Čuden zakon
Poročena sem že 23 let. Ne bom pisala o tem, ali je moj zakon srečen ali nesrečen, pač pa se sprašujem, če je življenje kakršno živim normalno življenje zakonskega para. Sama sem precej družinka oseba. Rada se držim doma in moj največji hobi je prebiranje knjig. Moj mož je moje popolno nasprotje. Imam občutek, da je zanj družina na zadnjem mestu. Nikoli nima časa, da bi z mano in sinom sedel za mizo, da bi se pogovorili o vsakodnevnih skrbeh, o načrtih ipd. Vedno išče nekakšen izgovor, da odide od hiše. Razumem, da ima dosti opravkov in da potrebuje šport, hodi namreč na tenis. Ne razumem pa, da tudi ko nima nobenega drugega opravka, nima časa za družino. Če nima kam za iti živčno hodi okrog hiše in čaka, če bo videl kakšnega soseda. In če ga najde, potem jih je že nekaj gospodov skupaj, debatirajo in pijejo špricarje ali pivo. In če ni sosedov, so za babje čenče dobre tudi sosede. Če pa ni tudi teh, sede na kolo in nekoga poišče. Vedno išče družbo. In pri vsem tem me najbolj moti to, da se ga naleze, potem pa ga moti vse živo. Povejte mi prosim, ali je normalno, da gre mož skorajda vsak dan po službi s kolegi na pivo, ali je normalno, da je v teh praznikih bil kar nekaj dni skupaj opit in da venomer išče družbo in “rdečko”. Pri nas redko kateri gost lahko odide domov, ne da bi se prej spilo nekaj litrov. Tudi če gremo na kakšen piknik ali izlet se te konča s trdim jezikom in majavimi nogami. Zato se teh stvari vedno bolj izogibam, saj se bojim prepirov. Moj dragi je dobil že čudovito rdečo barvo, pravi, da je to od tenisa in sonca, vendar pa barva ne izgine niti pozimi. Napake imam tudi sama, vendar z ozirom na to, da je le malo doma, dvomim, da jih je opazil, in da od doma beži zaradi njih. Zanima kaj o tem menite obiskovalci teh strani. Je moj zakon normalen in kaj menite, je moj mož alkoholik?
Kako bi zadevo rešili vi?
Lep pozdrav!
Vas moz je alkoholik, vas zakon pa popolnoma “normalen”, ce za normalno vzamemo neko povprecje. Le vi odlocate, ali je to normalno za vas sprejemljivo ali pa nevzdrzno. To povprecje, ce je normalno, pa je kaj kilavo, saj zato se ravno oglasate. Moti vas, da je moz tako silno odtujen in da ga kaj malo briga, kaj se godi doma, custveno pravzaprav sploh ni povezan niti z vami niti s sinom. Ste pravzaprav ujetnica svojega domacega miru, ki je dosezen s tem, da je ta moz odsoten. Vam je tako sicer prav, kajti ne razgraja, vi mirno berete in gospodinjite, pa vendar – je kje se kaj vec? Se da kje dobiti kaj boljsega? Je mar to tista “zakonska sreca”, tisti ideal?
Vsekakor se da od zivljenja imeti kaj vec, kot sluziti kot oskrbnica hotela nekemu pijancu. Vendar razmislite, kaj si pravzaprav zelite… Mislim, da hrepenite po nekom, ki bi bil prisoten in to ne v alkoholizirano fizicni pojavni obliki, marvec v celotni, custveni in fizicni, zelite si nekoga, s katerim bi se lahko pogovarjali, dozorevali, delili svoje skrbi in radosti. Se pravi – zelite si pravega partnerja, kajti ob moskem, ob katerem ste sedaj, ste postali slamnata vdova. In ceprav ste zapeckarski tip, bi s pravim clovekom verjetno prav radi sli na izlete, ki se ne bi koncali s popivanjem…
Pozdrav
Vem, da mi pri mojem razmišljanju marsikdo ne bo dal prav, vendar si ne morem kaj, da se ne bi spotaknil ob našo dvoličnost. Vsekakor ne zagovarjam pitja, še manj pa pijance, vendar so tudi oni ljudje, ali ne? Kdo bo njim pomagal? Vsi mi priznavamo, da je alkoholizem bolezen, torej si sami velikokrat ne morejo pomagati, tudi če bi hoteli. Ali ni dolžnost partnerja ( žene ali moža, vseeno ), da drugemu partnerju pomaga? Seveda, najlažje je reči “adijo, saj me itak ne bo poslušal”. Kaj pa naša obljuba :dokler naju smrt ne loči; v dobrem in slabem; v bolezni in zdravju? Vem, da je po letih ( mnogokrat jih je veliko ) trpljenja, žalitev, joka, prenašanja nemogočih nesramnosti, tudi udarcev težko odpustiti, “začeti znova” vendar je tudi to pot, kajti tudi za znati odpuščati je potrebna velika moč.
