ujetost med razmere in želje
Že dalj časa berem diskusije v različnih rubrikah in tu in tač tudi sam kaj
dodam. K temu pisanju so me spodbudila nekatera razmišljanja in izpovedi
pod temo: ” Kaj počnete za ljubi kruhek “.
Zdi se mi, da so nekateri odgovori prav žalostni – vsaj iz nekaterih se vidi
kar večletno nezadovoljstvo s službom plačo….pa se mi zato dozdeva, da
vas je kar veliko, ki ste v takih situacijah življenjskega nezadovoljstva in
hkrati imate občutek, da ste ujeti v svoj sivi vsakdan, pa kaj dosti spremeniti
ne morete. Sam imam srečo, da rad opravljač svoje delo, pomeni mi izziv
in tudi s plačo sem zadovoljen.
Ob Natašinem odgovoru sem prav razmišljal, ali ni žalostno, da razlika
nekaj desettisoč tolarjev mesečno povzroči, da se človek ne odloči za drugo
zanimivejšo, a žal slabše plačano službo. A žal, taka je očitno realnost.
Vesel bi bil, če bi kdo dodal še kako svoje razmišljanje.
Ja, res je žalostno, ampak ljudje smo pač takšni.
Imam dobro službo, kjer smo dober kolektiv, vedno se kaj dogaja, pa tudi plača ni slaba.
Če se samo spomnim, kako sem pri 23. letih opravljala službo v privat podjetju, kjer sem imela zelo nezanesljivega šefa. Pa sem delo tam opravljala nekaj časa zelo rada (zdržala sem 3 leta). Potem pa sem ugotovila, da kljub temu, da je bilo vzdušje (ljudje, ki so tja prihajali) tam zelo v redu, se nikakor ni moglo vsaj izenačit ali pretehtati šefovega obnašanja in plače (ki je bila skoraj polovico manj kot danes). Na koncu je bilo celo tako, da so meni osebno grozili, ker so mislili, da sem šefova punca.
Tako sem se nekega lepega jutra zbudila in ugotovila, da je čas, da grem. Kljub temu, da takrat trenutno nisem imela druge službe, sem takoj naslednji dan dala odpoved in v treh dneh odšla.
Pa mi ni bilo žal. In še danes mi ni, ker sem si tam nabrala veliko izkušenj in znanja, ki mi še danes pride prav. Sicer pa pravijo, da je vsaka stvar za nekaj dobra.
Ko zdaj vidim, kako dobro službo imam, mnogo lažje gledam nazaj na tiste čase.
Sem pred svojo prvo sluzbo (a honorarno sem ze delala) in me kar skrbi, ker sem huda individualistka. To pomeni, da najraje delam sama, v timu pa, ce se le da, prevzamem cimvec nalog, da je potem rezultat bolj odvisen od mene (in seveda da je potem uspesen, ker se potrudim). Tako sem na najboljsi poti vorkoholika. Seveda ti drugi rade volje delo prepustijo. Poznam pa kar nekaj pretresljivih zgodb iz raznoraznih sluzb prijateljlev, znancev itd. Ne morem verjeti, da so nekje taksna zlobna in zahrbtna podtikanja, nekateri porabijo vec energije za spletkarjenje kot pa za delo samo. Takega kolektiva me je strah. Mocno upam, da ne bo tako.
Sama sem ostala dvakrat brez službe. Prvič, zaradi reorganizacije in ker sem bila na porodniškem dopustu, drugič pa zaradi tega, ker so me vzeli za določen čas (nadomeščanje delavke na porodniškem dopustu) in se je ta čas zame še prehitro iztekel. Ko se je odprlo prosto delovno mesto, so me vzeli nazaj:)))). S službo sem zelo zadovoljna, delo je zanimivo in raznoliko, kolektiv je krasen, plača solidna, služba pa praktično pred mojim nosem. Si lahko želim kaj boljšega?