Ne vem, ali sem sama tako občutljiva (tako pravi moj mož), ali pa se bo našel še nekdo, ki ga moti, da nekdo ne postavi straniščnega obroča nazaj na mesto. Ne morem pomagat, če moški drugače lulate kot me ženske, vendar se da pospraviti za seboj! Včasih se prav prepirava zaradi tega ali pa, če ne spusti vode – pravi da pozabi -joj me pogreje!
Ali pa televizija. Posluša tako na glas, da še sama sebe ne slišim, kaj da bi slišala še koga drugega. Včasih mu pravim naj gre na pregled ušes, ker je ziher gluh!
No, saj je nekaj stvari, ki tudi njega motijo pri meni. Naprimer to, da nikoli ne spijem soka, ki si ga natočim v kozarec, do konca, vedno ga pustim za dva požirka, nikoli ne spijem do konca.
Ali pa, da dam že oprat stvari, ki so se sicer meni zdele za oprat, on bi jih pa še oblekel.
Zanima me, kaj vas moti pri svojih partnerjih, če vas kaj?

Karmen

Kar zadeva toaletne prostore:
brala sem vic v nemščini, prijateljica zavida prijateljici: “Oh, srečnica, tako krasnega moža imaš, še celo “Sitzpinkler ” je (=sede lula)”.
Taki so res redki, njihova moškost bi preveč trpela. V resnici je pa iz higienskih razlogov zelo smiselno; ne šprica po deski, po steni, po robu školjke… Le kdo se navdušuje nad rumenimi pikami na bleščeči keramiki?
Najbrž nimam dosti somišljenikov – ali pa nova generacija le začenja spoznavati prednosti? Vsi pač nimajo doma v kopalnici pisoarja, čeprav so na tržišču že prav elegantni za zasebno rabo.
Pozdrav, Tečka

Karmenin moz dvigne desko, torej ne lula po njej, samo spusti je ne. Mislim, da ima vsak moski pravico lulati stoje in pravico puscati desko gor. Motece je le, ce ne spusti vode, pa je vse pustil tako. Ce bi rad ekolosko osvesceno varceval z vodo in mu je skoda, bi moral celotno zadevo pokriti ne le z obrocem, ampak tudi s pokrovom, da ne zaudarja iz skoljke. Smilijo se mi mozje, ki morajo po zeninih navodilih lulati sede. Jaz tega od moskega nocem.

Sicer pa gre tu za vprasanje strpnosti. Ce je nekdo po nasem obcutku do nas brezobziren (ne zmanjsa jakosti televizije in se ne zmeni za prosnje, da spremeni doloceno navado), je to pomanjkanje spostovanja. Pri Karmen se to dogaja na obeh straneh. O teh malenkostih se je nujno treba pogovarjati, ker pogosto vodijo v prepir (takoj za denarjem, ki je najpogostejsi predmet prepira) in so celo nevarne za zakon! Treba se je znati pogovarjati o custvih, npr. Karmen mu pove: Prizadeta sem, ker to delas. Zdi se mi, kot da se sploh ne zmenis zame. Na ta nacin mi sporocas, da ti ni mar.

Vendar se moramo tudi me prilagoditi zeljam partnerja in spremeniti nase nemogoce navade. Sploh pa je nekaj, kar nas tako jezi, hud tujek v odnosu. Kmalu se zaradi tega zacneta partnerja prezirati ces nemogoc je, z njim je nemogoce ziveti, in odnos je nacet.

Jaz sem pa partnerja enostavno navadila, da ko gre lulat in dvigne pokrov, da enostavno, ko opravi vzame za to namenjeno krpo in obriše rob školjke, ker ne glede na to, ali je pokrov dvignjen ali ne , še vedno šprica na okoli in tisto, ko se posuši zaudarja kot sam hudič. Tako, da se je sedaj enostavno navadil brisati tudi spodnji del školjke. In to je edino pravilno, da obriše za seboj. Nisem jaz kriva, če mora lulati stoje in da šprica na vse strani.

