Re: težave v partnerstvu
Lepo prosim če lahko nekdo prebere to temo v Psihiatriji, in komentira.
Meni osebno se zdi neprimerno da strokovna oseba svetuje nosečnici, ki ima povsem očitno krizo v zakonu, da naj poskrbi za urejeno zunanjost, naj ne bo odrezava do moža in vse bo v redu???!!!!!!
Skratka bodi copata do moža in potem bo boljše, jaz tega ne zastopim? Ali vi to razumete drugače?
Očitno je to dekle v težkem položaju. Že tako sama po sebi nosečnost ni ‘lahka’ zaradi divjanja hormonov, zaradi strahu pred porodnom, zaradi spremenjenega videza, slabega počutja, straha če bo z otrokom vse v redu….Če ti pa še parnter ne stoji ob strani, potem je mera polna. Zdi se mi, da se ona zapira v svoj svet, on pa se je začel v svojega….oba bežita in ne najdeta več skupnega jezika. Mogoče ni dovolj zrel, da bi jo lahko razumel in ji stal ob strani, mogoče ji ne zna prisluhniti,mogoče je dekle sedaj enostavno preveč občutljivo.
Moram pa reči, da gre tudi meni izredno na živce mišljenje, da mora ženska stisniti zobe in potrpeti, če gre v zakonu kaj narobe. Za težave v zakonu sta vedno ‘kriva’ oba partnerja. Sem pa mnenja, da je psihiatrinja prepričana, da gre trenutno za krizo v njunem zakonu zaradi preobčutljvosti dekleta in zaradi preobčutljivosti njenega partnerja. Zdi se mi, da imata vsak svoje strahove. Zaradi tega ji je pač svetovala tako kot ji je.
Mislim da si že ti vse povedala. V razmislek pa le to: Zakaj ženske pišejo, da jim moški noče pomagati? Pomagati kaj? Oblečejo se same,…, vse ostalo pa so skupna opravila, ki jih pač oba delata (skupna skrb za otroke, kuhanje, pospravljanje – midva nisva teh stvari nikoli ločevala, zato mu tudi nikoli ni treba “meni pomagati” – narediva, kar vidiva, da je potrebno narediti).
Zdravo,
samo komentar na to pomaganje v partnerstvu, nekoč ko sem živela v izvenzakonski skupnosti sem tudi jaz pričakovala “nevemkaj” od partnerja, tečnarila sem za to in ono, na primer: nikoli te ni doma, nočeš se pogovarjat z mano, ne stojiš mi ob strani ko me napada tvoja mami, ne sodeluješ v najinih načrtih,….
Gre za to da sem dejansko pričakovala pomoč, ne da bi razumela, da jo ne potrebujem in pravzaprav nesmem pričakovati ker je on svoj človek jaz pa svoj, in če noče pri eni stvari sodelovati pomeni da noče in pika. Samo sprejeti to je pa druga stvar. To je po moje bistvo vsakega uspešnega partnerstva in sicer znati sprejeti to, da je partner drugačen in da je že kot moški drugačen in ima svoje poglede na določeno stvar.
Ob vsem tem vem povedati da sem v ločitvenem postopku zrasla, dozorela in lahko rečem da razumem moške in njihovo gledanje za partnerstvo, razumem pa tudi sebe in vem katera so moja pričakovanja v partnerstvu. Zato vem da sem v tej vsej boleči ločitvi dosegla tudi nekaj pametnega in sicer, ogromno sem brala na to temo, hodila na terapijo k psihologinji, in uglavnem veliko sem delala in še delam na sebi, da se bom naučila živeti življenje tako kot je, brez da bi zahtevala od drugih….
Ok, to je to…….
Mislim, da je dr. Rejec svetoval tej dami zelo pametno. V življenju ne moremo vsega narediti naenkrat in se boriti na vseh frontah. V tem trenutku je najbolj pomembno, da ta dama zdravo donosi otroka in da ne zaostruje odnosa z možem, ne glede na to, kdo je “kriv” za nastalo stanje.
