Ste zadovoljni s seboj ?
Lep pozdrav vsem, ki ste se namenili brati moje pismo !
Tema sicer ni primerna za vroče dopustniške dni, pa vendar morebiti kdo od vas ravno sedaj najde kaj več časa za razmišlanje o samem sebi, o filozofiji življenja…
Zanima me, kako ste si kaj osmislili svoje življenje, ali ste zadovoljni s tem kar ste dosegli, vam uspehi nudijo notranje zadovoljsvo ? Ste bili kdaj razočarani nad seboj, ker niste dosegli zastavljenega, si očitate ker ste prehitro odnehali ?
Sama dostikrat razmišljam, da nisem izkoristila vseh svojih potencialov, nisem stopala po poti svojih sanj in sledila svojim željam. Saj ne da sem nesrečna, sploh ne, a mi nekaj ne da mira, da bi se usedla na lovorike in čakala na starost.
Kaj menite ali je dandanes dovolj, če končaš srednjo šolo, se zaposliš, si ustvariš družino ? Moraš končati faks, da lahko rečeš, da pa nekaj si dosegel ?
Saj konec koncev materialno zadoščenje ni tisto, zaradi česa se trudimo ( vsaj za večino ).Mogoče se motim, ker si mislim, da bi znala samo sebe bolj ceniti, če bi imela večjo izobrazbo, kakšno podjetje ali kakšne druge dosežke v javnem življenju.
Se vam zdi, da spol igra pri tem veliko vlogo? Neka gospa je na enem od forumov pisala, da je lahko ženska povsem zadovoljna s svojim življenjem v vlogi žene in matere, ki skrbi za svoje ” gnezdo “.Da so kariera in podobne zadeve le borba za dokaz enakopravnosti med spoloma.Se vam zdi, da je v današnjem času lepo in prav, da je ženska SAMO mati in žena ( če odmislimo finančno plat, recimo da partner zasluži dovolj ), ali se mora dokazovati še na drugih področjih ?
Mogoče je odvisno na kakšni stopnji duhovnega razvoja se nahajamo in nam lahko zadostuje položaj v katerem smo, pa četudi vemo, da smo spoobni še marsikaj doseči.
Hvala, če ste se prebili do konca pisma !
LP
Je res diploma s faksa tisti smisel? Jaz sem faks naredila (FDV), vendar zaradi tega se nisem čutila kaj dosti bogatejša za znanje. Tam te nafilajo s teorijo, vendar če ne znaš uporabljati svojih možganov, ti vsa ta teorija čisto nič ne pomaga. Poznam fanta, ki ima samo osnovno šolo, pa je mnogo bolj razgledan kot marsikakšen diplomiranec, zna se pogovarjati o čisto vseh temah, poleg tega pa obvlada vse, od popravljanja avtov, zidanja hiš (od temejev do zaključnih del), do dela z računalnikom (pa ne samo igrice…)
Torej – smisel je po moje v tem, če znaš uporabljati in izrabljati, kar imaš in tudi gradiš na tem. Torej jaz kljub faksu nisem uspela najti take službe, kakršno sem po faksu želela, to pa po moje zato, ker sem imela v glavi vedno drugačen cilj – biti svobodna umetnica. Ne dvomim, da bi mi to uspelo, le okolje, v katerem živim, pravi “od česa bi pa pol živela” – dve leti sem že bila na svobodi (sicer brez statusa), pa je bila kakšen mesec taka suša … Ampak bom tudi to osmislila, če prej ne v penzionu… Sicer pa, čeprav se prav starinsko sliši, je glavni smisel mojega življenja družinica in za njo naredim čisto vse …
In sem zadovoljna s sabo. Česar še nisem uspela doseči, pša sem vedno načrtovala, še bom. Tudi kitaro se bom še naučila igrati (četudi me bo sin učil) in na Kitajsko bom še šla …
L.P.
Mislim, da si spregovorila o vprasanjih, ki si jih zastavlja sem in tja vsak mislec
clovek. Vsi se veckrat sprasujemo o sebi in delamo neke vrste “bilanco” svojih
dejanj in zivljenja.
Po mojem je tezko ali skoraj nemogoce opredeliti, kaj je uspeh in kaj ni.
Za nekoga je velik uspeh, ce naredi popravne izpite v srednji soli in kasneje
zakljucn izpit, kdo drug stremi k doktoratu znanosti. Kdo od njiju je uspesnejsi ?
Po poenostavljenih merilih gotovo “doktor”, ce pa cloveka poznamo, se je morda
tisti, ki je opravljal popravne izpite moral za uspeh izredno truditi in si je uspeh
krvavo prisluzil. Mislim torej, da objektivnih meril ni – vsak naj sam pri sebi
meri svojo uspesnost po zadovoljstvu, ki mu/ji jo uspeh in dosezki dajejo.
Glede zadovoljstva mislim, da popolnoča zadovoljnih ljudi skoraj ni. Vsaj
rahlo nezadovoljstvo je kar koristno, ker konstruktivno sili k izboljsavam, nap-
redku, razvoju samega sebe.
Kar se tice materialnih dobrin, bi cisto osebno rekel tole – seveda gotovo ne
smejo biti v ospredju in edini cilj. Nek pregovor pravi, da vse, kar ti lahko
vzamejo, ni bilo nikoli zares tvoje. To pomeni, da so tisti, ki nimajo nic drugega
kot materialne dobrine, v bistvu veliki revezi. Po drugi strani se brez kolikor
toliko urejenih materialnih dobrin tudi duhovnih in intelektualnih ne da dosegati.
