Najprej pozdrav Maji, ki mi je predlagala naj se vključim v ta forum.
V depresiji sem očitno že nekaj let, ampak tega si seveda ne bi priznala, če mi ne bi doktor na strani za psihiatrijo to jasno napisal. Sama pa ne zberem poguma, da bi se spravila k katremu psihiatru.
Moj nov vzdevek, ki mi ga je nadela sestra (in se me je takoj prijel) je PSIHO. Saj ne vem, al se naj smejem al derem.

Pozdravljena!
Me veseli, da si se odločila za vključitev. Po mojem je lažje, če lahko nekomu potožiš, sploh pa, ker tole ni nič obvezujočega. Samo sebe sem spraševala, zakaj mi kar nisi “šla iz glave”, zakaj sem vsak dan pogledala na mrežo, če si kaj novega napisala. Verjetno zato, ker sem se sama borila z isto pošastjo, kot ti.
Ker vem, kako boli, ko se okolica naveliča tvojega jamranja in te označijo za
živčno,zoprno,”psihično”.
Pravzaprav je to vprašanje: ali se sploh misliš boriti proti temu? Veliko ljudi s to boleznijo se namreč ne ali pa začnejo šele takrat, ko so čisto na dnu, ko samomor več ni vprašanje, ampak samo njegova izvedba. Pa ne zato, da bi bili slabiči, nikakor.
Po premisleku sem se odločila naslednje: če želiš, si lahko piševa preko e-maila. S tem mislim-nič obvezujočega za nobeno od naju. Pišeš, kadar želiš; odgovoriš na moj mail, kadar se ti ljubi. NIČ obvezujočega. Vprašanje je samo, kako objaviti mail naslov (in sicer moj domači, zdaj pišem namreč s službenega, ki pa ni preveč varen pred tujimi očmi), da ga ne bi “vsi ” videli? Verjamem, (sklepam po vsem, kar sem že prebrala na tem forumu), da so tukaj gor v redu ljudje, ampak vseeno…….PRIMOŽ, na pomoč!! Saj se to da nekako izvesti, a ne??

Pozdrav

Maja1

.

Maja! Tukaj objavis bolj anonimni mejl, glej moj primer. Potem se ti oseba javi in izmenjata si bolj konkretna naslova elektronske poste…

Irena

Draga Nana, predlagam, da se smejes.

Sama sem ciklotimicno bitje (menjajoca depresija in evforija), ampak v bolj blagih oblikah, ki do zdaj niso terjale zdravljenja. Ceprav je “terapijo” izvajalo nekaj mojih prijateljev, pa tudi sama sem se prisilila “ozdraveti”. Toda obdobja evforicnosti so kljucna za moje ustvarjanje, takisto obdobja depresije. Ne vem, ce bi se jim mogla v celoti odpovedati! Sem pa ze raje malo psiho… 🙂

Draga Nana !
Za depresijo je najpomembnejše, da nanjo sploh ne misliš. To pomeni, da izločiš vse vplive, ki jo izzovejo. Da boš lažje razumela, kratek primer:
Predlani sem imel nesrečo in sem moral biti pol leta v zaprtem prostoru: prej sem se vsem, ki so govorili o depresiji, smejal, saj je nisem poznal. Poškodbo sem
zelo lepo saniral, ostala pa je tesnoba in lenoba za iti ven iz hiše. Moral sem se
prisiliti (celo menjati službo) in biti čim več v naravi. Zato nasvet:
Sonce je najboljše zdravilo, dokaz: na Primorskem je veliko manj depresije kot
npr.: v kakem Zagorju ali Trbovlju. Izredno zdravilna je voda in gibanje v njej. Najboljše rezultate pri študiju sem imel, kadar sem “izklopil” in enostavno šel za 10 dni v planine ali na morje. Hrano in spanje dobiš ceneje kot doma povsod in sploh ni treba misliti na to. Vzporedno z depresijo gre tudi evforija…
Irena je taka menjajoča obdobja opisala kot neke vrste “pozitivni” stres (če sem prav razumel), kar je za ustvarjalnost pozitivno (verjamem). Ti vsekakor rabiš tega drugega. Mimogrede: si že kdaj ležala na ne premočnem jutranjem soncu, z zaprtimi očmi in popolnoma sproščena? Želim ti več vedrine, Andi

Maja1

Irena ima prav, greš naprimer na in se na navo registriraš, vse podatke si lahko izmisliš, važno je samo, da dobiš elektronski naslov, ki si ga želiš ……………@hotmail.com tiste pikice so akr si pač izmisliš.

