ALI VSI NAJDEJO?
Pozdravljeni!
Berem vaše misli…izkušnje in si rečem..pa bom tudi jaz izpostavila nekaj, kar me žuli.
Nisem pesimist. Rada imam življenje. Znam krmariti v raznih situacijah, pa čeprav nisem ravno samozavestna. Imam nekaj težav v odnosu z ljudmi, tako kot vsi, vendar skušam z ozaveščanjem zadeve hitro poravnati, vsaj v sebi. Stara sem 32 let. Občasno pa imam krizo. Namreč pogledujem okrog sebe in nehote, skoraj vsak dan, pomislim..kje je tisti pravi moški zame.
Ne predstavljam si, da bi postala stara tetka. In gledam razne pare…z ali brez otrok. Včasih sem prav obsedena od teh misli in opazovanj. Realno gledano pa ne moremo vsi biti v paru, ne?
Kar bi rada slišala od vas, so pa vaše misli o tem, ali si predstavljate svoje življenje brez partnerja, oz. brez družine?
Kako bi zapolnili svoje življenje v primeru, da ne uspete najti partnerja?
Hvala.
Za vsakega se najde nekdo! Tako vsi govorijo in mislim, da je kar za verjet. Seveda ne moremo si želeti, da bo tisti popoln. Sicer pa bi bilo to dolgočasno.
Jaz sem mojega našla. Ali pa je on mene. Sem pa bila malo slepa in sem ga “gledala ne da bi ga videla” leto in pol. Zdaj sva eno leto par in se imava super.
Je pa res, da sem nekaj let nazaj že začela skoraj obupavat (danes imam 28 let) in sem si rekla: če do 30. leta ne dobim moškega, bom zanosila s prvim (ki mi bo všeč) in postala samohranilka. Ko se danes to spomnim, se grenko nasmejem in verjamem si, da bi to tudi naredila.
Danes si življenja brez mojega fanta ne predstavljam več.
Tebi, Klara pa naslednje: pravijo, da kdor išče, ta najde. To v tem primeru ne drži vedno. Ko sem jaz nehala iskat, je prišel. Ne da bi hotela, mi je počasi prirasel k srcu in tam tudi ostal. Srečno!
Poglej Klara. Stara si 32 let, od tega verjetno že vsaj enih 16 let opazuješ okolico in gledaš kje bi bil kdo zate.
Nemogoče je, da v teh letih ne bi srečala nobenega, ki bi bil primeren zate, še več, takih si sigurno spoznala vsaj enega na leto.
Hočem ti povedati, da to, da nimaš trajne zveze ni odvisno od tega, če imaš srečo in če si uspela slučajno srečati tapravega… ampak, da je to bolj odvisno od tebe same, ali si sploh sposobna ljubiti ali si sposobna ustvariti eno resno zvezo.
Ponavadi smo ljudje zahtevni in pričakujemo od bodočega partnerja da ima določene lastnosti. Prav je, da imamo določene želje, zahteve in pričakovanja in prav je, da jih skušamo zadovojiti, napačno pa je:
– če pri vsakem iščemo predvsem napake, ker kdor išče ta najde, nihče ni idealen in prej ko slej pri vsakomur najdeš kaj, kar ti ni všeč (Ko enkrat ljubiš, ljubiš tudi partnerjeve napake!)
– če ne znamo sami brez partnerja biti srečni in živeti zadovoljivo življenje, kajti sreče nam partner nikoli ne da, sreča izhaja iz našega notranjega bistva, iz neke umirjenosti in sprijaznjenosti z življenjem, v paru lahko to srečo samo še oplemenitimo…
Moj predlog je, da začneš delati predvsem na sebi, da pri sebi skušaš vzgojiti take lastnosti, ki jih pričakuješ od partnerja… Pa se bo prej ko slej našel nekdo, ki ti bo dovolj podoben. Bodi strpna, naj se ti ne mudi, predvsem ti ne sme pisati na čelu: “Išče moža” in predvsem ne smeš delati kompromisov, eh, saj sem že toliko stara, oni tam me šmirga, drugega ni na vidiku, bom pa kar njega mela, čeprav ga nimam tok rada…
p.s. Pišem ti iz lastnih izkušenj, pa ne zato, ker bi uspešno rešil vse tovrstne “probleme”, ampak zato, ker sem ti (bil) podoben.
