Fant je alkoholik
Resnično ne vem več, kako naprej, zato bi vas prosila za nasvet, mnenje.
S fantom sva skupaj skoraj 4 leta, jaz imam 25 in on 29 let. Že od začetka ima fant težave z alkoholom, vendar sem si vsa ta leta zatiskala oči pred resnico in sama sebe prepričevala, da ni tako hudo. Razlog, da sem se tako dolgo slepila je pravzaprav v tem, da on ni tisti tipični alkoholik, ki mora takoj zjutraj popiti en kozarček, da se mu nehajo tresti roke. So dnevi, včasih po več dni skupaj, ko nič ne pije, problem pa je v tem, da ko enkrat začne, nima meje. On ne zna iti v gostilno na eno ali dve pivi, ampak se ga vedno napije “do mrtvega”. In to se ponavlja vsak teden 2x, 3x, odvisno.
Moj fant se zaveda in priznava, da je alkoholik, ampak samo, kadar je pijan (v treznem stanju se o tem sploh noče pogovarjati). Takrat je čisto drug človek. Kadar je trezen zelo težko pokaže svoja čustva, je bolj zadržan, kadar pa je pijan, se popolnoma razneži. Govori mi, da me ima rad, obljublja, da bo nehal piti… Toda takoj ko ima šanso, gre spet v gostilno.
Vem, da me ima rad, toda zaradi vsega tega postajam živčna razvalina. Čeprav ga imam neizmerno rada, vedno bolj resno razmišljam, da bi ga pustila. Toda ne morem… vem, da če ga zapustim še jaz, da se bo do konca zapil. Že večkrat mi je rekel, da sem jaz vse, kar ima in da ne bi prenesel, če bi šla narazen.
Dolgo časa sem mislila, da bo zaradi mene nehal piti, ko bo spoznal, kako ga imam rada, da se bo zaradi mene spremenil. Pa vem, da se ne bo… in to me tako boli…
Predlagala sem mu, da bi skupaj poiskala strokovno pomoč, vendar mu je to očitno pod častjo. Vem, da mora najprej on sam priti do tega, da potrebuje pomoč, šele potem mu lahko jaz pomagam. Kako naj ga prepričam, kako naj mu dopovem, da se uničuje? Vse na svetu bi dala, da bi ga lahko rešila tega pekla.
Vse skupaj se mi zdi en velik začaran krog, iz katerega ne vidim izhoda. Zavedam se, da imam pravico do normalnega, umirjenega življenja, po drugi strani pa se čutim dolžno mu pomagati. In rada ga imam, saj če ga ne bi imela bi že zdavnaj odšla…
Opravičujem se zaradi dolgega pisma, ampak težko je povedati v parih stavkih vse, kar človeku leži na srcu. Prosim, svetujte mi… karkoli.
LP, Laura
Draga Laura,
prav pretresljiva zgodba. V vsakem primeru bi ti predlagal najprej, da se
brez odlasanja obrnes na psihiatricni forum tukaj in za mnenje povprasas
dr. Rejca, pa naredi to takoj! Mi ostali te seveda lahko razumemo, socustvu-
jemo in tudi dajemo nasvete, pa vendar, strokovno mnenje je v takih primerih
le prvo.
OK, od tu dalje bom napisal svoje mnenje. Najprej, menim, da ni alkoholik
sele tisti, ki se mu zjutraj ze tresejo roke, to se dogaja le v polj pozni fazi
te bolezni, ampak predvsem tisti, ki brez pijace NE MORE (to sem prebral
v eni knjigi o alkoholizmu). Npr. nealkoholik se lahko napije, pa mu je slabo
in ima macka, ter ga to odvrne od pitja in nekaj casa pijace videti ne more,
alkoholik pa bo kmalu spett segel po njej. Sicer je pa se vec prepoznavnih
znakov, ki jih tu ne boč nasteval.
Glede tebe – seveda imas popolno pravico ziveti dostojanstveno cloveka vredno
zivljenje, si ustvariti druzino s clovekom ki te bo imel rad in ti njega – a kljub
vecletni navezanosti na sedanjega fanta mislis, da to z njim lahko ustvaris ?
Odgovoriti si moras sama. Njegovo govorjenje, da ne more brez tebe (pa
ocitno se bolj ne more brez pijace!) je popolno custveno izsiljevanje, na ka-
terega ne smes pristati – za svoja dejanja je v prvi vrsti kot odrasla oseba od-
govoren on sam, ne pa ti.