Jaz sem pa partnerja enostavno navadila, da ko gre lulat in dvigne pokrov, da enostavno, ko opravi vzame za to namenjeno krpo in obriše rob školjke, ker ne glede na to, ali je pokrov dvignjen ali ne , še vedno šprica na okoli in tisto, ko se posuši zaudarja kot sam hudič. Tako, da se je sedaj enostavno navadil brisati tudi spodnji del školjke. In to je edino pravilno, da obriše za seboj. Nisem jaz kriva, če mora lulati stoje in da šprica na vse strani. Naj briše za sabo, tako kot vsak.

Irena pravi, da se ji smilijo možje, ki morajo lulati v sede? Nama se pa zdi ta kombinacija lažja kot tista, da sem zoprna, če moram pomivati stranišče vsak dan. Ne vem, Irena, po moje je tvoj čudežen, če v stoje ne pošprica nič, če dvigne desko. Ali pa tako priden, da pomije za seboj.
Sicer pa – svojega moža ljubim, pri njem pa me vseeno motijo razne nehigienične stvari kot puščanje umazanih nogavic naokoli, tisto s straniščem… Se pa s tem ne obremenjujem preveč in to ne vpliva na najino ljubezen!! Ne vem, če lahko najdeš takšnega partnerja, pri katerem bi bilo vse idealno in te tudi na dolgi rok ne moti nič.

Hja, mojemu ne šprica. Morda zato, ker je obrezan? Je pa čiščenje kopalnice njegov sektor… Morda pa ne pošprica, ker imava tako majhno kopalnico, da nima kam? No, malo heca… 🙂

Sicer pa sploh ne vem, zakaj govorimo o teh malenkostih, ki vam uničujejo gospodinjsko življenje in vas dobesedno zatirajo, če je očitno, da so to samo simptomi za nekaj drugega? Če vaš mož vnemar pušča nogavice vsevprek in se oni drugi Karmenin celo jezi, kadar se žena odloči oprati umazano perilo (očitno je res mahnjen na varčevanje z vodo) odraža to, da ima do vas pač odnos kot hotelski gost do sobarice. Moj ve, kam sodijo nogavice in umazano perilo. Česar ni v košu za umazano perilo, se ne pritaknem, niti ne pospravljam in niti ne perem.

Sem še ena, ki se strinja z Ireno. Kako je s pošpricanimi deskami ne vem, očitno mojemu možu uspe “zadeti” odprtino v WC-ju…

Pa še ena izjava na tem forumu se mi zdi čisto “zadetek v polno” – prepiri med zakoncema zaradi pokrova, nogavic… kažejo na nekaj drugega. Kar naenkrat nas ne morejo motiti te malenkosti. V ozadju je partnerjevo nezanimanje za nas, monotonost v zakonu ali pa kaj drugega.

Vem, ker sem čez vse te križe in težave že šla. Ko sva se začela pogovarjati o teh “težavicah” – pa ne tako, da sva se obtoževala, sva podrla plaz, vse nezadovoljstvo nabrano v 10 letih se je usulo na naju. Precej dela sva imela s pospravljanjem, marsikatero noč sva predebatirala, kar nekaj žurk sva zamenjala z večernim sprehodom v dvoje…

Ko sva rešila bistveno težavo je bilo vse lažje. Nič več iskanja partnerjeve šibke točke, oprezanje za polulano desko…

saj ne gre za oprezanje za polulano desko….enostavno je dejstvo,da moški,ki lula stoje pošprica vrhnji del školjke….torej,tudi če pokrov dvigne,pošprica po robu školjke,kjer voda ne izplakne…..naredite preizkus:dvignite pokrov,dobro obrišite zgornji rob školjke,kjer sicer leži deska,in namesto deske namestite toaletni papir…nemogoče je,da ne bi bil papir pošprican…..torej,jaz lulam sede in moje dostojanstvo zaradi tega ni nič prizadeto…..higiena je pri nas na prvem mestu….