Če hočeš, se mi oglasi na [email protected], pa bova še kako rekla…
Ja, zelo podbno razmišljam tudi sama..če do 33 leta ne bom našla nekoga, s katerim se bom ujemala, potem bom kar samohranilka..itd.
Ne rečem, da nisem srečala kar nekaj kandidatov, ampak sva si bila tako zelo drugačna drug od drugega, da bi morala presneto hliniti, če bi ga hotela sprejeti. Največji pomen ima zame to, da imava podobne vrednote. Sama ne verjamem v prevare, goljufije, v hlinjenje in tega tudi ne počnem. Srečala pa sem jih kar nekaj, ki se pa jim to zdi sprejemljivo. Celo več, srečevala sem stališča moških, da kdor ni iznajdljiv (beri-nepošten), je neumen. Kdor je zvest, je z njim sigurno nekaj narobe. Kdor ne žura do konca, je zadrgnjen. itd.
Včasih se mi zdi, da se ljudje bojijo biti normalni oz. tega, da niso sprejeti, če niso “IN”. Če nimajo imidža poslovneža, bogataša…
Hlinjenje, oziroma prehudo prilagajanje kot sama veš, ni dobro.
Vrednote so pomembne in morata biti kompatibilna.
Dvojna morala je v družbi prisotna in do neke mere se ji pač moramo prilagajati.
Osebno glede zvestobe in podobno mislim, da človek ne sme biti zvest zato, ker je taka neka družbena norma v njegovi okolici, ampak da mora biti cilj ustvariti tako zvezo, kjer ti partner zadošča in ne čutiš nobene potrebe po skoku čez plot.
Sprejetost v neko okolje je pomembna, vendar če to dosežeš s prilagajanjem z dejanji, ki jih sicer ni v tebi, potem dobimo človeka, ki je na zunaj cool, na znotraj pa trpi.. Treba je delati na samozavesti, na razvoju lastne vrednosti…
Oprosti pokroviteljskemu duhu. Vedno sem tak … ;))))
Mislim, da nas je kar nekaj, ki pri tvojih, mojih letih, razmišljamo podobno. Zanimivo se mi pa zdi, da razmišljaš tudi v tej smeri, kaj boš/bi napravila v primeru, da ostaneš sama. Realnost je taka, da je kar nekaj samskih, ker enostavno ni enako št. enega in drugega spola. Pa še tej, ki so prosti, se ne najdejo. Teorija govori o tem, da moraš biti pripravljena v sebi, da dovoliš, da pride, ko najmanj pričakuješ. Včasih se mi zdi, da meji na pravljico. Res je, da so pač življenske sitaucije take, da ni prilik za “dogajanja”, še posebno če smo zelo zaposleni. Sama npr. bom v novi službi delala cele dneve… do 18,19 ure… le kje se naj kje zgodi. No, morda se bo, morda pač ne.
Jaz svoje življenje zapolnjujem trenutno..s službo, kasneje pa z uživanjem na svoji parceli. Prijateljstva so trenutno med nami, samskimi deklicami in smo kar aktivne. Imamo se fajn…in občasno nas vse zvije. Ena moja kolegica ima 40 let in si želi še enega otroka. Časa ji ni preostalo kaj dosti..in kaj naj naredi? Izsiliti ne more.
Temu kar je povedal edi, bi dodala samo še to, da če pričakuješ, da so ljudje praviloma nepošteni, goljufivi in nemoralni, potem to pač dobiš.
Sama verjamem, da so ljudje v osnovi dobri in zelo redko se mi zgodi, da ugotovim, da ni tako. Očitno s takšnim razmišljanjem privabljam v svojo okolico ljudi, ki so dobri, pošteni in zanesljivi.
Dejstvo je, da kar pričakuješ najti pri ljudeh, to praviloma tudi najdeš. Manj boš pričakovala, več boš dobila.