Lahko bi pisal se in se, pa mislim, da je dosti. Preprican sečm da ne glede
na to, ali ostaneta skupaj ali ne, pri tvojem fantu brez zdravljenja ne bo slo.
Zdaj pa prepuscam besedo se drugim.
Drzi se!
Svetujem ti, da se z nim še enkrat do dvakrat pogovriš in mu s tem daš še šanso. Če ne bo prišlo do sprememb, ga pusti in si poišči fanta, ji se zna bolje obvladovati (glede alkohola). Malo pomisli naprej: če ostaneta skupaj (v taki situaciji kot je) se ne bo spremenilo nič. In če se odločita za otroke, bodo tudi oni čutili alkohol v družini??!! Poglej koliko družin oz. otrok je trpinčenih zaradi alkohola. Pusti ga zdaj, ko sta še oba brez vsakih obveznosti, ne pa potem ko bosta poročena in imela družino.
To je samo moje mnenje, odločitev pa je na tvoji strani. Pa vso srečo.
takoj mu moraš dati ultimat in sicer,ČE SE ŠE ENKRAT (1X) napiješ,midva nisva več par…..in to tudi dosledno izvedeš,napil se bo vsekakor in ti moraš takoj proč….če bo prišel za teboj mu boš dala DRUGI IN ZADNJI ULTIMAT…..
zanima pa me,kaj hudiča si čakala tako dolgo,ali sama sebe nič ne SPOŠTUJEŠ,saj nista niti še poročena in ti že toliko časa diha alkoholno sapo za ovratnik…….razumem,da ga imaš rada,ampak kako si pa predstavljaš očeta tvojih otrok,ki jim bo vsaki dan govoril KAKO JIH-VAS IMA VSE RAAAAD……lepo te prosim…..takoj ukrepaj,itak si že mnogo zamudila…..
Tipičnih alkoholikov ni. So taki, ki pijejo le pivo, so taki, ki pijejo le parkrat na mesec, vendar brez meja in so tudi suhi alkoholiki, ki čeprav ne pijejo, je njihova osebnost motena. Torej, ni problem le pitje.
To, da si zaslužiš treznega in pripravljenega partnerja za delo v partnerstvu, ni dvoma. Vendar zgleda, da veslaš le ti, zato se vrtita v krogu. Očitno je, da te ne jemlje resno in ve,da ga ne boš zapustila, ker ga ne moreš. To, da se ti smili in da se bojiš, da bo propadel brez tebe, pove, da ni sposoben biti zdrava oseba. Da pa ti ne greš iz takega odnosa, pa pove še vse ostalo. Če ga podpiraš, se ne bo spremenil, saj ne gre za res. Nisi mu postavila ultimata, očitno. Morda, tudi če mu ga boš postavila, bo izbral alkohol. Ljubezen pri odvisnosti ima zelo majhno moč, dokler dokler ne šteka, da te RES lahko izgubi. Pot bo dolga in težka. Si ti pripravljena čakati let ain leta in biti z njim v terapiji? Si pripravljena na to, da odideš, če se res ne bo odločil za zdravljenje. Moj predlog je, da mu postaviš ultimat za zdravljenje in za to, da dokažeš, da misliš resno, se odseli, če živita skupaj..ali kakorkoli omeji vajina srečanja.Ultimat pa naj ne bo preveč razvlečen..npr. v roku 1 leta…se odloči…Dva tedna bo dovolj, da pove, kaj misli, po mojem mnenju.
Zanima pa me, kako to, da si izbrala ravno njega? Namreč vem, da hčerke alkoholikov ali kako drugače motenih očetov, izbiramo ravno take tipe, s katerimi želimo popraviti preteklost. Pomagati partnerju, če že nismo očetu. Ali pa se mu maščevati, ali pač biti velika rešiteljica ubogega fanta s problemi. Ljubiti ali le usmiljenje do partnerja, je včasih lahko zamešano.
Odloči se zase! Ti si pomembna, ti se zavedaš problema, on se ga ne.
Ž
Prav je, da se zavedaš svoje vrednosti in tega, da imaš pravico do dobrega in kvalitetnega življenja. Prav tako pa se strinjam s tabo, da ljubljenega fanta ne moreš zamenjati kot nogavice. Torej je res tudi to, da če lahko tega tvojega fanta zapustiš kar tako, nasvidenje pijanec, potem ga zapusti takoj. Pa ne zato, ker pije ampak zato, ker ga ne ljubiš in itak vajina zveza ne bi imela posebno svetle prihodnosti. Če pa hočeš ostati z njim, mu poskusi pomagati, tudi on si želi tvoje pomoči. Ne bodi sebična, če bosta uspela, premagala zasvojenost in ostala dolgo, dolgo skupaj, vedi, da boš nekoč tudi ti potrebovala pomoč, tako ali tako, ter jo boš verjetno tudi dobila.
