Lep dober dan!

Imam problem, ki se bolj tiče mojega partnerja kot mene, vendar tudi meni ni vseeno. Konec meseca mora iti na vojaške vaje za cel teden, pa mu je “muka it”,
mene pa je strah spati v ogromni hiši. Poleg tega pa imam dva majhna otroka
s katerima je veliko dela čez dan kot tudi ponoči.

Ali kdo pozna kakšno dobro opravičilo?

Pozdrav!

Mož naj gre k zdravniku ter zablefira bolezen ali pa po pravici pove, da ima dva majhna otroka, pa mu bo napisal opravičilo. Vsaj tako je že napravil nek moj znanec. Čao!

Ej, fora, moj ima tudi konec meseca in ga bom tudi poslala k zdravniku, čeprav ne vem, ali bo moral to prinašati notri kdaj drugič. Je pa sedaj prvič da ima teren za del teden. (Ni kej, nasankamo pa ženske)

Moj ima pa sredi junija celotedenske vaje.
Je hotel prinesti opravičilo (ker študira ob delu), pa je bil prepozen.
ROK ZA PRITOŽBO JE LE 5 DNI!
To seveda nikjer ne piše, ali kot je rekla uslužbenka po telefonu: “Ja, saj to pa vsi vedo!”

Ce nikjer ne PISE, NI obvezno! Po moje… Bi bilo pa treba kaksnega pravnika vprasat…

Piše v Zakonu o vojaških obveznikih. Samo nikjer ne piše, da jo to 5 (pet) dni, ker takega roka noben naš zakon ne pozna.

Sicer pa je bilo izogibanje tem vajam v Jugi pravi “nacionalni šport” – in očitno se ti časi vračajo.

Vprašajte se samo, zakaj je v “modernih vojnah” več kot 95 odstotkov civilistov. Ker so tako dobro izurjeni, kako ravnati v takih situacijah? Ali pa mislite, da so vojaki manj izpostavljeni?

Osebno sem mnenja, da beg pred odgovornostjo, pa tudi takrat, ko ti ni po volji, ni dobra rešitev. Začne se pri majhnih, konča pa pri velikih stvareh. Če so otroci zdravi, vi pa tudi – zakaj želite “skriti” moža “pod kiklo”? Saj ste se z njim poročili, ker je ODGOVOREN MOŠKI – ali pa ne?

Ups. Tudi moji prsti so včasih prehitri. Ko sem pisal o moderni vojni in civilistih – govorim o odstotku žrtev. In z vsako vojno se taodstotek zviša – na škodo civilnega prebivalstva. Žal.

Mislim, da tu ne gre za nobeno skrivanje pod kiklo, ampak za prakticnost. Ce clovek nima interesa iti in ga te stvari pac ne navdusujejo toliko, da bi jim posvetil cel teden, je to pac mucno. In tudi ni res, da se beg pred odgovornostjo vselej konca pri velikih stvareh. Odgovornost je relativna stvar. Vsi smo bili dolzni nekoc placevati narocnino za toliko televizijskih sprejemnikov, kot smo jih imeli doma – pa smo jo res?

Osebno pa sem itak mnenja, da sodobne vojske ne odlikuje stevilo vojakov, ampak inteligenca in usposobljenost. Za to pa rabimo profesionalce, ne pa neke obnovljene “aktiviste” v pripravljenosti… Ce bi se v Sloveniji sklicevali na “mnozicnost” vojske, bi bil to absurd. Ce bi vse moske vpoklicali, bi bila nasa vojska se vedno stevilcno sibka. Zato se mi tudi ne zdi tako pomembno, da ravno VSAK sodeluje. Ni pa jih malo, ki jim je to vsec in naj pac sodelujejo ti.

Moski pa se doma ne skrivajo pod kiklo, ampak poprimejo za kaksno pametno delo, zlasti pa pomagajo v gospodinjstvu. Ce mislite, da so to pac zenska opravila, zivite res v drugem casu.

Ž
Popolnoma se strinjam z mnenjem, da je muka v rezervi. Pa ne toliko zato, ker bi bilo nezanimivo, ampak je stvar popolnoma neproduktivna. Na takih vajah se nihče nič ne nauči, vsi le čakajo priliko za prebeg v bližnjo oštarijo in potem odhod domov. Verjemite mi, ker sem bil velikokrat na vajah. Če pa slučajno pride do vojne ( Bog ne daj ), pa je itak vse na rezervistih, kakor smo to že enkrat videli. Irena, en par profesionalnih vojakov, ki jih bo Slovenija eventualno imela tudi ne bo pomenilo ne vem kakšne obrambne moči.
Torej, čim manj v rezervo.
P

Irena

Nisem imel nobenega namena začenjati nekakšno debato o (ne)enakosti spolov ali o temu, kaj lahko moški oz. ženska počne doma. Osebno živim v 21.stoletju, kar pa ne bi mogel reči za vsakega. V enakopravnost (in ne v enakost) spolov že dolgo verjamem in živim po teh načelih.