LP
Mihec očitno nisi prebral vsega. Nikjer namreč nisem napisala, da mečem puško v koruzo, da se ločujem ali kaj podobnega. Prav iz mojega oglašanja je razvidno, da želim zadevo rešiti. Vseeno pa me zanima, kako bi ti rešil zadevo. Sama sem že poskusila nešteto stvari, pa je vsaka zalegla le za kakšen dan. Če moža prosim, da naj ostane z mano mi pravi, da on v hiši ne more zdržati in da gre malo ven. Če grem ven tudi jaz, pobriše k sosedu in ko grem jaz ven, gre on notri. Če mu pravim, da naj pije manj oz. piti, mi pravi da ne pije, da ni nič pil in da naj grem s svojo propagando …. Če začnem kakšno debato, ki se kakorkoli tiče denarja jo slišim, da je on tisti, ki nosi vse stroške, ki prispeva za vse ipd. Skratka, naprad je najboljša obramba. Sama sem izčrpala vse ideje, kako pomagati. Ne vem pa, zakaj ne pije zjutraj, zakaj je lahko trezen v službi, in zakaj tega ne zmore doma oz. v družbi.
Mogoce je pa tole za vaju??
Malo si poglej. Vem da dr.Ruglja vsi jemljejo zelo crno, samo ce pa preberes kaksno njegovo knjigo pa ni vse tako.
http://www.preobrazba-rugelj.si/
Priznam Mihec,alkoholizem je bolezen, ki je pri nas postavljena se na stranski tir. Zakaj? V prvi vrsti ga podpira drzava na celi crti. Alkohol se po trgovinah in lokalih prodaja tako mladoletnim kot starejsim brez razlike. Pri izvidih krvi pri zdravniku, se lahko ob obicajnih izvidih takoj odkrije kronicnega alkoholika. Kaj takemu pacientu svetuje zdravnik (nic, ker obravnava “resnejse” paciente).
In ne nazadnje pot do ozdravitve se zacne pri posamezniku. Ko si je pripravljen priznati(v prvi vrsti sebi) da je ze na meji odvisnosti ali ze odvisen, je to prvi korak, ki ga pac mora narediti sam, naprej na trnovi poti do ozdravitve pa lahko z njim stopajo z roko v roki tudi njegovi najblizji.
Delim mišljenje, ki sta vam ga že napisali Irena in Vanja.
Jaz bi dodala edino naslednje. Morda bi se splačalo prijeti “bika za roge”, ampak vsekakor, ko je vaš najdražji v treznem stanju. Sicer bo jok in stok. Morda bi pomagalo pogovoriti se z njim o teh stvareh. Ljudje ne moremo videti v glave drugih, pa tudi naših najbližjih ne. Morda se on ne zaveda, da s tem kar dela, povzroča težave ženi in sinu. Ker to stanje traja že leta, lahko da misli, da je vam tako prav. Res je, da se z dolžino zakona lahko pojavi tudi čedalje večja odtujenost, ali sindrom “kakor je, tako pač je, zdaj se ne splača več truditi”.
Mnenja sem, da je vredno poizkusiti s pogovorom. Morda to celo pričakuje, pa noče biti on pobudnik, da ne izpade copata (moški med seboj imajo pa sploh radi take teme za glodanje) ali da prizna, da morda ni ravnal prav. Razmislite, ali bi se hotel sploh pogovarjati. Iz vašega zapisa slutim, da pogovor med vama ni vajino najboljše področje. Se motim? Pravilno postavljena beseda ob pravem trenutku lahko stori čudeže. Žal, pa to ne velja za vsakega izmed nas, še posebno, če je alkohol posredi. Zato, previdno!
Morda je še čas, da v vajin zakon zapiha sapica svežine, ki bi prevetrila vajino zatohlo sedanjost, dodala “sol” vajini skupnosti in pokazala, da prihodnost še vedno obstaja svetla. Vendar ne na silo, počasi, ne za vsako ceno. Če ne boste dobili nobenega pozitivnega odziva, celo nezainteresiranost in agresivnost (alkohol) od njega, bi morda morala poiskati strokovno pomoč. Najbolje oba skupaj, sicer pa vsaj vi sama. Zakona se po tolikih letih, ob otroku, ne da kar tako čez noč zaključiti, tako kot stopite iz kinodvorane po končani predstavi. Ločitev je toliko na slovenskem tudi zato, ker si ljudje predstvaljajo prav to, da je zakon ene
vrste kinopredstava. Samo, iz kina pridete, že čez uro pozabite, kaj ste gledali. Po ločitvi, ki je skoraj redno boleča, ostanejo grenki spomini, osamljenost, razočaranje nad seboj in okolico, ki lahko ostanejo tudi leta kot težko breme.
Toliko z moje strani. Želim vam, da rešite situacijo v zadovoljstvo vseh vpletenih!