Jaz menim tako: čisto vse, tudi lulanje, je stvar vzgoje v zgodnjem otroštvu. Če bi vse mame in očetje vzgajali in ne samo opazovali svoje otroke pri raznem početju, potem bi bilo veliko manj težav. Torej, drage sedajšnje in bodoče mame in očetje: če želite, da bodo vaše bodoče snahe zadovoljne z vašimi sinovi ali hčerami, se le potrudite s svojim vzgledom in dosledno vzgojo oblikovati osebnost, s katero bo kasneje prijetno sobivati.

Draga Karmen!
Sigurno niso te napake pri vašem možu od “včeraj”. Verjetno pa jih opažate šele “danes”. Je že tako, da ko smo ljudje na višku zaljubljenosti spregledamo razne večje in manjše napake. Ko pa ta zaljubljenost malce zbledi, se kar naenkrat zgodi, da ta “moj najdražji” lula po deski v stranišču, pušča umazane nogavice, smrči, posluša TV preglasno itd. Sploh ga je ena sama nemarnost!
Zakaj pa, če vas to lulanje po deski tako razjezi, ne poskrbite, da kdaj WC pospravi enkrat za razliko vaš najdražji?

Vprašajte se, zakaj vas vse to kar naenkrat moti? Kaj je bil povod? Vas je s čim užalil, pa mu sedaj vračate “milo za drago”? Ali je vaše obnašanje in ravnanje povsem njemu povšeči (razen tistih majhnih, zanemarljivih)? Očitanje drug drugemu, kaj ga moti pri nasprotniku, ne pelje nikamor, kvečjemu v prepire.

Po mojem mnenju je nabolje pogovoriti se na miren način, narediti sklep, kako čimbolj omiliti stvari, ki koga motijo (saj so napake že od nekdaj tu, samo opaziti jih niste znali) in se ne prepirati zaradi tega. Mislim pa tudi, da skoraj ni partnerjev, ki ne bi delali “napak” v skupnem življenju. Kdor to trdi je ali hinavec, ali pa ravnodušnež. Lp

Jožetu čestitam, vse je stvar razuma in odnosa do čistoče. Sporočam, da nikakor ni osamljen. Zadeve se spreminjajo, večinoma na boljše.
LP Tečka

Tudi moj partner večinoma lula sede, pa ne pod prisilo ampak tako dela ža od otroštva. Pravi da mu je tako bolj všeč. Tako da imam s tem kar srečo.

Če pa že moram najti nekaj kar me moti, hmm…., verjetno to da včasih odvrže umazane nogavice kjer si jih pač sezuje. Ampak jih ne pobiram jaz, tako da se počasi odvaja. Ko bova živela skupaj (čez kakšen teden se seliva) bo upam bolje.

Nisem še srečala takega para, ki bi si vse te malenkosti toleriral in nikogar, ki v dolgotrajnem razmerju, ki preseže začetno slepo zaljubljenost, pri partnerju ne bi opazil nobene moteče napake Vsak od nas ima kakšno napako in tako kot je samoumevno, da vidiš napake pri sebi (in ti grejo tudi na živce), jih vidiš tudi pri partnerju – kdor pravi, da ima partnerja brez napak, se laže, njegove napake le tolerira. Mene pri fantu moti, da neznansko cmoka pri jedi in naglas srka celo vodo. Pravi, da ne zna drugače – slišati bi morali šele, ko jeva pri celi njegovi družini – vsi so isti! Ne vem zdaj, naj ga “prevzgojim”, naj preslišim, ali to pomeni, da nisva za skupaj in je to, da mi gre cmokanje pri jedi na živce že predznak, da je najin odnos nezdrav? Mislim, da ta svet obstaja le v sanjah: kjer partnerji ne prdijo, ne rigajo, lepo jedo, kjer je stanovanje sterilno čisto in je čas le za prelepo sanjanje in sprehajanje v dvoje.

