Kaj počnete za ljubi kruhek
Živjo vsem,
zadnje čase se tukaj pojavljajo samo težke teme in rada bi, da bi bili bolj veseli in pozitivni in sploh da bi uživali v življenju.
Zanima me kašne vrste ljudje se srečujemo tukaj ? Prav zanimivo bi bilo zvedeti kaj počnete kot dejavnost za preživetje in ali v tem uživate. .
Jaz sem računalničar, ukvarjam se s programiranjem poslovnih aplikacij.Ta posel mi sicer ne ustreza povsem , saj bi rajši imela več stika z ljudmi, vendar delam v zelo super sredini, sami fantje in se krasno štekamo. Tako z veseljem hodim v službo.
LP,Kaja
Po izobrazbi sem upravni tehnik, delam pa v odvetniški pisarni.
Delovno vzdušje je zelo v redu, šef je tudi super (če se lahko pohvalim, bomo že konec meseca, z majsko plačo, dobili regres, tako kot vsako leto).
To je moja četrta služba (druga redna) v desetih letih in do sedaj najboljša. Šef je že malo starejši, v svojih najšarmantnejših letih (kot pravi sam) in pozna mejo med delavcem in šefom. Z razliko od prejšnje službe, kjer me je šef ( v sredini tridesetih let), vsak teden vsaj dvakrat nadlegoval (verbalno). Včasih je bilo smešno, da smo se vsi smejali, včasih pa zelo mučno.
živjo
svaka vam čast vsem, jest sem pa v grozni službi…….Delam že pet let, to je mja 3 služba. Prva je bila poden-veliko podjetje, vsi samo številka, slaba plača in del. pogoji…..Druga služba: sicer super, saj sem delala delo, ki me je veslilo, toda kolektiv same ženske (veliko fovšerije,opravljanja…..), plača 70.000 Sit kljub visoki izobrazbi, paše to na 3 mesece enkrat……
Sedaj pa plača okoli 150000 vse skupaj, ampak šefova tajnica(?!). kriva sem vse, celo zato, da se svet vrti. Sodelavki – egoistike in narcisistke na kubik….kjer obstaja možnost, da me bodozajebale, me bodo…..
rada bi menjala, pa zaradi plače ne bom, ne upam.
ZELO TRPIM, ker denar ni vse
lp nataša
Jaz sem poznejših srednjih let, predavam na Fakulteti. Smo predvsem moški kolektiv, kar je sicer malo dolgočasno, a te vsaj ne mikajo neumnosti. Namreč na delovnem mestu se ni dobro zapletati. Tako žensko družbo pogrešam le občasno. Ampak zasebno pa je seveda drugače, takrat se lahko 100% posvetim lepšemu spolu, kar v službi ne bi bilo mogoče.
Jaz sem v podobnem položaju. Tajnica, plača 150.000,00 sit. Kriva za vse. Šefica je ženska. Doma ima težave, v službi se sprošča tudi na meni. V službi imam stalno glavobole. Ko pridem domov glavobol izgine. Je pa v tej službi zelo ugodno to, da imam delovni čas od 7.00 do 15.00 ure. Imam otročka v prvem razredu in mi veliko pomeni, da pridem ponj ob 15.15.
Imam možnost menjave službe, vendar plača 100.000,00 SIT in delovnik do 16.30 ure , domov bi prišla šele ob 17.00 uri.
Ne vem kako dolgo bom prenašala to primitivko, kako dolgo bom zdržala. ČAs bo pokazal.
No pa smo tam, računalničarji in tajnice. Tudi sama sem tu. Se popravljam: 23 let sem bila tajnica, zadnje leto dni pa delam v pravni službi. Ne obupajte drage moje tajnice. Tudi sama sem vse to preživljala. Šefi so se menjavali, jaz sem vedno ostala, kot stara omara. Po dolgih letih sem zbrala dovolj poguma in rekla, da grem v drugo službo. Precej težko je bilo šefa prepričati, da me je pustil, ko mi je uspelo, pa sem mislila, da sem se znova rodila. Sedaj uživam pri svojem delu in bi ga želela opravljati do penzije. Vendar ne vem, če mi bi to ravno uspelo, saj nas bo v kratkem “popala” naša materinska firma in tako imamo vsi pred sabo en velik vprašaj.
Ž
Tudi jaz bi se zelo rad pohvalil, da mi je lepo, vendar na žalost ne morem. Najprej sem od 7 do 14 v pisarni pri prodaji in sicer z nemogočimi tipi in ženskami, potem pa od 14 do 14.30 en pir ali dva in nato od 15 dokler oči padejo skupaj še lastna mala firmica. In tako 7 dni na teden ( no, kak dan je tudi izjema ). Vendar navkljub temu, da mi do 40 let še veliko manjka, opažam, da se me loteva utrujenost in mislim, da bo treba malo zmanjšati obseg in hitrost dela. A kaj, ko so potrebe po denarju vedno večje.
P
Rad bi povedal, da je moje delo obenem tudi moj hobi, neverjetno sem rad na tem Med.Over.Netu, vendar mi ne predstavlja težavo, danes je nedelja 9 zjutraj in prav z veseljem prebiram te forume. Včasih se nasmejem, včasih se zamisli, včasih pa lahko povem kaj me teži in mi ni potrebno izlivati negativnih čustev na mojih najbljižjih. Saj je to da bi se jezil najmanj kar potrebujem.
Za vse ki pa imate težke službe in nemogoče sodelavce, ste kdaj pomislili, da bi naredili za vse nemogoče sodelavce vedno samo dobro, ko so tečni bodite vi dobri, pozdravite jih, nasmejte se jim, vprašajte jih če rbijo pomoč, vprašajte jih zakaj pa si danes tako slabe volje, lahko jaz kaj pomagam, kakor koli že vsaj vi bodite vedno pozitivni.
ne bi pisal kaj so moja načela, lahko pa povem, da se skušam vedno držati tega: nikoli nikogar ne obsojaj!! Z vsemi bodi prijazen, če se znjimi ne da pogovarjati ali družiti pojdi preprosto stran, vendar z veseljem in dobroto v srcu.
res je da največkrat trpimo zato ker bi radi še več denarja, če vsi delamo zaradi denarja delajmo vsj tisto kar nas veseli, življenje je prekratko, da bi si rekli pri 50 tih zakaj nisem delal tistega kar sem si tako želel, pa nič ne bi bilo drugače samo užival bi.
Velikokrat je hudo, vendar ne tako kot takrat ko trpite osem ur z nekom, ki ga ne prenesete, zato je veliko lažje v življenju, če delaš tisto kar te resnično veseli pa čeprav za manj denarja, naprej je pa že nova tema, kako sprejeti življenje brez denarja.
lep dan vam želim
primož
Jaz sem tudi programer. Pred desetimi leti je propadlo podjetje, v katerem sem delal, in sem začel kar na svoje. Ne vem, če bi lahko “šel” še kdaj kam v službo. Čeprav je tudi “na svojem” velikokrat prav hudo, ampak do zdaj sem še vedno nekako preživel.
Ko pogrešam družbo, obiščem prijatelje hardveraše, ki so takrat tudi začeli na svoje. Ali pa oblikovalke in oblikovalce, ki sem jim pomagal, ko so začenjali, s katerimi se tudi krasno razumem. In tudi poslovno kdaj sodelujemo.