ločitev
Upam, da mi bo kdo pomagal s kakšnim koristnim nasvetom v mojih težavah in veliki življenski preizkušnji. Po več kot dvajsetih letih mučnega zakona, polnega prepirov, nesoglasij, udarcev in alkohola sem se odločila da temu naredim konec. Pred seboj imam jasno začrtan cilj kako bom v prihodnje živela, le da je mož naekrat postal tako nebogljen, kar naenkrat me ima rad, jaz njega že dolgo ne, vedno se je bil po prepiru pripravljen ločiti, sedaj pa bi vse naredil da ostanem z njim. Priznava da ima napake, našteva moje, pa bi še kar živel naprej tako. Ne zanima ga, da jaz ne želim več tega prenašati,; Zadnja leta se je malo umirilo, kar ne pomeni da je on mirnejši, le da sem jaz vrgla puško v koruzo, in se ne sekiram več, živim kolikor morem svoje življenje. To pomeni da se skoraj ne pogovarjava, ne sprašujeva, predvsem jaz njega ne, hodiva vsak po svojih poteh. Ta agonija traja že dalj časa, nikakor noče sprejeti moje odločitve, včasih reče da me ne bo ustavljal če to res hočem, a povdarja, da je zanj izguba mene oz. propad zakona njegov življenski poraz in si bo po ločitvi vzel življenje. To mi ponavlja že eno leto, zato sem ga začela jemati resno. Nihče ga ne more pregovoriti da narobe razmišlja, on trmasto vstraja pri svoji nameri. Ne vem, kaj naj storim, ali ima res tak namen, me na ta način izsiljuje da ostanem še naprej z njim. Zahvaljujem se za vsak koristen nasvet.
klara
Ne vem, koliko ste kaj brali literature s podrocja parov, kjer je eden izmed partnerjev alkoholik (oziroma odvisnik). Taksen zakon ima dolocene zakonitosti. Ena temeljnih je, da gre za izrazito neuravnovesene sile in ne za enakopravnost. Kadar ste vi npr. ponizni in tihi ter prenasate mozeve izbruhe in pitje, celo udarce, je on mocan in se pocuti kot pravi moski. Ko pa v vas zraste zelja po tem, da bi nehali tako ziveti, tocneje – ko si koncno zazelite svoje normalne cloveske poti in se zacnete postavljati na noge, zacne taksen alkoholik kleceplaziti, se delati ranljivega, dajati obljube itd. Da je popolnoma nezrela osebnost, kaze tudi to, da vam grozi s samomorom.
Prosim vas, vedite, da to nima nic opraviti z vami. Prenehajte biti zrtev. Za to je potreben velik pogum, zlasti za pretrganje dolgoletne zlorabe, v kateri ste bili. Nikar mu vec ne nasedajte. On pristnih custev ni sposoben. Je brez prave samozavesti, to pa poisce v alkoholu in nasilju. Ne spostuje niti vas niti sebe. Sedaj upa, da bo z lazmi dosegel, da bo kot prej. Do zdaj ste v zakonu veslali za oba, zakon pa je ze zdavnaj dozivel brodolom. Vedite, da je zivljenje kratko in da vam let, ki so bila tako grenka z njim, ne bo vrnil nihce. Zakaj bi se vztrajali? Zakaj ne bi koncno posegli po mirnejsem zivljenju, kjer vas ne bo nihce izsiljeval, izkoriscal, vam grozil?
Zakaj – o tem se sprasuje vsak, ki gleda taksen zakon. Zakaj zenske vztrajajo z alkoholiki? Pravzaprav se razvije med njima poseben odnos, tako da je na nek nacin tudi zenska prav odvisna od zlorabe moskega in si ne predstavlja zivljenja drugace. Saj je pozabila, kako bi lahko bilo drugace in – strah jo je. Zeljo po spremembi in uporu taksnemu zivljenju so iz nje izbili udarci. Mnogo pa je zensk, ki trpijo hudo psihicno zlorabo, pa se vendar ne uprejo takemu zivotarjenju ces – saj je dober, saj me ne tepe. Rane pa se ne kazejo le psihicno, ampak tudi fizicno! Taksen zakon je preprosto bolezenski.
