če porabite ves svoj čas in energijo za majhne stvari, nikoli ne boste imeli prostora za stvari, ki so za vas resnično pomembne. Bodite pozorni na stvari, ki so odločujoče za vašo srečo. Igrajte se s svojimi otroci.
Vzemite si čas in pojdite na zdravniški pregled. Peljite partnerja na ples. Poveselilte se s prijatelji. Vedno bo še dovolj časa za delo, čiščenje hiše. Najprej poskrbite za kamne – za stvari, ki resnično
štejejo. Postavite si prioritete. Vse ostalo je samo pesek.”
Toda potem …
Nek študent je vzel kozarec, za katerega so se že prej študenje in profesor strinjali, da je poln, in zlil vanj kozarec piva. Pivo je zapolnilo še vse ostale prostorčke in resnično napolnilo kozarec.
Nauk te zgodbe je: vseeno kako polno je vaše življenje, vedno je prostora še za kozarec piva.
Že tretjič v zadnjih nekaj dneh, na popolnoma različnih mestih, srečujem tole zgodbo. Mi je že malo sumljivo, da si jo ni izmislil kakšen oglaševalec. Tem vse prav pride. Naročniki bi lahko bili pa pivovarji. Da bi bili filozofi, ne verjamem…
Zgodba se mi zdi zanimiva, ker se izpeljave kar ponujajo. Na primer, če hočeš v kozarec, poln peska, spraviti še kakšen kamen, je treba ven zmetat en kup drobnarije…
No, Primorci so, tako ko zmeraj, v tem pivoizmu takoj razvili svojo smer. Jaz ostajam pri Merlotu, je pa res, da nisem Primorc… :o)