Kakorkoli že, po tvojem pisanju sodeč, si dovolj zrela in razsodna in sem popolnoma prepričan, da se boš odločila prav.
Srečno.
P
Laura,
ker sem bila nekoč tudi sama “zasvojenka”, ti lahko povem iz lastnih izkušenj, da je takemu človeku na PRVEM mestu “droga” (kakršnakoli – hrana, alkohol….), dolgo, dolgo zatem nič, šele potem vse ostalo. Če se fant noče zdraviti (sam brez strokovne pomoči se ne bo, verjemi) ODIDI ČIMPREJ, predno zaideš z njim v družinsko življenje, ki bi kmalu nastalo pekel. Tudi če se bo fant do konca zapil, kot misliš, se ne bo zaradi tega, ker boš ti odšla. Samo od njega je odvisno ali bo pil ali ne, ti nisi kriva ničesar. Tudi sama sem v najhujših trenutkih premišljevala, da me bo konec, če me pusti še fant – ni me pustil, jaz pa sem vseeno delala samomor….. Šele, ko sem sama prišla do tega, da potrebujem strokovno pomoč in se zanjo tudi odločila ter vztrajala do konca, je zadeva šla na bolje. Prej se je lahko fant postavljal na glavo, pa mi ni mogel pomagati. Zares veliko pa mi je pomagal v obdobju zdravljenja, ko mi je stal ob strani (in mi – kot mož – še stoji, saj zasvojenec to ostane vse življenje). Bodi pogumna!
Draga Laura!
Kot so ti že drugi napisali:
najprej ultimat, če se ga ne bo držal izgini in ne podleži njegovim obljubam. Naj pristane na zdravljenje, sicer nimata prihodnosti. Odgovorna si do sebe in do svojih bodočih otrok, če jih bosta imela. Ne dovoli, da ti nekdo pokvari prihodnost, ki jo sedaj še imaš
Tudi jaz se pridružujem že napisanim mnenjem, vendar bi ti tudi jaz priporočila strokovnjaka, kot je to storil že Aligator.
Vsekakor pa sem definitivno mnenja, da prošnje, lepe besede, sklicevanje na ljubezen, niso tisti argumenti, ki bi tvojega fanta prepričali, da je z njim nekaj narobe. Sicer nisi napisala, ali se opija sam ali to dela v družbi. Eno in drugo ni isto! Če se sam, torej ima v sebi problem, ki ga “rešuje” tako, da za nekaj časa v alkoholni omami izgine. Če pa ga potegne družba, je pa lahko labilen tip, ki bo družbi in okoliščinam vedno podlegal.
Toda občasno opijanje lahko hitro pripelje do vsakodnevnega. Bog ne daj, da bi tako stanje dopustila zavestno sebi, kaj šele otrokom.
Menim, da smo ljudje sami odgovorni najprej zase, šele nato za sočloveka. Če znamo sami sebe ceniti, bomo znali ceniti in spoštovati naše najbližje, najdražje in druge ljudi. Istočasno pa bomo tudi od njih prejemali enako. Razmisli, ali je priseganje na ljubezen v vinjenem stanju resnično, ali ti takrat pokaže spoštovanje do tebe. Če v treznem stanju zanika,da je kaj narobe, potem je res hudo narobe. Dr.Rugelj je povedal,da pravi alkoholik ne bo nikoli priznal, da to je. Šele takrat, ko se tega dejstva začne zavedati, si ga prizna, je šele začetek dolge poti zdravljenja alkoholizma, ki pa je naporno za vse prizadete.
Zato sem mnenja, da če si ne bo priznal, da ima težave (lahko tudi s tvojo pomočjo), ti pa ne boš UKRENILA nič konkretnega, si dopustila sebi, njemu in otrokom življenje v alkoholnem peklu.
ŠE nekaj. Tudi sama vem, tako kot Sandra, kaj je to zasvojenost.
Kar je najtežje razumeti je pa to, kako da je nekomu neko sredstvo pomembnejše kot kdorkoli na svetu. Vendar ni tako preprosto. Ko si zadet, oz. zasvojen, ljubezni ne čutiš. Le nekje od daleč se vse dogaja. Nič se te ne dotakne. Zato lahko samo močni šoki zdramijo zasvojenca.