Vidim, da pri vas ni tako ter da ste ze zaceli zelo samostojno razmisljati. Nikar ne zapravite priloznosti, ki ste jo dali sebi!
Kar pa se tice moza – mirno mu lahko poveste, da odhajate, on pa naj gre na zdravljenje. Ce se mu bo uspelo ozdraviti in ce resno misli s svojimi obljubami, bo to tako najbolje zanj, saj tudi sam ne bo zapravil zivljenja. In ce se bo tedaj vajina pot prekrizala, bosta pac videla. Toda po tem, kar ste povedali, ne vidim dobrega izgovora, da bi se vztrajali ob njem.
Draga Klara, to kar sedaj mož počne z vami, je čustveno izsiljevanje. Ne pustite se mu in v preostanku svojega življenja zaživite polno življenje.Ne ozirajte se na njegove grožnje in milsite predvsem nase. Verjamem, da vaš čas še prihaja in želim vam, da ga izkoristte tako kot si najbolj želite. Dovolj je bilo agonije, zdaj ste na vrsti vi. Kar pogumno speljite svojo odločitev do konca .
LP,Kaja
Spoštovana Klara,
imam podobno izkušnjo, zato Vam lahko dam edini nasvet:
Ločite se in to takoj! Zakaj? Odgovorili ste si že sami. Prepiri, nesoglasja, udarci, alkohol – pa s kom ste životarili (ne živeli!) 20 let!?
Sedaj bi mož “vse” naredil (taktika št.1), grozi s samomorom (taktika št.2).
Pravite, da živite “kolikor morete” svoje življenje. Po ločitvi boste živeli SVOBODNO in če bo mož naredil ali pa ne naredil, kar grozi, Vas ne bo zanimalo. Odpira se Vam čudovito obdobje miru in sreče. Srečno, Andi
Hvala vsem za vso podporo, katere potrebujem v velikih količinah. Težko je na tem prostoru napisati vse, kar sem prestajala. Veliko mi je povedala Irena, namreč da ne ve zakaj ženske kar vstrajajo z alkoholiki. Po naravi sem zelo potrpežljiva, upajoča vsa ta leta, da bo pa le kaj drugače, da tako vsi moški kaj popijejo (njemu je uspelo me prepričati da sem pitja kriva jaz) da morda le ni tako silen pivec, eno dve, tri piva na dan pa naj ne bi bilo nič posebnega. Naj povem, da je zelo delaven, opravlja veliko gospodinjskih in hišnih del, skupaj sva spravila kar nekaj premoženja, zdaj vem, da samo zato, ker drugega nisva znala. Večkrat vmes je bilo stanje tako kritično, da me je čisto zlomil in nisem bila pripravljena ostati z njim. Seveda me je znal pregovoriti, obljubljati, tako kot zdaj, čez čas pa je bilo spet vse po starem. Sedanjo mojo odločitev ne morem pripisati kakšnemu dogodku ki bi izbil sodu dno, le toliko več sem brala, razmišljala, se pogovarjala z različnimi ljudmi. Do tukaj sem praktično živela v zaprtem krogu, ven nisem videla, kar posloševala sem, da so tako vsi nesrečno poročeni, sreča je lahko le kratko obdobje ki vedno mine in ostane to kar imam jaz.Bila sem vdana v nesrečno usodo.Res je, da sem do sedaj veslala za oba, prevzemala nase njegove muhe, se posvečala otrokoma. Seveda otroci zrastejo in spet si na začetku, ko se vprašaš, kaj boš počel s partnerjem. Ko začneš po dolgih letih pogrešati toplino, dotik, ko spoznaš da si sam, da si njemu samo objekt si globoko razočaran in prazen. Delo, s katerim sva zapolnjevala cel zakon se mi je tako priskutilo, da si v prihodnosti želim le mir, več razvedrila, življenje in ne životarjenje, spoznati sorodno dušo in veliko prijetnih ljudi. Omenila sem že, da kolikor morem živim svoje življenje, zato sem se vključila v nekaj dejavnosti ki me razveseljujejo.