Kako nuditi sebi, partnerju in otrokom primerno bivalno okolje, primeren dopust,
izobrazevanje ? Naj denar sicer se tako preziramo, brez njega ne gre.
Svoje zivljenje poskusam videti kot neke vrste kolikor toliko uravnotezenega
krmarjenja med intelektualnim in materialnim – povedano zelo na kratko in
poenostavljeno.
Ce pogledam nazaj, bi rekel, da sem lahko z veliko dosezki zadovoljen, kar
pa ne pomeni, da ni nic ostalo za prihodnost.
Pa se to – zelo potrebno je, da si obcasno pred sebe in tudi – bliznji pred nas –
postavimo ogledalo….
Smisel življenja vsakdo vidi drugače in enako je z dosežki. Zame moj faks, položaj,ni takšen dosežek. Bolj sem ponosna npr. na moje otroke. Ti so moj dosežek.
Zadovoljstvo s samim seboj pa je povezano s postavljanjem ciljev. Vedno si skušam zastaviti realne cilje in ko jih dosežem, sem seveda tudi zadovoljna s seboj. Na lovorikah ne sedim rada. Raje imam izzive.
Poklicni cilji? Ja tu jih pa še nisem v celoti dosegla – priznam, čeprav se zadnje leto odvija v smeri novih poklicnih izzivov. Lahko pa bi dosegla in realizirala tudi zastavljene cilje s tega področja, pa če dobro razmislim, mi je marsikaj kot ženski ušlo tudi na konto dveh otrok. Vendar mi ni žal, saj je vse izvedljivo in vse se da nadomestiti.
Pa še mnenje o ženski – gospodinji. Mislim, da je odločitev odvisna od prej naštetega. Če ženska skrb za družino čuti kot svoje poslanstvo, je prav, da to tudi dela in njeno delo (in dosežki) niso kar se mene tiče nič manjši. Obratno mislim, da bi za žensko, ki tega ne čuti, bil to”samomor” in “nazadovanje”. Mislim,da finančna plat sicer igra vlogo, vendar ne bi smela biti odločilna (pa je, vem, da mnogokrat je). Verjetno pa želja po družbi izven družine, po karieri, … je odvisna tudi od stopnje izobrazbe. Sama sebe si ne predstavljam v domačem okolju, s haljo in navijalkami na glavi, pa celim kupom otrok, v finančni odvisnosti od moževe dobre volje, ves čas doma. Prepričana sem, da sem predolgo študirala in da lahko svoje znanje koristno uporabim.In z uresničevanjem tega, večam svoje zadovoljstvo.
Se popolnoma strinjam s teboj Neli. Vse kar smo naredili in nas notranje zadovoljuje je uspeh in dosezek-nekomu je to skrb za druzino, drugim materialne dobrine, s katerimi se lahko postavlja pred sosedi. Se pa najbrz nasi cilji spreminjajo glede na zivljensko obdobje. Glede nasih potencialov pa bi rekla tako-izkoristiti jih je treba ob pravem casu na pravem mestu.
LP
Mislim da je človek uspešen, ko je zadovoljen sam s sabo in srečen v življenju, ne glede na to kakšno stopnjo izobrazbe je dosegel. Nekdo je lahko zadovoljen s srednješolsko izobrazbo, drugi (moški ali ženska) z gospodinjenjem in meni se zato ne bosta zdela nič manj uspešna, kot npr. nekdo z doktoratom. Če pa nekdo ni zadovoljen in stalno jamra nad svojim neuspehom, se jasno tudi drugim ne zdi uspešen, pa čeprav ima doktorat.
Jaz sem za svoja leta (25) zadovoljna s tem kar sem dosegla. Ampak za v bodoče, mi univerzitetna diploma ni zadosti. Želim nadaljevati s študijem do doktorata, vendar pa ne na škodo družine. Želim si namreč tudi 3 otroke. Na srečo je moj bodoči mož tak, da aktivno sodeluje v gospodinjstvu, tako da moje želje niso neuresničljive. Upam, da mi bo uspelo.
Lepo pozdravljeni
Zanimivo, da so ljudje šele v trenutkih, ko ne “divjajo in lovijo svoj rep” začnejo spraševati o smislu življenja.
Verjtno najboljši odgovor je dala “Morska deklica” v prvem stavku. Tudi sam sem že precej pisal na to temo, lahko pa si vse ogledate (in pokomentirate) tudi na naslovu:
http://www.komunikeweb.net/freemotivacija.htm
Tista sporočila niso zgolj motivacijska (kljub naslovu) – so napotki, kako stopiti na pot do osebne rasti in kako biti uspešnejši v življenju.
Želim vam še en lep in uspešen dan
.-)
Veliko sem naredil (izobrazba, poslovni svet, osebnostna rast).
Zadovoljen sem.
Sem pa na svoji poti naredil veliko napak. Cilj sem praktično vsakič dosegel, vendar pogosto le s trmastim vztrajanjem in za preveliko ceno. Premalo se učim na napakah drugih.
Moj nadaljni napredek je odvisen predvsem od tega, ali se bom znal premeteno izogniti pastem in oviram na poti, poetično rečeno, do sedaj sem stopil v vsako lužo, ki se mi je postavila na pot, v bodoče bi rad katero tudi preskočil….