Po drugi strani pa ni prav nič slabega, če ljudje ostanejo samski. Res, da so prikrajšani za družino (celo starševstvo), vendar pa še ne pomeni, da morajo zato biti osamljeni in zagrenjeni. Tudi družinsko življenje lahko postane težavno in problematično, še posebno kadar se ljudje vržejo v zakon zgolj zato, da ne bi ostali sami.
Prav tako si lahko dobiš prijatelje, ki so samski, ženske, ki so razvezane, vdove itd in tudi ljubezen, ki si je deležen od prijateljev je zelo veliko vredna in ti napolnjuje življenje s srečo. Lahko pomagaš prijateljici z otroci pri skrbi zanje, pa vendar ohraniš svoje življenje takšno, kot si ga boš sama uredila.
Življenje v zakonu je polno kompromisov in prilagajanja in z nekom se vskladiš laže, z nekom teže. Idealnega partnerja res ni lahko najti, kajti vsi ljudje imamo svoje muhe in napake, vsi smo “pod kožo krvavi”, je pa pomembno, da se ujemata v najpomembnejših vprašanjih, sicer zna biti problem.
Kar se tiče samohranilstva upam, da te bo minilo. Otrok ne bi smel biti obliž za tvoje rane in za nobenega ni dobro, da odrašča brez očeta. Upam, da ne boš zamerila, vendar, če se bojiš biti sama in bi rada skrbela za nekoga, si kupi psa. Z otroci pa rajši počakaj, da jim boš lahko nudila ne le svojo ljubezen ampak tudi ljubezen očeta (to ti pripovedujem kot otrok ločenih staršev, zato vem kako hudo je, če je mati samohranilka).
Pojdi v družbo, ukvarjaj se športom, zabavaj se, hodi v gledališče, surfaj po netu… vsepovsod so ljudje, ki so samski in iščejo partnerje, vendar ne išči. Bodi sproščena in dobre volje – kadar je ženska takšna izžareva neko posebno energijo, ki privlači moške, in tudi ti si lahko taka.
Veliko uspeha!
Ja, vprašanje sploh ni slabo. Sem tvojih let in pred nekaj časa sem prekinila s tipom, ker sem si rekla, da je bolje biti sam, kot pa z nekom samo zato, da lahko rečeš, da imaš tipa. Če malo pogledam okoli sebe (tudi glede mojih frendov) je ugotovitev sledeča: večina ljudi je skupaj iz neke navade, iz prepričanja, da je NORMALNO, da imaš stalnega partnerja, da moraš imeti nekoga, s katerim greš na otvoritev, zabavo …
Moram ti povedati, da ima človek v naših letih že totalno izdelane kriterije, življenski stil ipd. Biti s partnerjem seveda vedno pomeni neko prilagajanje, sklepanje kompromisov. S tem nočem reči, da sem totalno egoistična in sama ne morem preko tega, ampak (v moji zadnji vezi je bilo žal tako) ne moreš stopiti eno stopnico nazaj. Nikoli.
Tipa ne iščem in se s tem niti ne obremenjujem. Če bo prišel bo seveda dobrodošel. Je pa izbira (samskih in primernih) zelo šibka. Žal.
Poznam žensko, ki je rodila pri 45. naravnost genijalno deklico.
V vaši starosti se vam ne splača roditi še 3 leta. Takrat namreč zavarovalnica pokrije vse preiskave (amniocentezo itd.). Tako da nehajte že prisluškovati tiktakanju in storite kaj, da vas bo pravi lahko našel. Če boste doma drhteli od groze, kako beži čas, ne boste prav nič pripomogli k temu, da se srečata…
Zdravo ljudje, ki sodelujete v Klarini temi!
