so trenutki ko smo srečni
Pozdravljeni vsi!!
No, glede na prejšnje teme, bi bil čas, da pogledamo na življenje še z druge strani. Pa recimo dovolj je bilo problemov, varanja…
Na naju s partnerjem tale pomlad deluje zelo spodbudno. In najlepši trenutki so, ko se odpeljeva nekam v naravo in se z roko v roki ( česar ne delava ob šopingu ) sprehajava.
Zaradi popolne zasedenosti z dnevnimi obveznostmi, so ti skoraj ukradeni trenutki ( roko na srce brez varstva starih staršev ne bi šlo ) za naju nebeški.
Si kdo upa razkriti v čem najbolj uživata s partnerjem, kateri so za vaju trenutki v vsakdanjem hitenju, zaradi katerih lahko rečete, da ste srečni.
Zame ja najlepši trenutek zvečer, ko otroci utihnejo in zaspijo, jaz in mož pa se lahko posvetiva drug drugemu. Packi:)))))) Nisem mislila samo sexa. Posvetiva z pogovorom, z nežnimi dotiki. In sva sama, nikjer nikogar, ki bi nama segal v besede, stalno nekaj spraševal, prepeval….samo midva in mir:)))))
Midva še nimava otrok, sva pa skupaj osem let in sva torej že kar “srednje star” par. Začetna zatreskanost je minila (čeprav so obdobja, ko se še pokaže). Najlepši so trenutki, ko prideva z dela in potem, če je le lepo vreme, hitro na izlet. Največkrat greva na Kamniški vrh, veliko športa in prelepe narave – na vrhu sedeva in uživava v pogledu na zaposleno dolino, midva sva pa nekje zgoraj, daleč od ponorelega sveta in uživava v tišini. Pa še nekaj. zelo se trudiva, da vzdržujeva stike s prijatelji (mojimi in njegovimi – zdaj skupnimi), vsak teden se dobimo, ne nujno v lokalu (čeprav največkrat), gremo skupaj na kakšen piknik, smučanje, izlet.. Nismo vedno isti, v enem ali dveh mesecih pa že vidiš vse, ali jih vsaj slišiš po telefonu. V družbi je vedno več otročkov in vsi jih imamo zelo radi!
so pretezno ves cas. Ja, res! 🙂 Ampak,
ko slisim njegove korake na stopnicah,
ko me vsak dan poljubi, kot bi me prvic,
ko mi nosi domov roze (ceprav so na nekaterih usi),
ko zjutraj sladko po zajtrku zadisi,
ko se pozno v noc, celo do enih, zapleteva v filozofiranje,
ko si utrga cas za knjigo, ki sem mu jo priporocila,
ko me ponoci zebe in grem iskat nekaj njegove toplote,
ko je zelen od zavisti (ampak ponosen), kadar kaj dobrega napisem,
ko mi nastavi hrbet, da ga zmasiram
in pa tudi, ce samo pomislim na vse skupaj,
potem sem ze prav infarktno srecna…
Najbolj srečen sem takrat, ko je mami dobre volje, ko jo nič ne moti, ko je en lep sončen dan in lahko z otroki uživam v norčijah.
Naprimer:
Gremo jest smetanovo torto in se namažemo po vsem obrazu in po vsej obleki, mami pa ni nič huda 🙂
Potem pa v banjo skupaj z otroki in nato zaspijo v mojem naročju na tleh pred televizijo, ko se ne morejo imeti odprtega niti enega ucka.
no ja nakratko
ni lepsega kot se imeti lepo z otroci ko so majckeni. Vsaj tako moja mama pravi in verjetno ima prav.
jaka
Ko pa otroci zrastejo…
moja mami pravi – tudi starost je lepa, najlepši pa so trenutki ko se vsi skupaj zberete in ko držim v rokah vnučka, majceno kepico… in takrat vem, da nisem živela zaman in spet je kot takrat ko ste bili vi majhni.
Pa jo vprašamo – kaj ni bilo hudo ko smo odraščali – šola, puberteta…In ona odgovori – zame ne, prav tako ste mi bili pri srcu kot dojenčki, le da sem namesto plenic menjala robčke, ob vsaki neuslišani ljubezni, ob slabi oceni… Vse sem podoživljala znova in znova.
In na koncu mi reče – ne boj se ker ti otroci odraščajo, boš videla, vedno ti bo lepo skupaj z njimi, če boste le poskrbeli, da se ne odtujite.
Kako lepi in kako potrebni nasveti… no to bi bila pa že druga tema…