Čeprav se časi spreminjajo, se moramo (končno) začeti zavedati, da imamo sedaj lastno državo – kakršna ta že pač je. Do sedaj sem v življenju srečal že kar nekaj ljudi, ki so zagovarjali načelo “če mu ni za to mar, naj gre po svoje”. Glejte, če bi tako vsi razmišljali pred desetimi leti, bi danes po ulicah viseli cirilični napisi, jezik na temu forumu pa bi bil nek drug.

Lahko si seveda izmislite karkoli, vendar so zgodovinska dejstva taka, kot so – ne morete jih spremeniti z vikom in krikom.

Vrnimo se na temo. Odgovornost do drugih in do lastne države se v trenutni družbi, ki hlasta za hitrimi zaslužki, seveda zdi smešna. No, za primer se ozrite v Evropo, v tiste kroge, kamor naj bi se vključila Slovenija v par letih. Ugotovili boste, da te zadeve tam jemljejo zelo resno. Če smo se v letih skupne države okužili z balkansko miselnostjo, to še ne pomeni, da tak način razvite demokracije sprejemajo kot nekaj dobrega.

Čeprav mi boste verjetno oporekali, pa vam ponovno pravim, da se (ne)odgovornost začne pri majhnih zadevah, konča pa … kdo ve kako daleč.

Zamislite si, da vam na urgenci dežurni zdravnik izjavi, da se mu ta dan ne da operirati, vaš mož pa leži ves razmesarjen v šoku. Dvomim, da bi se strinjali s tem, “da ker mu ne paše biti tam ali delati, naj kar gre po svoje”.

Krut primer ali ilustracija prej povedanega – odloča pač vsak zase sam.

Ž
Ne razumem, kaj ste mislili s tem ” vsak po svoje”.
P

Dežurni zdravnik je oseba, ki si je za poklic izbrala medicino in je tam z vsemi svojimi odgovornostmi ter placana za to, da pomaga (sicer je suspendirana), ce ze nima nobenega cuta za humanost. Zato vam pravim, da vasa teorija odgovornosti ne vzdrzi. Lahko si torej privoscimo malo te neodgovornosti – nihce ne bo umrl, ce bo neki moski sprical vojaske vaje. Pa tudi napisi bodo ostali, kot so. V prvem primeru dezurnega zdravnika ne gre za nobeno prisilo, ampak za osebno izbiro (zdravnik lahko tudi pusti sluzbo, ce mu ne ugaja), v primeru rezervista pa gre za terjavo drzave, do katere naj bi imel ta posameznik neko odgovornost. Slednja pa je zaradi razlogov, ki sem jih ze omenila (stevilcnost je pri nas absurd) pravzaprav bizarna.

Res pa je, da pri nas upadajo patriotska custva, da je modno nergati cez drzavo in jo sploh osvetljevati v negativni luci. Streznitev, kako je dobra in cudovita, pa tako dozivis le, ce pristanes v kaksni npr. afriski nedemokraciji in na svoji kozi obcutis, kako bi lahko bilo. Potem je slovenska zemljica nekaj najbolj cudovitega, pravi paradiz. Pa to se vedno ne pomeni, da bos sel s sprintom na prve vojaske vaje. Izkoriscanje potenciala posameznikov bi moralo postati nekoliko bolj prefinjeno, kot je. Za kaj takega pa bi se drzavljani gotovo sami javili, vsak po svoji usposobljenosti, saj bi jih zanimalo. Zakaj neki je Svica tako militantna drzava?

Bravo Irena
Tako zelo dobro si razložila bistvo vojaških vaj, da sem nehote ( ma samo za moment ) pomislil, če se morda za psevdonimom naše Irene ne skriva kak Janez. Mislim, da smo Slovenci dovolj veliki patrioti, to smo pred desetimi leti dokazali ( vem, ker sem bil zraven ), ter da se v slučaju kakih novih konfliktov nimamo kot država česa bati. Vendar pa ni nič narobe, če se poskuša kdo izmakniti vajam, saj to le krepi njegovo iznajdljivost, armada pa ne bo čisto nič oškodovana, ker sem že povedal svoje mnenje o smiselnosti teh vaj ( je čisto vseeno, ali rezervist sedi v bifeju doma ali pa v bifeju blizu kasarne ).
P

Gabriel

Lepo, da ste bil vsaj pred desetimi leti zraven – in da takrat ni prevladala miselnost, da je en šank podoben drugemu.

Očitno na vso stvar gledamo drugače – da vas potolažim, tudi sam sem na stvar dolgo časa gledal tako, kot vi, potem pa sem prebral nekaj literature in govoril s par ljudmi, ki se ukvarjajo s problemi nacionalne varnosti. Neverjetno, kako ti lahko pravi argumenti odprejo oči, da začneš gledati na stvari drugače.

