Mene pa zanima, če je kdo med vami doživel kaj nenavadnega, nezemeljskega, kaj v zvezi z duhovi, itd…
Sama sem doživela grozljivo izkušnjo, ko me je “mora” (?) dobesedno tlačila.
Nekega večera (ko sem bila še samska) sem se kot ponavadi spravila spat, ko sem naenkrat zaslišala stopinje v moji sobi. Pomislila sem ,da je mogoče moj fant. Ampak to je bilo malo verjetno. Lepo sem ležala, ko se je naenkrat na drugi strani postelje dvignila rjuha. Otrpela sem. Potem sem začutila težo na sebi (kot bi se nekdo ulegel name). Ko sem se hotela tega dotakniti, ni bilo nič. Od groze sem hotela zakričat, vendar sem začutila pesti, ki so me dušile. Končno je izginilo, jaz pa sem kot nora letela iz spalnice in od takrat naprej sem spala z lučjo v roki in moj spanec nikoli več ne bo miren.
Kaj bi bilo to?

Sem prepričana, da si prestrašena.

Tudi jaz imam podobno izkušnjo. V mojih poznih najstniških letih, 19 sem bila takrat stara, sem bila poleti pri babici na morju. Tisti dan je odšla moja sestrična, s katero sva bili zelo navezani, domov.

Ko sem se zvečer odpravila spat, sem takoj zaspala. Potem pa me je nekaj prebudilo. Ne vem kaj. Postelja je stala nasproti vrat in glavo sem imela obrnjeno v steno.
Ko me je nekaj prebudilo, sem počasi obrnila glavo k odprtim vratom in tam zagledala neko postavo, oz. bolje obris, ki je bil podoben moji sestrični (suh, dolgi svetli lasje). Nekaj trenutkov sem z rahlo dvignjeno glavo, čisto brez diha gledala tisto postavo in kar čutila sem, kako sem čisto otrpla in se nisem mogla premaknit. VEM, DA ME JE TISTO (karkoli je bilo) GLEDALO!

Ko sem nato za trenutek zaprla oči in jih nato spet odprla, se je tista postava počasi pomaknila stran od vrat po hodniku in izginila izpred mojih oči. Ker sem bila sama z babico v veliki hiši, ona je spala v 1. nadstropju, jaz pa na podstrešju), sem bila toliko bolj prestrašena. Nisem je hotela buditi, da ne bi še ona postala panična.
Še nekaj minut sem poslušala in dobesedno buljila v odprta vrata, če se bo še kaj prikazalo. Potem pa sem se opogumila in stopila na hodnik in nato zaprla vrata terase (tu je najbrž izginilo).

Najbrž mi ni potrebno napisati, da sem ostanek noči (ob dveh ponoči sem prišla k sebi) prebedela ob luči.

Ko sem nato naslednje jutro poklicala sestrično po telefonu in ji povedala, kaj se mi je ponoči zgodilo, mi je povedala svojo nočno dogodivščino. Njo je ponoči tlačila mora in je klicala svojo mami (kljub temu, da je takrat imela 15 let).

Od takrat je minilo 9 let in še vedno se kdaj pa kdaj spomnim na ta dogodek. Je pa res, da od takrat naprej nisem nikoli več sama spala v tisti sobi.

Srhljivo, a?

Zanimivo, tudi jaz sem odhitela k moji babici, ki sva živeli sami v istem nadstropju.

Od nekdaj sem bila oboževalka groze. Kot otrok sem videla duhove povsod, okvirji slik so se premikali pred mojimi očmi, zavese so plapolale, pod njimi pa so stali čevlji itd. Vse te vizije sem podrobno delila s svojim mlajšim bratcem, ki se je naposled zlomil in zajokal, da so prišli starši in me kregali. Nisem ga hotela strašiti, pa vendar sem morala svojo grozo, ki sem si jo sama zakuhala s svojo domišljijo, z nekom deliti!

Kot malo bolj odrasla pa sem pogosto začutila neko prisotnost, velikokrat prebedela noč, če mi je prišlo do živega, a nikoli ne bi mogla zanesljivo reči, da so bile moje utvare, vizije ali občutki resnične. Srh pa je bil resničen.