Draga Nina!
Nihče ne misli, da je pri večini parov prisotna slepa zaljubljenost, s tem pa tudi zaslepljenost. Jaz osebno celo pozdravljam sposobnost, človeka videti takšnega kot je. Če lahko vzameta v zakup, da ima tvoj partner določene napake in obratno, da sta dva pripravljena prilagoditi se drug drugemu (kar ne pomeni, da se mora eden utopiti v tujih željah in zahtevah), da sta se pripravljena potruditi drug za drugega, ne vidim ovire, zakaj bi bila ta veza nezdrava. Kdaj pa sploh lahko rečeš, da je ena veza nezdrava? A samo zato ker cmokla? Daj no! Morda mu pa nihče še ni rekel, da naj ne moti ostalih pri jedi. Zgleda v družini pa tudi nima, kaj ne?

Mislim, da ni nič narobe, če se na obziren način pove, da te nekaj moti, sploh pa, če je stvar daleč od bontona. Seveda pa moraš dati partnerju do znanja, da tudi on lahko pove, kaj ga moti pri tebi. Če nato eden “zašpila” užaljenost, potem tak človek ni zrel, da bi odraslo prenesel nekaj, kar mu ni po godu. Na žalost je življenje eno samo prilagajanje, ki pa v končni fazi prinese, da smo lahko srečni s sočlovekom, če ga lahko ljubimo in spoštujemo takega kot je. Samoljubneži se sigurno ne prilagajajo, ampak ostajajo tudi osamljeni. Če imaš človeka iz srca rad, če ti veliko pomeni prihodnost v dvoje z njim, takrat se lahko potrudiš, zazreš vase in odpraviš ali omiliš napake, ki partnerja motijo. To pa še ne pomeni, ponavljam, da moraš sebe zanikati in zatreti svoje želje.

Je pa res, da se vsak od nas obnaša tako, kot so nas vzgojili (ni pomembno kdo, kje, kdaj). Če starši vemo, kaj je prav, olikano, kulturno (res so postavili te norme samo ljudje), potem to prenesemo na otroke, ki postanejo nekoč odrasli ljudje. Lahko drugim ljudem kažejo lepo sliko naše vzgoje ali pa pravi zmazek.

Kot sem pa že povedala, idealnih partnerjev brez napak ni. So lahko samo hinavci ali samoljubneži, v kolikor trdijo drugače. Prevzgoja? Saj ne misliš menda živeti z otrokom. Prevzgajata se lahko skupaj dva v soglasju in na neprovokativen način. Saj imaš tudi ti napake, tako kot mi vsi, a ne?
Pozdravček!

Draga Urša. Tisto s prevzgojo sem mislila bolj za hec, kot retorično vprašanje, ker vem, da se tega ne da narediti. Moti me pa cmokanje kar dosti, ko mi že svetuješ, naj mu to povem… Saj menda ne misliš, da mu to obzirno skrivam že vsa ta leta in tiho trpim? Sem taka, da precej hitro (včasih celo prehitro) vse direktno povem in sem mu brez pretirane zaskrbljenosti, da mu bo to ranilo dušo, že zdavnaj povedala, da mi s cmokanjem kvari obed. In mu ni ranilo duše… ampak cmoka pa še vedno! Hotela sem povedati v bistvu to, da vsaj v moji zvezi, niso vse stvari smrtno resne in da se ne obremenjujem s tem, da fantu ne bi smela reči: “pa dej že nehej tako grdo jest!” Njemu pa gre na primer na jetra moje pokanje s členki in me tudi preveč ne špara, ko mi to pove. Užaljena nisva in mule ne kuhava, teh malenkosti ne posplošujeva (nekaj drugega je recimo : “tvoje cmokanje mi gre na živce” kot “ti mi greš na živce”). Je pa res, da je navado prinesel iz družine – ker imam vse zelo rada in so strašno dobri ljudje, mislim, da mi z njim in njegovim cmokanjem ne bo težko preživeti tistih petdeset, šestdeset let! :):)

Superca, če te to ne obremenjuje. Potem tudi ne rabiš spraševati, ali je tvoja veza nezrela. Očitno sta toliko zrela, da “zafrkancijo” razumeta kot tako.