Tudi je res, da me je tako zelo groza urejati vse te premoženjske zadeve, vsaki bo nasprotoval, za vse bom sama, kar naprej premišljujem kako vse to izpeljati, kako prodati hišo, kje in kako kupiti drugo streho nad glavo, preseliti vso dolgoletno kramo iz hiše, jo razdeliti. Če ima še kdo lastne izkušnje naj mi jih pove.
lp, klara
Imam izkušnjo, za katero vsi pravijo, da sem nor.
Hišo, 2 avta, parcelo in vso opremo sem pustil ženi, vzel sem le osebne stvari.
Imam svoje delo in svoj ponos, pa mi ni žal, saj vsakodnevno videvam večje poslovne tragedije kot je ena ločitev.
Vem, da ste se navezala na premoženje, vendar: imate cca 45 let (predvidevam), kaj vam bo premoženje sedaj, ko so otroci odrasli. Ločite se sporazumno in razdelite premoženje po dogovoru. Tudi če vam mož vzame 2/3, je to še vedno manj, kot vas bodo stali odvetniki, izgubljen čas in živci ter zdravje.
Naj kar mož poskrbi za otroke, ko bo imel “skoraj” vse zase.
Potrebujete le mir, zdravje in veliko optimizma. To pa boste imeli, če ne boste obremenjeni s spomini in mislijo na to, da ste nekaj izgubili. Čez nekaj časa boste ugotovili, da večino stvari niti niste nikoli res potrebovali. Pa koliko ur ste delali za to! Svoboda – to je vaše največje bogastvo.
Nikjer ne piše, da ne boste nikoli več v dvoje. Srečni boste. Andi
Skoraj enako je potekal moj zakon, le da samo 6 let. Ko sem predlagala, nato zahtevala ločitev, je bil tudi nebogljen. Grozil je, da bo naredil samomor, ga pred mano poskusil (seveda je točno vedel, koliko tablet sme pojesti, koliko prerezati žile), z vrvjo je hodil okoli vratu……. Takrak so se mi dokončno odprle oči. Jokal je, da ne bo mogel živeti, če ne bo dal sina spat vsak večer……
Pred ločitvijo je pobegnil v Rusijo, mislil je, da brez njega ne bom mogla doseči razveze. Kmalu se je vrnil, mi ukradel avto, zasedel MOJE stanovanje, šla sem s sinom in oblekami na sebi k staršem. Parkrat je prišel po sina (takrat je imel 5 let).
Ko je videl da ne doseže nič, je začel groziti…..Storil ni nič ne meni, ne sebi….
Od tega je minilo 7 let. Bivši mož živi še danes, sicer v Rusiji bolj životari, po sinu ni vprašal že 6 let, plačeval zanj itak nikoli ni.
Lani se je pojavil, zmedel sina, mu obljublja nebesa, na naslednji sestanek z njim ga ni bilo……..
Tako je to. Najprej se pred izgubo udobnosti branijo tako, da se nam skušajo zasmiliti, nato grozijo. Običajno pa tisti, ki grozijo s samomorom ne naredijo nič. Jaz sem se takrat ustrašila in sem šla na policijo povedal, da bo naredil samomor, pa so mi policaji rekli, da pač ga ne morejo varovati 24 ur . In da tisti, ki grozi, to navadno ne naredi. Le še enkrat nas hočejo “na……”.
LP
Š.
Strinjam se z Andijem, da se je od nekaterih materialnih stvari za ceno lastne srece pac vredno lociti. Se vedno pa to ne pomeni, da bi morali brezpametno bezati in mu prepustiti vse, zlasti, ce bo v tem videl novo priloznost, da vas izsiljuje.
