V pogovoru z Marjanom, sem ugotovila eno zelo zanimivo zadevo.
Opazila sem že, da ko ljudje reagiramo zelo ekstremno v neki situaciji, pogosto je resnica ravno obratna..
Npr. punca je zeeelo ljubosumna na fanta, v resnici ga želi zapustiti.
Ali npr. nekdo (beri=jaz) išče partnerja in išče in išče, v resnici se mu izogiba.

Nadalje sem razmišljala, zelo iskreno..kar ni ravno lahko, glede na to, koliko energije sem že porabila, da farbam sebe in cel svet..kako zelo si želim partnerja. V resnici, SI GA NE!
In zakaj? Gulp…gulp.
Zavedam se, da nisem zrela za svoja leta. Okoliščin, da sem se zaustavila nekje na poti k zrelosti, je veliko. Največ jih tiči v družinski situaciji… Zapleteni odnosi, nekompatibilnost, nevrotičnost, alkoholizem, zbrkane vloge…itd.
Zrelost je verjetno kar dobro definirana zadeva in morda ni ravno pogosta. O tem ne morem soditi. Lahko sodim o svoji.
Občasno sem odgovorna, občasno pa si totalno zabluzim življenje z spremembo namere. Dejstvo je, da NOČEM ODRASTI!!!

Sasa,

sem prebral tvoja prejsnja in zdajsnje razmisljanje in temu, kar opisujes,
ne bi rekel nezrelost. Ocitno kar veliko razmisljas o sebi in to ni ravno
znak neke popolnoma brezskrbne nezrelosti. Bolj izgleda, da te je malce
strah kaksnih odlocitev, pa si nekaj hkrati zelis in od tega bezis…oboje
naenkrat.

Morda bi se temu lahko reklo poudarjeno nezaupanje in strah pred ponovno
prizadetostjo ?

Hvala.

Mislim, da če si človek to prizna, tako ko si si ti priznala, da si s tem veliko naredila in si v svojem dozorevanju že zelo daleč, mogoče dlje kot so nekateri, ki so že dolgo poročeni itd…

Edi, se strinjam. Točno to sem tudi sam hotel Saši povedati in mislim,
da je razumela.

Samospoznavanje je težek, dolgotrajen, ampak pomemben korak.

Samospoznanje, ja…do sedaj se mi je zdelo, da sem dokaj odkrita s seboj. Pa očitno sem spet nekaj novega izvedela.
Povem vam, da mi je bilo prekleto težko to priznati tudi vam, čeprav me skoraj nihče od vas ne pozna.
Resnica osvobaja!
Hvala za to, da me razumete.

Po vsej verjetnosti gre res za beg, vendar mislim, da ne bežiš le pred tem, da bi bila prizadeta. Vsak, ki je živel v družini z določenimi hujšimi motnjami, kot je alkoholizem, mu to pusti posledice. Pod forum Psihiatrija ena ženska sprašuje o pomoči otrokom staršev alkoholikov. Morda boš tam našla podporo zase in se bolje opremila, torej bolj čustveno dozorela.

Saša,

seveda je težko se vsaj nekoliko odpreti pred neznanci. Vendar, upam, da
ti ni in da ti ne bo žal. Vsi smo imeli ali pa še zmeraj imamo take ali drugačne,
tudi bridke izkušnje.

Zato tudi smo tu, ker “dobro v srcu mislimo”. Se mi zdi, da si naredila v
preteklem sicer kratkem času več pomembnih korakov zase – kar tako naprej,
pa še kaj napiši, če se ti bo zdelo primerno.