Upam samo, da boš tako ravnala tudi v bodoče, ko bodo otroci razgrajali, TV ropotal, mož bral časopis, ti pa boš brez vsake jeze tekala po hiši s sesalcem, metlo, pospravljala posodo, razmetano perilo. Če si še brez “obveznosti”, je to vse lažje prenesti. Ko se ti pa nakopičijo, eksplodiraš. Kolikor si starejši, toliko je “prag” potrpljenja višji in se vanj spotakneš. Če to možnost upoštevaš že na začetku, je veliko manj možnosti, da se bosta kregala zaradi “cmokanja” (zdaj te še tako in tako ne moti – vse je en sam hec). Morda sedaj res vse obračaš na šalo. Rada bi te slišala čez 10, 20 let, ali boš še imela tak smisel za humor. Če boš, si boljša od vseh nas, ki smo pač življenske izkušnje gradili z veliko potrpljenja.
Sicer pa, če si ne jemlje k srcu, da te moti njegovo obnašanje, vprašanje kaj še vse si ne bo jemal k srcu, pa te bo morda prizadelo, ne le motilo.

Pa še to: Kdo je pa rekel, da so ljudje SLABI in jih ne smemo imeti radi, če imajo nekaj slabih navad. Kakšne so te navade pa je že drugo vprašanje!

Oprosti, če sem narobe razumela tvoj sestavek, ampak zdi se mi, da si mojstrica preobračanja besed in iz tvojih besed veje nestrpnost. Povej mi, če sem kje napisala, da se mi cmokanje zdi en sam hec in da me zdaj še ne moti (nasprotno, napisala sem, da me moti). Kje sem napisala, da so dobri ljudje tisti, ki nimajo nobenih napak. Kje sem napisala, da vse jemljem kot zafrkancijo. Zdi se, da sem s svojim (ne)smislom za humor udarila mimo in če sem koga z njim prizadela, se globoko opravičujem, ker to ni bil moj namen.
Kaj pa naj po tvoje storim z njegovim cmokanjem in mojim pokanjem s členki? Do zdaj sem mislila, da so to čisto normalne sestavine življenja, zdaj pa zvem, da se mi je bati, da bom končala kot zafrustrirana gospodinja z možem na kavču in zoprnimi otroki.
P:S: nisem brez obveznosti in nisem več tako mlada (čez trideset), res pa je, da nisva poročena in nimava otrok, a to me še ne naredi za smrkljo, ki se ji reče “boš že še videla čez toliko in toliko let”