Morda bo lažje razumeti, kar pa ne zmanjša problema, namreč; ugotovila sem, da je “omamljanje” način, kako utišam vse tiste grde glasove, krute občutke in misli, ki vem, si jih predvajam sama oz. sem jih sprejela za svoje..
Z omamljanjem, za zdaj najbolj učinkovitim načinom, dosežem, da potlačim cel kup čustev, s katerimi nočem imeti nobenega opravka. Npr. strah, jeza.
Takrat sem povezana s seboj, sem v centru, pa čeprav zadeta od mojega sredstva.
Navzven se ne opazi, da sem zadeta, ker zgledam le dobre volje. In sem “high” in lahkotna. In če mojega sredstva ni na razpolago, ali bi se le kdo pojavil, da mi skuša preprečiti, da pridem do njega, se mi zdi, da bi lahko koga tudi poškodovala.
Pomoč sem imela več let. Vendar moram priznati, da sem se vrnila na stara pota.
Najlepša hvala vsem za vaše odgovore. Vidim, da so si precej podobni in v bistvu samo potrjujejo to, o čemer sem tudi sama razmišljala.
Ultimata mu do sedaj še nisem postavila. Ne vem, morda je res, da potem izgleda kot da ga podpiram pri pitju (čeprav seveda ni tako). Sem tak tip človeka, ki vedno poskuša vse na lep način. Tako je bilo že precej pregovarjanja, prošenj, solz, ampak vedno se je končalo enako – on je obljubil da bo nehal in to obljubo kmalu prelomil. Problem je namreč tudi v njegovi družbi, pa s tem ne mislim, da ga “prijatelji” zavajajo. V bistvu zavajajo drug drugega. To je družba par fantov približno istih let in vsi, razen mojega fanta so samski. Vem, da bi bilo najboljše, če bi se nehal družiti z njimi, ampak to je praktično nemogoče, saj vsi živimo v istem naselju.
Res je, da fant ni imel ravno lepega otroštva (mami mu je zgodaj umrla, oče pa tudi rad preveč popije), ampak mislim, da to ni nikakršen izgovor. Čeprav mogoče pa le malce vpliva, še posebej, ker imajo alkoholizem v družini.
Zavedam se, da bom kmalu morala nekaj storiti, saj drugače bo s časom le še huje.
Ali slučajno kdo ve, kam bi se lahko obrnila po pomoč (Gorenjska)?
Še enkrat hvala!
Draga Laura
Še moje skromno mnenje. Dolgo ga ne boš mogla imeti rada. Kdo bo pa imel tebe rad, če se še sama nimaš. Prej bo on spremenil tebe v živčno razvalino kot ti njega v neodvisnika. Življenje je prekratko da ga boš zapravila za tako kalvarijo. Na silo se ne bo nikoli zdravil. Moja sorodnica je prav tako bila poročena s takim alkoholikom, zelo ga je imela rada, in on njo. 15 let sta se borila, ona z njim, on z alkoholom. Prišla je ciroza in drugi zapleti. Ni zmogel, alkohol ga je pokopal pri 35 letih, otroci in žena pa so k sreči ostali. Tebi Laura želim lepše življenje, naredi si ga, primernih fantov je veliko.
Srečno
Jaz mislim, da bi jaz takega fanta verjetno zapustila. Težko mi je o tem pisati, saj sama nisem v taki situaciji.
Če se bo zapil, ko ga boš zapustila, se bo zapil samo zaradi samega sebe. In malo pomisli na to, kakšno življenje te čaka z njim. Si pripravljena imeti otroke z alkoholikom? In tudi če gre na zdravljenje, ni nobene garancije, da bo zdravljenje uspešno in da ne bo ponovno podlegel alkoholu.
Ko tako premišljujem o tem, sem vedno bolj prepričana, da bi ga jaz zapustila.
Zdravo!
Težko je dati pravi nasvet. Povem ti lahko izkušnje moje kolegice.