Tema je kar zanimiva in zdi se mi, tudi dokaj aktualna. Da je samskih ljudi precej vem tudi sam, saj pri svojih bližajočih se 37 letih tudi sam spadam v to “kategorijo”, ki pa jo sprejemam in mi je znosna. Imam precej prijateljev, tako med moškimi, kot med ženskami, tudi samskimi, vendar med slednjimi (ženskami, da se razume) še nisem odkril sorodne duše, oziroma osebe, s katero bi lahko vzpostavil željeni partnerskin odnos.Smo le prijatelji, ki se sprejemamo takšne kot smo in to je tudi vse. Človek se mora vprašati, kaj vse se mora zgoditi, da pride do stika med dvema osebama nasprotnega spola, da ugotovita da bi bila pripravljena skupaj preživeti desetletja življenja, da sta se pripravljena sprejemati, drug drugega dopolnjevati, drug ob drugem doživljati osebno rast, ustvariti družino in skupno vzgajati otroke…
Pravzaprav je moja fiolozofija okoli partnerskega razmerja, vsaj zame, dokaj preprosta. S partnerko želim imeti predvsem odprte in odkrite odnose, da bi si bila pa zelo podobna se mi pa sploh ne zdi nujno. Tudi zanimanje za različne stvari in hobije obeh se mi zdi popolnoma normalno. Bilo bi mi všeč edino to, da bi ji bilo, kakor meni, všeč planinarjenje in da bi se rada podala na kakšno pohodniško potepanje z mano. Ugotovil sem, da smo ljudje med hojo mnogo bolj odprti, bolj sproščeni, lahko se lažje pogovorimo o raznih zadevah, ki nas težijo. Lepo hodiš, prilagajaš pogovor glede na tempo hoje, občasno se prepustiš opazovanju okolice, pozdravljaš ljudi, ki jih srečuješ…Morda izgleda kot pravljica, vendar je resnica, da se lažje izklopimo iz vsakdanjih in ponavljajočih se opravil, če gremo ven. V naravo se razume. Sam grem na daljši ali krajši izlet dokaj pogosto. Pri tem sem rad v družbi, so pa obdobja, ko sem zadovoljen tudi s svojo družbo, torej popolnoma sam. Pravzaprav, ko se človek navadi biti zadovoljen tudi, če je nekje sam, če zna tudi v takšnih trenutkih odkriti majhna zadovoljstva v opazovanju okolice, morda v samopogovoru oz. razmišlajnju, če se zna popolnoma izklopiti in le zgolj biti ter obstajati, je to že lep napredek. Govorim iz lastne izkušnje. Nekje sem zasledil dobro misel, ki pravi: “Kako naj ti bo v neki družbi lepo, prijetno in ugodno, če ne znaš uživati v družbi z nekom, ki ga moraš sam najbolj spoštovati in ti mora biti prijeten ter sprejemljiv takšen kot pač je. Ta oseba si ti sam(a).”
To, da si nekje v sebi želimo partnerja, otroke, družino so popolnoma normalna razmišljanja, ki pa jih ob pravem trenutku zanesljivo uresničimo. V nekaterih tukajšnjih razmišljanjih sem naletel na nekaj dobrih misli okoli naše vloge v neki družbi oziroma o odnosu drugih do nas. Večinoma se nam vrača tisto, kar dajemo od sebe, čeprav to včasih sploh ni takoj opazno. Spoznati moramo pravo vrednost tistega, kar nam okolica vrača, čeprav se kdaj zgodi, da je to izgleda krivično. Večinoma se nam to zgodi zato, da bi se nekaj naučili. Da nas opozori. Ljudje so po mojih izkušnjah predsvem dobri. Rad delam z ljudmi in se ukvarjam z njimi, predvsem v prostočasnih dejavnostih (delo v društvih), še posebej rad se ukvarjam z otroki. Verjamem, da lahko vzgajam otroke in jih pripravljam za vstop v svet odraslih ne da bi imel svoje lastne. Če si iskren in jih imaš rad kot ljudi, sicer majhne ljudi, ki pa bodo nekoč veliki, so ti izredno hvaležni za vse kar jim daješ. Pravzaprav se mi zdi lastniški odnos do otroka nekaj povsem zgrešenega ter neumnega. Tudi želja nekaterih žensk, ki hočejo imeti otroka po vsej sili in se celo veselijo možnosti, da bodo lahko morda zanosile brez spolnega akta, torej z biomedicinsko pomočjo se mi zdi popolnoma neustrezna ter skregana z vsemi zakonitostmi narave. Imeti otroka le zato, da imaš SVOJEGA OTROKA. Kot svoj avto, svojo hišo, svoje copate… Nekaj kar po tej logiki pripada le tistemu, ki je to na nek način kupil, investiral v to, si dobesedno prigaral z namenom, da bo to njegovo in pika. Otroci so zame ljudje, ki so preko očeta in matere ter njunih dednih zapisov pridobili neko materialno in snovno podobo, v svojem bistvu pa so povsem samostojne ter edinstvene osebe, ki lahko imajo v življenju povsem drugačno zastavljeno življensko poslanstvo, kot si lahko straši sploh mislijo. Menim, da je čudovito biti starš otroku, ki ga ljubiš. Ta ljubezen vključuje tudi bolečine, ki jih doživljaš skupaj z njim, ko pride v situacije, da jih mora doživeti in preživeti.