Vaš mož je alkoholik in glede na izkušnje v sorodstvu in pri podrejenih v službi je edina rešitev zdravljenje. Vse druge obljube in moledovanje ter razglabljanje je zaman. Stvar se bomo samo še stopnjevala. Iz literature o alkoholik izvemo, da je teh več vrst in vaš mož je eden od teh. Že sam beg od doma in iskanje izgovorov ter priložnosti to potrjuje. Korajžo v roke pri soočenju o tem, uspešno zdravljenje in vse težave bodo rešene.
Vaš zakon NI normalen in vaš mož JE alkoholik.
Bežanje od problemov je klic na pomoč.
Če se želite boriti zanj, je nujen pogovor.
Ne z obtoževanjem, na bolj profesionalen način.
Npr: “Dragi mož, zelo me žali, ko prideš domov trd (potrjen, nalit)”.
Kaj BOŠ storil, da me ne boš izgubil?
Iz Vašega opisa vidim, da je Vaš mož t.i. poularni sangvinik. Osnovna lastnost je biti v družbi in ti ljudje nujno rabijo pozornost, hvalo, potrditev drugih. Zabava je na prvem mestu (v Vašem primeru tenis). Ko sta se spoznala, se Vam je zdel duhovit in odprt, a to je klasika – čez več let uvidite, da tem ljudem manjka cilj.
Sigurno obstaja razlog, zakaj se mož doma ne trudi več – Vi morate ugotoviti:
Ali je “konj (beri zakon) mrtev” in če še ni, poskusiti zdraviti. Če pa je konec, pa nikar ne delajte napake kot večina: za crknjenega “konja” kupijo močnejši bič,
zamenjajo jezdeca, itd. Še tretjina življenja je pred Vami, uživajte. Andi
draga Lena,
zakoni so različni, to vidiš, če pogledaš okoli sebe tudi sama. Kako je z tvojim zakonom veš le sama in tisti, ki živijo s teboj.
Če misliš, da je tvoj zakon mrtev, se takoj loti “dela”. V zakonu si že 23 let, kar pomeni, da nisi prav v rosnih letih in tudi prestara za spremenbo nisi. Začni delati na tem, če ne zmoreš sama, si poišči strokovno pomoč in nasvete, ki jih z voljo najdeš prav povsod.
Moje mnenje o tvojem zakonu in možu pa je takole: Tvoj mož je alkoholik, če na vsakem vogalu išče osebne stike za izgovor, da dobi pijačo, potem si ne moreš ne ti in ne on zatiskati oči pred besedico in resnico ALKOHOLIZEM. Kakšno vlogo igraš pri tem ti že od začetka zakona ne poveš, vedi pa, da pri vsem tem trpi VAJIN OTROK. Ali si se kdaj vprašala, kaj on misli o tem. (po letih staža zakona sklepam, da tudi otrok ni več otrok). Vsedita se skupaj z otorkom in se pomenita, ko bosta potegnila črto nad tem kar se bosta pogovorila, vključita v pogovor še moža-očeta. Zavedaj se, da ima tudi on pravico do svojega mnenja. Vsi skupaj boste našli rešitev, če se boste za to potrudili in trudili.
Lena, zavedaj se, da začeti znova oz. ponovno v tvojih letih ni greh, je pa verjetno težko. Vendar, če imaš voljo do boljšega, drugačnega življenja stopi na to pot.
Želim ti vso srečo, pa kakorkoli se boš odločila. Ne zatiskaj si oči in tudi sama priznaj svoje napake, pa se bo stvar rešila, kakorkoli se bo, upam, da za vas na bolje.
Mojca
Lena !
Sem hotel samo malo humorja vnesti v debato. Kar pa se tiče tvojega zakona te lahko potolažim, da smo vsi na istem. Ko mine strast, ni več komunikacije in večne ljubezni naenkrat ni več, ta je žal samo v filmih. Itak pa je ZAKON ena velika TEMA, ker hočemo partnerja narediti po svoje, kar je pa nemogoče.
Tko (da naredim še jaz eno pravopisno napako), zdaj grem v kuhinjo, ker mi vre fižol.
Pozdrav.
“vsi smo na istem” sploh ni nobena tolazba. Ce ste tudi vi na istem kot Lena, je cas za popravilo tega “normalnega zakona”. Ce je bila vasa komunikacija omejena samo na strast, ni cudno, da je minila. Komunikacija med partnerjema ne pomeni samo strasti, marvec tudi pogovore in dotike. Res je, zakon ni pravljica in ni kot v filmih. Po drugi strani pa je lahko se lepse kot v filmu!
Upam pa, da vam je fizol uspel.
Ste pa res “ta pravi” na tem forumu. Pa ni nobenega problema, saj sem tudi jaz šaljivka in rajši kot skozi temna očala gledam vse z lepše in bolj humorne strani. In problem bom rešila tako ali tako, na takšen ali drugačen način in je potemtakem za “živčke” bolje, če gledaš na vse skupaj bolj sproščeno. Glede fižola pa: na našem koncu imamo restavracijo, kjer pripravljajo odločen prebranac. Najam, njam!
Tudi pri naši hiši obožujemo fižol. Hvala za recept Brane, ga bom preizkusila.
Lep pozdrav vsem.