No, očitno stvari, ki jih misliš drugače kot jaz, jemlješ za nestrpnost. Zakaj bi pa bila JAZ nestrpna? Če bi bila takšna, kot si me opisala, bi TVOJE pisanje opisala kot nestrpno. Toda nisi me prizadela, če je bil to tvoj namen, kar pa mislim, da vseeno nisi (lahko bi pa tako vzela).Torej, vsako pisanje si lahko dotični vzame kakor mu paše.
Glede preobračanja besed:
vsakdo, ki napiše neko misel, jo je oblikoval po trenutnih nagibih. Vprašanje pa je, ali je tudi tisti, ki je ta zapis bral, potegnil iste zaključke, kot si jih imel ti v glavi.
Če je drugačno razumevanje, sprevračanje besed, potem je sploh škoda izmenjavati mišljenja.
Sploh pa, zakaj taka užaljenost?
A sem te kje imenovala za “smrkljo” in ocenila, koliko si stara? Ali je ljudem po
30-ih prepovedan hec? Ne mislim, da je v življenju potrebno vedno biti resen. Odvisno od situacije in teme!
Tistih 10, 20 let sem mislila SKUPNEGA ŽIVLJENJA V PARTNERSTVU in po možnosti z otroki ali pa ne. Starost po letih še ni garancija, da nekdo ni otročji. Imam kar nekaj prijateljev, katerim kolegi govorijo: Pri 30-ih bi bil pa “žihr” bolj resen. Pa misliš, da zamerijo? Ne. Življenje jemljejo z manj stresne strani oz. bolj vedre (ne bom rekla hecne, da ne bo spet narobe). “Žuganje” z leti je bilo mišljeno samo tako, da pač življenje z leti, z več obveznostmi (kot napr. pri 20-ih, pa 30-ih), z zahtevami okolice, družine, prinese nova spoznanja in resnice. Ali morda že v naprej veš, kaj te čaka? Jaz nisem vedela, prihajalo je samo po sebi. Kot take smo sprejeli in se učili. Še danes!

Pa še to: nisem zafrustrirana gospodinja (sem pa gospodinja poleg službe), moža imam zelo delavnega (ne poležuje po kavču), dva krasna otroka, ki sta vse prej kot zoprna. Vse to bi pa bilo lahko, če bi mi vsi skupaj skozi življenje stopali s plašnicami na očeh ali rožnatimi očali. Tudi nasveti so velikokrat bili dobrodošli.

Sicer pa mi je zelo žal, če sem iz tvojega pisanja razbrala, da v tvoji vezi vlada veliko heca (“stvari v zvezi niso smrtno resne”). Tudi hec je sestavni del, ki ne bi smel manjkati.
Brez zamere, uživajte naprej!

he,he…urša in nina…..pa ne se zdaj vidve kregat…najprej en nasvet Nini:cmokanje pri jedi je resnično velik problem….dosti večji, kot puščanje nogavic nekje ali polulan pokrov školjke…nameč:ponavadi jemo skupaj-ali ne-in če nas ta stvar tako moti, nam pokvari obred…pred tabo je celo življenje, to te bo vsekakor vedno bolj motilo….ponavadi nas pri veliki zaljubljenosti še nič kaj ne moti, kasneje pa se začnejo nabirati stvari ena za drugo….poskusita se pogovoriti…naj se posluša…neprijetno je tudi, ko bosta jedla kje v hotelu, cmokanje pa se bo slišalo daleč naokrog….pri nas doma noben ne cmoka, tudi otroke smo v tem duhu vzogili…je pa cmokal tast (drugače zelo dober človek)…in mene je pri skupnih obredih lahko kar pogrevalo….pač tako je….kar se tiče nogavic in školjke ….jaz moške pošljem, da za sabo poberejo in počistijo….če grem na wc, pa vidim, da je školjka polulana že kar:kdo je lulal??nazaj, pa pobrisat…pa ne, da jaz tega ne zmorem….naj se navadijo vsi…tudi otroci, da se za sabo počisti…moj mož pa -velikokrat lula sede…in to na mojo željo…..no, puščal je včasih nogavice vsepovsod…kjerkoli…in en dan, ko sem bila slabe volje, sem jih pobrala (lahko so bile nogavice tudi kje za posteljo od prejšnjega dne..pa mu jih dala na blazino (ali pa kar povšter)…bil je seveda zelo jezen, vendar so nogavice od takrat vedno v košari za perilo….ja..jaz sem se kar razpisala…kot večina podpiram tudi jaz pogovarjanje in še enkrat pogovarjanje….pač z leti zaljubljenost mineva in zakon postaja (pa čeprav me boste mogoče popljuvali) res stvar, ki bi ji lahko rekli POGODBA…bolje je sestavljena, bolje nam je v zakonu…..pa lep dan vsem……..