Že spet nekaj zame.
Nekaj mesecev po očeti smrti sva s sinom pri moji mami čuvala sestrino psičko, ker so oni šli na nečakinjim maturanstski ples. Zmenili smo se, da bova midva s sinom prespala pri mami in odločili smo se, da bomo v splanici prespali kar vsi trije. K zakonski postelji smo namestili še dodatno lažišče. Ko so se ponoči naši vrnili domov, je prišla tudi mama spat. Jaz sem spala na dodatnem ležišču na očetovi strani postelje, sin na njegovem ležišču, mama pa poleg. Nekaj časa smo se pogovarjali. Nenadoma sem začutila, da se odeja na mojih nogah vgreza, kot da bi nekdo stopal preko mojih nog. Pogledala sem proti nogam, toda videla nisem ničesar. Potem sem odejo nekoliko odmaknila z nog in takrat sem znova začutila korake. Sin in mama sta opazila, da gledam proti nogam in me vprašala, kaj se dogaja. Rekla sem, da nič, da samo gledam odejo, vendar se korake čutila in nihče me ne bi mogel prepričati, da sem sanjala, saj smo se pogovarjali. Zgledalo pa je tako, kot da bi oče preko mojih nog šel na svoje ležišče, saj sin ni občutil ničesar.

Nekaj tednov po njegovi smrti sem tudi precej intenzivno razmišljala o tem, da so za njegovo rano smrt krivi zdravniki in podobne reči in neke noči, je tako močno udarilo po mojem oknu v spalnici, da me je na smrt prestrašilo. Čez nekaj časa, sem v spalnici razločno slišala korake, videla pa nisem ničesar.
In nekoč, ko sva z mamo sedeli v dnevni sobi, je zvonec dvakrat pozvonil. Stekla sem k vratom, kjer ni bilo nikogar. Nikogar ni bilo niti daleč naokrog.
Sicer pa imam sama druge težave – nočne more, ki se mi uresničujejo, o čemer pa sem že pisala pred časom.

Sama se sedaj vsako noč v mislih eventuelnim obiskovalcem zahvalim za obisk in jih naprosim, da naj me več ne obiskujejo, ker me je strah.
In od takrat tudi nisem zaznala nobenega nočnega obiskovalca.
Te stvari se dogajajo, le da malo ljudi upa o tem govoriti in pisati, ker jih ima okolica za prismuknjene.

Me veseli, da nisem edina. LP

strah ima VEEEEELIKEEEEEEEEoči…….to je edina resnica vsega tega,o čemer tukaj pišete…..vse drugo je votlo,okrog votlega pa nič ni……..

Da ni kje blizu kakšno mačje pokopališče?!

Kot knjižni molj lahko povem le, da sem se s tem srečal v knjigi Stephena Kinga Mačje pokopališče, kjer je vse lepo razloženo…

Čisto lahko verjamem, da nam ne verjameta. Tudi jaz najbrž ne bi verjela, če ne bi sama tega doživela. Mogoče se takšnim, ki tega niso doživeli, ne bi bilo treba oglašati, ker razmišljajo drugače od drugih.

Rekli boste, da je mnenj veliko, toda to niso mnenja, temveč doživetja.
Smo zato, ker sami ne verjamete v to, mi lažnivci?

Seveda je moškim ta sposobnost zaznavanja skupaj s še nekaterimi drugimi sposobnostmi duše, nekje v toku evolucije zakrnela ! Brez šale – ženske to znamo mnogo bolje. Ne gre za strah in domišljijo, vsega pač ne moremo razložiti in razumeti. Meni se podobne stvari še niso zgodile, vendar pa vedno, ko umre kdo, ki mi je blizu dobesedno čutim njegovo prisotnost v bližini. To traja nekaj dni, potem pa mine.
Kaj, boste rekli, da ne verjamete, da ima človek dušo ?! In, ko telo odpove, kaj mislite, kam izgine energija, ki jo je pokojni nosil v sebi?

Jaz česa takega še nisem doživela in si tudi ne želim. Verjamem pa , da se to dogaja. Veliko stvari na tem svetu je nepojasnjenih in skrivnostnih.

pozdrav,

ko smo že pri moških….
Pred časom sva se z možem oba zbudila,ker je nekaj močno zaropotalo.Najprej sva mislila,da je kakšna žival kaj prevrnila v bližini hiše,potem pa…Najprej se je slošalo odpiranje vrat,potem pa je po stanovanju začelo tako “ropotati”,kot da nekdo hodi – imava ladijski pod in se je prav razločno slišalo škripanje desk….Mož je vstal in šel gledati kaj se dogaja,jaz pa sem prav panično iskala stikalo za luč.Ko je prišel do dnevne sobe,je škripanje prenehalo.Seveda nisem zaspala do jutra….
Cel naslednji dan sva ugibala,kaj bi to bilo,celo čakala sva,da bodo omenili kakšen manjši potres na našem koncu,pa nič.Če bi se to zgodilo samo meni,bi še sprejela tisto o “strahu,ki ima velike oči”,mož pa je precej realen človek,paranormalne stvari ga prav nič ne fascinirajo……
Od takrat imam vedno,kadar sem sama doma,prižgano luč v kopalnici…da je vse lepo osvetljeno.