Spoznala sem jo v porodnišnici, rodila je drugega otroka z alkoholikom. In bila je zaljubljena, prepričana v to, da ga bo družina spremenila, da bo zdaj ko se je rodil drugi otrok vse drugače, da bo vendarle vse še lepo…. Pa ni bilo lepo, obratno, bilo je veliko zelo hudih trenutkov. Ves čas pa je on pil, ravno tako, kot tvoj fant, “samo” 2-3 krat na teden, ostale dni pa je bil ljubeč očka, ljubeč partner. Samo en čuden splet okoliščin ji je omogočil, da se je vrnila z otrokoma domov, in je šele sedaj po nekaj letih zaživela običajno življenje, brez strahu da je bo nekdo sredi noči zbudil, nekaj zažgal v kuhinji, silil v spolnost in tako naprej…
Moj nono je bil alkoholik in je tudi zaradi tega veliko prezgodaj umrl, in spomnem se da mi je mami velikokrat razlagala, kako ga je hodila iskat kot otrok po gostilnah v vasi, in kako so se ji vsi smejali, ko ga je pobruhanega ali polulanega iskala po cestah, tako da sem odrasla v strahu od moči, ki jo ima alkohol…
Žal je alkohola vsepovsod odločno preveč, vsaka priložnost je za nekatere dobra za kozarček ali dva. Ah, vem da je težko, edino to ti lahko svetujem kot so ti že prej, ti nisi nič kriva, in nič tudi ne boš, tudi če se boš odločila da ga pustiš, mogoče poišči skupino za zdravljenje družine alkoholikov, pa ti bodo vsi tisti iz prve roke bolj pametno svetovali.
Presenečena sem nad iskrenostjo nekaterih ki sodelujejo v teh forumih!!
pa en lep dan vsem
Pišem ti kot odrasli otrok alkoholikov. In bom zelo kratka.
Kot prvo se strinjam z vsemi pred mano, ter upam, da tega niti ne bereš več, ker si se že odločila in se odselila stran iz njegovega življenja.
Kot drugo , takoj poišči pomoč in po mojih informacijah kar pri dr. Ruglju, ki ni blag, a je zelo učinkovit. Težko bo v začetku, a se ti tako in edinole tako odpirajo najboljše možnosti za osebnostno rast.
Predvidevam , da si tudi ti otrok iz nevrotične družine, morda si tudi ti odrasli otrok alkoholikov, ki si v večini tudi sami poiščejo partnerje alkoholike in nasedajo istim praznim obljubam in imajo otroke in zopet njim pokvarijo življenje.
STRAN OD TAKŠNEGA ČLOVEKA IN POTEM TAKOJ PO POMOČ ZASE.
Ker ni le to rešitev, da greš stran od njega, saj boš naslednjega partnerja po vsej verjetnosti tudi izbrala takšnega kot je bil on. Ker ti si kot mnoge druge, kot socialna delavka, ki bi do nezavesti reševala in ljubila svojega alkoholika in z njim rojevala nedolžne otroke.
Zato nujno rabiš pomoč tudi zase. Če se bojiš slišati resnico iz ust dr.Ruglja, se obrni na dr. Sanjo Rozman.
A poznaš star slovenski pregovor, ki zelo drži?
“Pijanec se spreobrne, ko se v jamo zvrne.”
Draga moja Laura!
Pred teboj je morda najtežja odločitev v življenju, zato ti iz srca želim, da se odločiš modro. A odločiti se moraš sama…Praviš, da ga imaš rada in veš, da ima tudi on tebe rad.Ugotoviti pa moraš še nekaj- namreč , ali imaš rada tudi sebe. Ali si pripravljena vse tedne svojega življenja ugibati, ali bo danes prišel domov trezen ali ne in živeti z večno tesnobo v prsih, ali si pripravljena biti socialna delavka, negovalka in sama vleči voz, ki je še za dva včasih zelo težak? Moški lahko ženski dvigne samozavest in zaupanje vase, alkoholik pa jo v lastnih očeh tekom let naredi ponižano in nevredno vsega dobrega. In tako jo vidijo tudi njuni otroci…Tudi ti si zaslužiš srečo in človeka, ki se nanj lahko vedno zaneseš, enakovrednega partnerja, ki ne bo imel dveh značajev – pijanega in treznega! Praviš, da se o tem noče niti pogovarjati, kadar je trezen (kadar ni, pa ga nikakor ne moreš jemati resno). Prisili ga, če noče govoriti, naj pa vsaj posluša. Sama mu ne moreš pomagati, ker potrebuje strokovno pomoč. Povej mu, da mu boš stala ob strani in šla z njim skozi to in to je tudi največ, kar v resnici lahko narediš zanj. Nobenega cincanja in odlašanja-TAKOJ! Več ne moreš storiti in, če ne bo hotel sprejeti pomoči, reši sebe! Samo to življenje imaš!!!