Tema je kar preobširna za takle forum. Bi pa spomnil Ireno, da je državljanstvo v Sloveniji tudi stvar proste izbire – v vsakem trenutku se mu lahko odpoveš (in se znebiš vojaških vaj in drugih obveznosti).

Pravice in obveznosti gredo pač z roko v roki. Morda pa gledate na to vi drugače?

Zoran!

Nisem ekspet v pravu in pravnih zadevah, mislim pa da, če nisi državljan druge države (dvojno državljanstvo) oz. nisi rojen v tujini, potem se državljanstvu ne moreš odreči po 25. letu starosti.

Ko smo že pri podrobnostih.

p.s. jaz se tista, ki je napisala, da ima moj enotedenske vaje sredi junija in ko je hotel prinesti opravičilo (ker naj bi imel takrat celo diplomo – ob delu), so ga zavrnili, da je zamudil 5 dnevni rok.

Jaz bi samo tole dodala: na splošno, ne samo kar se orožnih vaj tiče, živimo na tem majhnem koščku Evrope ljudje, ki vemo (?) ali predvidevamo, kdaj so nam kršene pravice, dolžnosti bi pa najraje pozabili ali ignorirali.

Da pa ne bo kdo užaljen, sem napisala v 1.sklonu množine. Vsi smo pod kožo krvavi, a ne?

Lahko vam povem naslednje: ce se odpoves drzavljanstvu, ne mores prosto izbirati drugega. So pa drzave, ki imajo zgolj profesionalno vojsko. Moj brat, ki ima dvojno drzavljanstvo, bi se na ta nacin lahko izmaknil tej odgovornosti (vsaj hipoteticno), a se ni zelel. Toda on je eden redkih, ki tako izbiro sploh imajo.

Sicer pa bi mi bilo bolj pogodu, ko bi te ljudi, s katerimi ste govorili, “spreobrnili” vi in ne oni vas… 😉

In po vase, draga Ursa, katera dolznost pride prej – vojaska ali pomoc v gospodinjstvu? Kolikor sem prebrala, Maji doma ne bo lahko, drzava pa ji ne omogoca za ta cas gospodinjske pomocnice.

V marsikateri stvari države ne briga posameznik, ampak celotna družba. Kaj bi pa bilo v primeru, da bi bila Maja ločenka z dvema majhnima otrokoma? Tudi takih je v Sloveniji veliko, pa se zato ne sprašuje, ali ji bo ZATO pomagala država z gospodinjsko pomočnicon, niti ne bo “njega” nazaj iz orožnih vaj.

No draga Mia, ali bi bilo po vaše, v času vojne umestno zahtevati od države, da Maji pusti moža doma, ker ga rabi v gospodinjstvu?
Vem, da je bila pri nas majhna vojna, toda ko se je začela, ni kazalo na tak izhod. V tvojo informacijo naj ti še povem, da je moja svakinja ravno takrat ostala z bolnim otrokom sama, brez moža, ki je bil vpoklican med prvimi. En cel teden pa ni imela nobenih vesti, ali je sploh še živ, s tem, da je TV poročala o streljanju, tankih, nasploh o agresiji.

Da ti pa še odgovorim na prvo vprašanje, da ne boš rekla, da se izogibam. Moj mož je bil neštetokrat na orožnih vajah. Sama sem bila v različnih stanjih, ko so ga vpoklicali: I.noseča; z bolnim dojenčkom; z majhnim otrokom in še enim dojenčkom zraven; z enim otrokom doma, drugim v bolnici in na smrt bolno mamo. Lahko mi verjameš ali pa tudi ne (sodbo prepuščam tebi), da nismo poiskušali z nikakršnimi izgovori in opravičili, da bi se tega ognili. Vojaščina je dolžnost, pomoč v gospodinjstvu pa pravica.

Zato, komu daš prednost, je izključno stvar vesti in stvar posameznika! Moje mnenje je le eno izmed mnenj, tako kot tvoje!

Lp Urša

Spostovana Ursa, nismo v casu vojne.

Informacije, ki jih NI prejemala vasa svakinja med vojno, kazejo na to, koliko drzavi pomeni zivljenje takega posameznika. Drzava svobodno razpolaga z zivljenji takih posameznikov. To so na svoji kozi imeli izkusiti svojci padlih. Ker pa, kot sem ze omenila, nasi drzavi se vedno pomeni nekaj “stevilo”, ne pa posameznikova “kvaliteta” (oz. znanja, ki jih je sposoben osvojiti ali prinesti v vojsko), se take drzave bojim.

Dolznost pa ste postavili nad pravico. Ni jih veliko, ki bi tako storili.

Cestitam vam, da ste tako sposobna in trdna zenska, ki je bila tudi v casu odsotnosti moza kos gospodinjskim nalogam. Vse namrec nismo take. Imamo pac drugacno vest.

Seveda vam verjamem, ni razloga, da vam ne bi!