Spoštovani soncnica in Živa,

Se opravičujem.

Strah ni prijeten.

Tudi s tem, da je razlikami med ženskim in moškim zaznavanjem se popolnoma strinjam.

Resnici na ljubo vama lahko zaupam, da me je strah mnogih čisto običajnih in za druge popolnoma normalnih stvari, zato mi je morda z nenavadnimi prizanešeno, tako da smo verjetno približno na istem. 🙂

Kakšne tri mesece po očimovi smrti sem sanjala, da je na vratih pozvonilo, tekla sem odpret in pred vrati je bil on. Vendar pa ne bolan in ubog, ampak takšen kot je bil v svojih najboljših letih. Objela sva se in se začela pogovarjati o smrti, pravzaprav o tem, kako je on sam umrl. Pripovedoval mi je kdo je bil pri njem, ko se je “zavedel” da je umrl, kako se je poslovil od nas, ki smo bili tisti trenutek drugje in kako je potem zopet srečal svoje starše in svojo pokojno ženo, a da to pravzaprav sploh ni pomembno, ker nikogar ne potrebuje.

Glede na to, da me v času njegove smrti ni bilo doma, nisem poznala podrobnosti (kdo je bil pri njem in podobno), a mi je sam povedal kako je bilo. Sanje so bile tako žive, da se jih spomnim še danes (še posebno tega kako resničen je bil njegov objem in kako lep je bil videti), pa je od tega minilo že skoraj sedem let. Ko sem drugo jutro o tem pripovedovala mami, mi je potrdila, da je bilo v času njegove smrti vse točno tako, kot sem izvedela v sanjah.

In ker mi je rekel, da ni nič hudega, sem se kar nekako otresla tistega zoprnega strahu pred neizbežnim, ki nas vse čaka.

jaz se tudi oproščam,nič slabega nisem mislil……..da pa ima strah velike oči,pa še vedno trdim……
no ja,to, da moški nimamo duše ne bo držalo…….vam jaz povem eno “mojo”…..
o mojem pokojnem očetu nikoli ne sanjam,prve mesece po njegovi smrti sem sanjal včasih,no sedaj pa že zelo,zelo dolgo ne…….letos (po 20.letih) pa sem zopet sanjal o njem…..sanjal sem tako zelo v živo in tako burno,da me je vse skupaj zbudilo…..in veste kaj sem ugotovil,ko sem se prebudil????…….prebudil sem se točno ob tisti uri,ko je oče točno pred 20. leti umrl………
o tem sva se z ženo pogovarjala,povedal sem tudi sestri,sam mislim,da je vse skupaj zgolj naklučje,ali pa……………

Seveda imate dušo, na kraj pameti mi ni padlo, da je ne bi imeli. Le zelo pogosto moški nočejo priznati, da se tudi na tem področju marsikaj dogaja, ker se tega pač ne da tako enostavno razložiti. Sanje so gotovo potovanja naše duše in zelo pogosto niso posledica kakih dogodkov, ki smo jih nekoč doživeli.
lp 🙂

Uf, smo zgodnji. No, jaz ne več.

Jaz osebno mislim, da naklučij ni. Kot mi je nekdo rekel: naklučje bi bilo, če bi namesto vode, in vodovoda prišla elektrika. To je pa nemogoče, kaj? Torej, jaz verjamem, da naklučij ni. In tako tudi živim. Vse, kar se mi zgodi, se zgodi z nekim namenom. Včasih so samo preizkušnje. Življenje nas nenehno preizkuša. In če vedno delamo iste napake, se ponavljajo isti vzorci, se vrtimo v krogu. Zato toliko ljudi brez vsakršnega upanja hodi po tem svetu in čaka, da jim pade rešitev na glavo. Ne razumejo pa, da se morajo sami spremeniti, če hočejo, da se jim spremeni življenje. To o duši, kar je bilo tu napisanega je bilo prav lepo.

Mislim, da smo malo zašli s teme. Upam, da ga. meta ne zameri.

(ali ne bi bilo lepo, če bi se lahko na forumu tikali? tako nikoli ne vem, koga vikati in koga tikati, čeprav delam večinoma slednje).

DOBRO JUTRO!

Dragi jože, pravijo, da naključij ni. So samo čudeži…

Ti mene kar TI-kaj………
čudeži ????….ma kaj pa vem…….jaz sem z obema nogama trdno na tleh……

mislim, da ne bo držalo to, kar pravi Jože…
eni smo pač bolj dovzetni za duhovne stvari in jih vidimo, slišimi, čutimo – ker pač obstajajo. drugi, ki pa teh sposobnosti nimajo, pravijo, da smo trčeni…

Sposobnost zaznavanja energij ni vezana na spol.