Prebiram teme po celem med.over.netu. In ne glede na to, kam pridem, slej ko prej naletim na pritožbe žensk, da po nekaj letih zakona/partnerstva pride do monotonije, dolgočasja, kreganja, zapostavljanja s strani moških, pomanjkanja romantike, nalaganja skrbi za dom in otroke samo ženskam, čeprav so prej bili aktivni tudi možje, nekomuniciranja in predvsem gromozanskega upada spolnih odnosov (1x na pol leta, v najboljšem primeru 1xna mesec), sploh po porodu. Kaj se dogaja??? Zelo namreč razmišljam v smeri, da NIKOLI nočem tako živeti! Ali je vse to res neizogibno? Ko premišljujem o teh zadevah, mi nekako sploh ne paše se poročiti oz.živeti z nekom dan za dnem, ampak se raje “umetno” držati stran od teh zadev-imeti resnega partnerja, ampak pod pogojem, da ima svoje stanovanje, na primer.
Kaj mislite o tem?
Odgovorite mi tudi tisti, ki sodite med tiste 3%, ki nimajo teh problemov, pa so skupaj že min.10 let. Kaj je pri vas drugače? Ali so veze res obsojene na propad, ki ga eni rešijo le z ločitvijo, drugi pa se vdajo v usodo in pač potrpijo do smrti zaradi tega, ker so srečni že zato, ker imajo nekoga ob sebi in ker bodo pustili za sabo otroke, globoko v sebi pa so nesrečni-predvsem ženske?

Mačka lep pozdrav,

na žalost je takoh primerov ogromno, moje mnenje….ha..predno se poročiš izberi nekoga, ki ga ljubiš, kakšna lahka besede, mislil sem res ljubiš, to pomeni, da si z njemu zaradi videza, občutka, sexa, prijateljstva, bistvo pa je preden se poročiš, da Ti veš kaj hočeš v življenju, v več ali manj vsemu, kaj bi rada delala, kako bi rada vzgajala otoke, kje bi rada živela, kakšne hobije bi rada gojila in tako naprej. Vprašanj pred zakonom je izredno veliko, vendar bi jih morali vsi obdelati pred poroko, kajti po poroki nastanejo majhne spremembe, ki zelo vplivajo na življenje. V nobeni maldi družini ni lahko v začetku, če resnično ne ljubiš sebe in osebo ki jo izbereš, isto je z partnerjem, tudi ti moraš vedeti vse o njegovih željah in potrebah, kar pomeni, da se morata veliko pogovarjati. Če pogovora ni, potem nastanejo kar hitro težave, kakršne si omenila. Ker pa so ljudje šibka bitja in ne vedo kaj bi radi, se pa kaj hitro zgodijo skoki čez plot, nejevolja dolgočasje itd.
Večina teh stvari se zgodi zaradi splošnega nezanimanja do partnerja in tistih skupnih želja, ki sta jih imela v pogovoru pred poroko. Lahko bi našteval milijon stvari, ampakmenim, da je poglaviten razlog druženje – pogovor. Ena izmed variant je tudi partnerski pogovori v skupinah, ko slisšiš, da ima še kdo drug težavo ti je prec lažje.

primož

Draga dobra mačka nekaj sem ti odgovorila že v nekem drugem forumu, pa mi dovoli nekaj besed še tukaj.

Deset let zakona še nimam, manjka mi pa čisto malo. Torej lahko nekaj rečem, kajne?!?
Da pride do monotonije… in vsega kar naštevaš je lahko res, ni pa nujno. In ni pošteno vso krivdo zvračati na moške. Velikokrat je ženska tista, ki (posebno ko se družini pridruži nov član) se spremeni. Vsi pa smo taki, da se hitro navadimo na lagodno življenje, najraje imamo ustaljene navade… in kam to vodi – v monotonijo. In v kolikor to ustreza enemu ne moremo pričakovati sožitja kajne, saj sta za vezo potrebna dva.

Sama zase kljub vsemu lahko rečem, da se nisem vdala v usogo, nisem globoko v sebi nesrečna, ampak srečna, ker sva uspela rešiti problem, obdržati se skupaj …

Narobe je posploševati. Poglej okoli sebe, svoje starše, sorodnike, prijatelje…
Je res vse tako črno? Razumeti, pa moraš, da na teh forumih govori o problemih peščica, ki ima težave in željo po tolažbi, nasvetu. Prepričana sem, da bi v primeru, da odpremo temo o “srečnih” ( to je dvoumno – tudi moj zakon je srečen, čeprav obstajajo problemi in velja, da laže tisti, ki pravi da se z zakoncem ni nikoli prepiral – dobro premislite!!! ) zakonih, teh bilo mnogo več.

Sreča ima tisoč obrazov!!!

Se strinjam Sonja

vendar so moje izkušnje drugačne, večina ima težave dobri so tisti, ki jih premagajo. Mačka ni mislila tako dobesedno, da vsak postane dolgočasen. Ni res da postane dolgočasen, saj ni dolgočasen, vedno se nekaj dogaja, če drugega ne se pa kregaš. Samo v večini primerov to kreganje preide v nezanimivo skupno življenje, potem so pa taki in drugačni scenariji, zato pa je toliko ločitev v sloveniji. Nikomur ni družina več sveta, če že ni več partner zainteresiran za sex si bom pa drugega poiskal. To je pa na žalost naš prazgodovinski nagon. In zaradi tiste monotonosti se to naredi, to pa pripelje v ločitev ali kreg do konca.

primož

Ja, zakon je tehtnica, za katero morata poskrbeti oba, da ne se ne prevesi v eno ali drugo stran. Prvi pogoj za uspešen zakon pa je seveda ljubezen in čim več skupnih točk ter interesov. Sama spadam med tiste 3% (kot praviš?) uspešnih zakonov. Za seboj imava že kar nekaj prevoženih kilometrov – vzponov in padcev, pa se po vsakem nekako pobereva in dvigava. Sem srečna in zadovoljna z svojim možičkom.