Vajino antimoško zavezništvo Maja1 in Nives pa ni prav nič konstruktivno. Nič v
življenju ni črnobelo in moški smo med seboj prav tako različni, kot ženske med sabo…
Meni se zdi nasvet v redu v primeru, da gre res za to kar je ocenil dr. Rejec (občutek zapuščenosti pri moškem). Malce pihanja na dušo, da se mu ne bo zdelo, da je zdaj povsem pozabljen, ker prihaja otrok.
Ampak iz njenega pisma se mi pa zdi, da imata tudi druge težave. Če mož doma nič ne naredi, če se stalno prepirata, če je pes bolj pomemben kot ona, je zelo verjetno še kaj drugega narobe, kot samo občutek zapostavljenosti. V tem primeru bi se moral on potruditi za izboljšanje zakona, ne ona.
A ste prebrali, kaj je Fred napisal kot nadaljevanje zgodbe ? Če je to res kar piše, tudi ona ni tako nedolžna kot smo mislili.Škoda, da že v prvem pismu ni omeni tega, da ga je varala. Pa tudi čudno se mi zdi, ko piše, da je že rodila, da je hči stara 2 meseca.Saj je prvo pismo napisal pred kratkim ! Skratka, vse skupaj je malo čudno.Mogoče ne bi bilo slabo slišati tudi drugo plat medalje.
Kaja
Men se pa zdi da ji je kr uredu povedu. Problem pr ženskah je, da mislite, da mi nimamo čustev in da mi ne rabmo pozornosti. Ce una ženske hoče rešt zvezo mu more mal pokazat, da ji je kej do njega, pa ji bo on to vraču. Kar se pa tega psihiatra tice, pa kukr jest vem je kr strokovnjak in ji je pomojem svetoval kot strokovnjak in ne kot moški.
Ne vem kaj se tok razburjate glede te delitve dela. Ce bo pa treba jet recimo na streho kej popravt al pa kakšno cev zamenat pa ne vem če boste to ve nardile. Pač treba si je mal delo razdelit. Zdej če si ga tko razdelite da on pospravlja ve pa vrt obdelujete al pa kej, uredu, ce pa ne, pa ne jokat.
Res ste boge
Lp
simon
Pozdravljeni!
V tem primeru sem kot zenska,mati,zena na strani strokovnjaka in moskih.
Se enkrat si preberite pismo in roko na srce zenske ,saj vemo kaj vse se lahko dogaja , med nosecnostjo z nami ali vsaj z vecino nas.. .Stevilne spremembe ,ki se kazejo v psihi bodoce mamice..saj hormonsko- psihicne spremembe kar vrejo in vrejo Veliko pa pomaga,ce se zenska med nosecnostjo , še bolj posveca kot obicajno , svoji zunanjosti.Saj je veliko lepse pogledati urejeno nosecnico,kot pa zensko vso nesrecno,ker se prevec redi,,zato se tudi zapusti. Tu je se manjvrednost obcutek,da ni vec tako lepa kod prej ,da je neprivlacna ,se slabo pocuti…itd
Ubogi moz,ker ji gre vse na zivce, tudi pes..Ubogi moz,ce ne vidi in slucajno ne razume vseh pojasnenih strahov ali tezav,ki so kar naenkrat totalno okupirale nas in nase telo. Da o tem,kaj vse smo prikrajsane in kaj vse se podi po nasih glavah.. Tu mislim predvsem na stevilne neprespane noci..Na to ali bo z otrokom vse uredu,bo zdrav…Potem je tu se slaba volja..nedruzabnost,ker nezmoremo vec toliko kot smo prej..
.Pa kaj bi nastevala..saj smo vse zenske,ki smo podobno vsaj nekaj teh tezav dale skozi,preden smo postale mamice.Vem nic kaj lustno ni vse to,iz lastnih izkusenj govorim;
Prev zato je potrebno, da se potrudimo,da se cimvec pogovarjamo,da raje dvakrat pomislimo preden neprijazno ogovorimo partnerja ali neustrezno odreagiramo…kajti sigurno ni vse tako crno,kot mogoce v tistem trenutku izgleda.Prilagajajmo se drug drugemu,predvsem pa si prisluhnimo.BODIMO ODKRITI !!
Srecno!