Da se še malce povrnem k partnerstu ter iskanju primerne osebe za to vlogo. Dostikrat ne opazimo, da so te osebe povsem blizu nas, ali pa zgolj še nismo povsem pripravljeni na to. Verjetno moramo sami pri sebi zaznati, da to res želimo in ne zgolj, da to le hočemo. Hočemo, da bi zadostili nekim družbenim pravilom in pričakovanjem, da bi bili normalni, da bi tudi naša mama in ata postala dedek in babica, da bi brat postal stric in sestra teta, da je tema več, v katero se lahko vključimo, ko se sodelavci pogovarjajo o družinskih zadevah.Ta hotenja nam povzročajo zelo različni nameni in pričakovanja.
Ko bom popolnoma pripravljen na partnerski odnos, ko bom srečal dekle ali žensko, ki se bo znala odkrito in spontano pogovarjati, ki me bo pritegnila kot človek in osebnost bom šel v “napad”. Bo to še nocoj, jutri, pojutrišnjem, naslednje leto, v naslednjem desetletju? Kdove?
Do takrat pa bom v nekem smislu koristen. Lahko počnem toliko prijetnih stvari. Povsem v lastno zadovoljstvo, kot tudi v širše. Naučil se bom česa novega, spoznaval nove ljudi, pomagal drugim na poti njihove osebne rasti, kot tudi povsem običajne stvari, da si pripravim obrok hrane, da pospravim svoje prostore, da si zlikam perilo, da se potopim v kakšno knjigo, da pogledam če je na internetu še kakšna tema, kjer lahko vskočim in pustim svojo sled ter vstavim kakšno svojo misel.
Življenje je več, kot le sprehodi partnerjev, ki se držijo za rokice skozi park, pred njimi pa se podijo otroci. Življenje je skupek izkušenj, ki jih moramo doživeti, da bi postali tisto, kar nas čaka v prihodnosti. Sedanji dogodki nas pripravljajo na to, da bomo takrat pripravljeni in da takoj začnemo z igranjem naše vloge. Vsem, ki to berete želim dober in uspešen nastop.
Pozdrav: [email protected]
Ja, preprosto in resnično. Hoteti, s temelji na strahu in nuji..želja s temelji na pripravljenosti, zrelosti.
Priznati moram, da si včasih niti ne želim partnerstva, zanimivo. Opazila sem, da ko so zadeve ekstremno izražene v neko smer, so navadno v resnici ravno obratne. Obsesivno iskanje, lahko pomeni v resnici, izogibanje vezi.
Odkrito povedano, se izogibam vezi!!!!
Zakaj? Ker vem, da nisem zrela. Vem, da ne sprejemam odraslosti.
Morda bi pa to bila že naslednja tema.
Psi so precej zahtevni (sprehod dvakrat dnevno) in za povrh ne pol toliko cisti, kot macki. Ampak tudi macki zahtevajo pozornost. Npr. vedno problem pred dopustom. No vseeno je lazje nekoga prositi, da popazi na tvojega macka, kot na tvojega pitbulla ali rotweilerja. Ampak, po mojem jih ni cez ribe. Kupis avtomatski hranilnik, ki ob doloceni uri spustijo hrano v vodo, drugo vse tece neodvisno. Akvarij pocistis enkrat na mesec. Odprt akvarij napolni tvoj prostor z medlo svetlobo in zvokom padajoce vode.
Tommy