Še en namig, glej da ne se ne boš naročila na nobeno novost, drugače se ne boš mogla rešiti “flodanja” ali po naše napolnjevanja poštnega predalčka z reklamami in podobnimi smetmi, narediš si predal izključno za osebno rabo.

Tak predalček lahko pregleduješ preko “browserja” slovensko brskla… pa še nekaj, kar pomeni, da si lahko kjer koli in uporabljaš e-mail, ne glede na računalnik in program. Samo username in geslo si zapomniš.

Če ti ne bo šlo se obrni name in ti bomo registrirali en tak email, ki pa ti ga bomo posredovali, na drugačen način in ne rpeko “weba”

Upam da bo uspelo

primož

Hvala za odgovore in vzpodbudne besede.
Maja prav rada bi si dopisovala s tabo preko e-maila, ampak imam problem. Računalnik ne uporabljam samo jaz, ampak tudi moj partner, ki pa niti pod razno ne sme vedet za to moje pisanje, ker bi se grozno skregala.
A se da ustavarit kak svoj e-mail preko kakšne povezave, tako da on ne bi vedel za to in ne bi imel dostopa?

Nana, preberi si napoke Primoza. Kjerkoli na omrezju pri ponudnikih zastonjskih postnih naslovov si lahko ustvaris svoj elektronski naslov in moras vedno vpisati geslo. Ob odhodu pa kliknes logout ali exit, da se tvoje geslo ne shranjuje. Take strani so hotmail, yahoo itd. Ce je tvoj partner tako nerazumevajoc, da ti pri tem ne bi pomagal, niti ti ne bi razlozil uporabe take poste ter ti razkril, kako je mogoce, da je on ne uporablja in da je tvoje geslo le tvoje osebno geslo, ki zanj ves le ti, je tvoja depresija po svoje razumljiva… meni je partner razlozil vse to in se kaj vec o omrezju…

Tudi meni se sicer ne zdi v redu, da je v odnosu potrebno prikrivati take stvari, ampak to je stvar vsakega posameznika. In dokler je Nana ali kdorkoli drug v takem odnosu, kjer je bojazen pred tem, da bi partner videl, kaj drugi dela na računalniku, je mogoče dobro vedeti tudi to, da se vse strani, ki jih obiskujemo, zapisujejo (History). Prav se mi zdi, da se v takih primerih opozori tudi na to in pokaže, kako to vedno za seboj pobrišemo – predvsem je to apel na Primoža, če bo slučajno pomagal Nani pri odpiranju skrivnega emal naslova.

Hja, ce bi pod “history” pisalo yahoo, ji verjetno ne bi imel kaj ocitat… Zato bi bilo dobro, da ne izbere ravno hotmaila. Pa da so omrezne nastavitve take, da osvezujejo ob vsakem obisku strani (ceprav moras na yahooju vsakic odtipkati geslo) in se nekaj teh trikov je… Ampak to, da moras pobiranje poste skrivati, je pa res zalostno.

Poleg vseh svojih osebnih problemov, ne bi rada, da mi še partner teži glede računalnika. Že tako je prepričan, da cele dneve ležim in se smilim sama sebi. Najbrž vam je jasno, da v resnici ni tako, še posebej ob dejstvu, da me enoletni otrok zahteva 24 ur dnevno. Kje pa je še gospodinjstvo (vsak dan imam dva stroja perila za oprat, kar pomeni vsaj eno uro likanja, pa kuhanje in vsa drobna opravila…). Prepričan je celo, da sem jaz na dopustu, on pa dela in zaradi tega ima pravico, da popoldan počiva in ima mir pred mano in otrokom.
Maja, ali mi boš pisala na e-mail? Ustavrila bom enega preko yahooja in ga tu objavila. Ti pa mi piši in pusti svojega. A velja?