Sama bi vam le svetovala, da se zglasite pri odvetniku in povprasate, kako in kaj glede zavarovanja vasega premozenja, kaksni morajo biti ukrepi (skupni racuni?) itd.
Ce bos se naprej tuhtala in se ozirala na njegove groznje, bo to tvoj in ne njegov zivljenski poraz.Najbrz nisi vec prav rosno mlada ,pa se vedno dovolj mlada, da te dovolj lepega se caka v zivljenju. Vizijo imas, cilje imas – kar pogumno. Kaj bo moz naredil s svojim zivljenjem po locitvi je njegova stvar – ti nisi njegova lastnina. Za njega bo tezko, ker svoje agresije kot posledice notranje negotovosti in samopodcenjevanja , ne bo mogel stresati vsevprek naokrog (doma si to upa, drugje ne). Kako si bo zacrtal svojo nadaljno zivljensko pot brez tebe si ne beli glave. Groznje s samomorom so lahko samo izsiljevanje ali pa tudi ne. Vendar najprej poskrbi zase in za svoje otroke, sele nato misli na druge. Dovolj dolgo si trpela. Poznam to.
Srecno!
Kar verjeti ne morem, da ste vsi tako zadeli bistvo mojega položaja. Morda mož res ne misli kar tako umreti, otrokom pa pravi, da sam ne bi mogel živeti, kar je zanj čisto značilno, saj potrebuje nekoga, za kogar skrbi v smislu hišnih opravil, najbolj pa da stresa svojo jezo in gnev brez milosti name in na otroka; Mi ostanemo prizadeti, on pa je prav olajšan pripravljen govoriti in delati naprej kot da se ni nič zgodilo. Seveda je užaljen in se mu zdi čudno, ker se vsi “držimo” nanj, ne pomisli da nas je prizadel, in da se nam ni treba delati užaljene, da v resnici smo užaljeni in prizadeti. Res je, kot pravi Andi, vsega tega premoženje res ne potrebujem, saj ne uporabljam vsega naenkrat, predvsem pa me hladnost teh prostorov vse bolj obremenjuje in komaj čakam, da pobegnem kam ven, kjer lažje diham. Tudi sama mislim, da imam lahko še veliko prijetnega življenja pred seboj, ne počutim se staro, mlada sem se poročila in imam sedaj 41 let. Skrbim za svoj izgled, pripisujejo mi manj let, skrbim za telesno kondicijo in še vedno me marsikdo pogleda. Vsaj po tej plati se nisem zanemarila in prepustila usodi.Še enkrat hvala za vse spodbudne besede, v kratkem se bom reševanja lotila z vso vnemo.
klara
Klara,
ne glej več na moža, saj tako vidi, da če ti grozi z vzetjem življenja ti spet nasedeš in ostaneš pri njemu. Trpiš in trpiš, na to na se on ne ozira. Tvoj mož je egosit.
Moj nasvet: ZAČNI GLEDATI NA SEBE, pusti moža, naj dela kar ga je volja. Če je tako neuravnovešen, da grozi z samomorom in po ločitvi ni sposoben zaživeti naprej, potem tudi prav, kar si je namenil, mogoče je to tudi zanj edina pametna rešitev.
Mojca
Spoštovana Klara
Vsi nasveti vam ne bodo pomagali, če ne boste začela z aktivnostjo, brez odlašanja.
Lahko vam povem le dvoje:
Vsaka težava postane mikroskopsko majhna, ko se dovolj oddaljite od nje.
Nihče vas ne more ponižati (poniževati), če mu vi to ne dovolite (dovoljujete).
Zato sledite vašim čustvom in UKREPAJTE skladno z vašo odločitvijo – TAKOJ!
Vi živite vaše življenje zase. Samo takrat, ko boste živela polno, neobremenjeno življenje, boste sposobna te občutke prenašati na vaše otroke. Zato pomislite nase in na njih – ali je sedanje življenje največ, kar SI (jim) PRIVOŠČITE V ŽIVLJENJU?
Verjamem, da boste našla pravi odgovor – in potem ZAČNITE TAKOJ UKREPATI.