Nana,
tudi sama sem v življenju dala skozi že ogromno zelo, zelo hudih depresij, zato te popolnoma razumem, razumem pa tudi tvojega partnerja, da te ne razume (malo komplicirano), saj tisti, ki nikoli ni bil v depresiji tega ne more razumet, pa če bi se še tako trudil. Zelo, zelo žalostno se mi zdi, da moraš pred njim skrivat tako “nedolžno” pošto kot je tole izpovedovanje same sebe in to prav gotovo tudi malo pripomore k tvoji depresiji. V vzpodbudo k depresiji ti povem (to pravijo tudi nekateri psihologi): tako kot je prišla, bo tudi šla, lahko pa k temu veliko pripomoreš tudi sama. Tudi sama sem bila pri tako majhnem otroku malo depresivna, saj je bil dan podoben dnevu, z otrokom se nič kaj dosti ni dalo “pomeniti”, dokler nisem šla v službo (se tebi obeta kaj takega?), ko so se dnevi vsaj malo spremenili. Če si lahko privoščiš, pusti gospodinjstvo in pojdi ven, ven, ven, če lahko kam z avtom, v gozd (meni je gozd vedno zelo pomagal), če si sama, lahko vpiješ, naglas poješ pesmice otroku, vzameš ga v naročje in malo “tečeta” proti vetru….

Kar se tvoje zaposlenosti z gospodinjstvom tiče: poskusi si stvari poenostaviti:tudi mi smo trije, otrok je že večji (= več packarije in umazanih cunj), pa še vedno nimam vsak dan niti enega stroja za “zavrteti”, trudim se, da med vikendom operem in posušim kolikor se da (zelo pomaga sušilni stroj), likanje pa – likam le še srajce in “ta boljše” polo majčke, vse ostalo se da zelo lepo zložiti in KONEC, gremo v naravo!

Zelo mi je žal, ker ti ne morem povedati veliko več (kot bi rada), za vsakega, ki je v depresiji mi je zelo hudo. Drži se!

Draga Nika!

Veš, saj sem že poskušala marsikaj. Ampak vse je prišlo že tako daleč, da niti ven iz hiše več ne morem sama, ker se mi tla vgrezajo in se mi zdi, da me bo vsak čas konec. Kaj šele, da bi vozila avto. Še izpita nimam, ker nimam poguma, da bi se sploh prijavila, ker že kot sovoznica norim in si kar predstavljam najhujše.
Službo (dobro plačano, vendar stresno) sem pustila in sedaj sem brezposelna. Nič več me ne veseli.
Hvala vsem, ki me spodbujate!

Tale vaša depresija je očitno hud oklep, ki vas povsem onemogoča v vsakdanjem življenju. In ker ga nosite, vam je običajno veselje prav uničeno. Verjetno se črnim mislim tudi ne morete upreti, zato vas je strah in se že izogibate situacijam, v katerih veste, da vas bodo preplavile. Vsekakor potrebujete strokovno pomoč, ne le našega bodrenja. Za začetek pa izberite kakšen manjši “stres” (denimo, pojdite malo ven) in skušajte, če se zdi, da prihajajo temne misli, globoko misliti in glejte okoli sebe, kaj se v resnici dogaja – kakšno je nebo, koliko je ura itd. Na ta način vzpostavite stik z realnostjo in vidite, da se tisto, o čemer razmišljate, v resnici ne dogaja! In ko se vrnete, si lahko rečete eno: nič se mi ni zgodilo.

Pozdravljeni!
Ja, takole je. Mene žal depresija ni minila sama od sebe, čeprav verjamem, da je to pri nekaterih ljudeh možno (verjetno blage oblike). Izpila mi je vse moči, tako psihične kot tudi fizične.Tudi sedaj imam včasih še “slabe dneve”, ampak v primerjavi s preteklimi so “šala mala”. O.K., to glih ne, ampak zmeraj lažje je.
Nana, takole je. Če praviš, da boš si ti zrihtala tale mail naslov-prav. Objavi ga tukaj, jaz ti pa bom nanj pisala z domačega računalnika in boš tako videla moj naslov.Jaz si ga potem ne bom rihtala, ker pošto,ki mi jo boš poslala domov, bom brala samo jaz.(imam, hvala bogu, zelo razumevajočega in obzirnega partnerja).
Torej, se “slišiva”.
Pozdravček