Sama sem razmisljala enako kot ti in bilo me je strah resne veze, pravzaprav sem ze mislila, da ni mogoca. Tudi jaz sem povsod videla nefunkcionalne pare, zdolgocasene, razocarane, celo sprijaznjene z usodo. Cisto prav ti dam, ko pravis, da NIKOLI noces tako ziveti! Jaz tudi ne!

Ampak ce noces, se moras potruditi, da ni tako. Pa tudi, ce se sama trudis, ni dovolj, oba morata “veslati”. To pa terja od obeh doloceno zrelost in aktivno udelezbo v odnosu. Zlasti morata znati razmisljati in se pogovarjati o custvih, imeti morata skupne interese, se zanimati tudi za dejavnosti drug drugega. Mislim, da se veliko zakonov sklene iz naklonjenosti ali zaljubljenosti, ne pa prave ljubezni. Zato si partnerja posebne custvene blizine niti ne zelita. Moski si kmalu nakoplje na glavo delo, obveznosti, v prostem casu je s prijatelji. Pogovorov med zakonca ni vec. Zenska prevzema vedno vec gospodinjskih opravil in caka, da bo kdo opazil njeno veliko zrtev ter obupava, ker se to pac ne zgodi. Prepiri vodijo v obdolzevanje drug drugega, v resnici pa ju je obeh strah zblizevanja, zdaj, ko sta se oba naucila, kako ziveti drug mimo drugega. Ko omrtvijo vsa custva med njima, pa sta ze prevec navajena drug drugega, da bi zacela novo zivljenje. Kako bedno!

Vsekakor mislim, da je dobro, ce najprej s clovekom zivis skupaj, preden se porocis (ali pa se sploh ne porocis, kakor pac zelis). Ampak to se vedno ni dovolj. Jaz sem bila s prejsnjim fantom okoli 8 let. Najino razmerje je postalo dolgocasno, motono, skupnih aktivnosti sva imela vedno manj, ze od zacetka pa sva razmisljala povsem drugace. Toda mislila sem – tako pac je, nimam se pravice pritozevati. Saj sem ga imela “rada” (no, nisem pa bila vsa nora, ni bilo neke strasti). Pa ni tako! Taka monotonija, neko sivo povprecje, v katerega zdrsnes “ker tako pac je”, ni zivljenja vredna. Resnicno ziveti pomeni cisto nekaj drugega. Sele ko sem spoznala, da smem upati na kaj vec, celo, da si to smem vzeti in zahtevati (!), se mi je zivljenje spremenilo. Po nekaj letih z drugim sem se vedno vsa nora nanj. Pa niti malo ni dolgocasno. Sploh, ce slisim njegove korake na stopnicah, me se vedno skoraj infarkt. 🙂 Oba sva zadrzano cakala prve mesece skupnega zivljenja, kdaj bo nastopil “moment sivine”. Se salila sva se na ta racun. Ampak malo sva se bala, jasno. Pa ni nastopil! Niti po letu ne, dveh… Sploh ne pride!

Nikar ne razmisljaj pesimisticno. Ce se bos trdno odlocila, da tako pac noces ziveti, potem tako tudi ne bos zivela! Ce tvoj partner ne bo dovolj zrel, ga bos zapustila, ne bos vztrajala samo zato, “ker tako pac je” (tako kot jaz, trapa). Ce pa vama bo do tega, da bi ohranila odnos, se bosta oba naucila komunicirati in si ustvarila odnos, v katerem bosta uzivala. Tudi pri naju na zacetku ni slo gladko. Sploh sem spoznala, da je moskim custveno zivljenje spanska vas. Se bolj pa se o tem sploh ne znajo pogovarjati, tezko jim je. No, se jih pa da naucit… 😉 Pa se nekaj – vedeti moras, da je zivljenje v dvoje sicer lepo, ni pa nujno za tvojo sreco.

Sama sem razmisljala enako kot ti in bilo me je strah resne veze, pravzaprav sem ze mislila, da ni mogoca. Tudi jaz sem povsod videla nefunkcionalne pare, zdolgocasene, razocarane, celo sprijaznjene z usodo. Cisto prav ti dam, ko pravis, da NIKOLI noces tako ziveti! Jaz tudi ne!

Ampak ce noces, se moras potruditi, da ni tako. Pa tudi, ce se sama trudis, ni dovolj, oba morata “veslati”. To pa terja od obeh doloceno zrelost in aktivno udelezbo v odnosu. Zlasti morata znati razmisljati in se pogovarjati o custvih, imeti morata skupne interese, se zanimati tudi za dejavnosti drug drugega. Mislim, da se veliko zakonov sklene iz naklonjenosti ali zaljubljenosti, ne pa prave ljubezni. Zato si partnerja posebne custvene blizine niti ne zelita. Moski si kmalu nakoplje na glavo delo, obveznosti, v prostem casu je s prijatelji. Pogovorov med zakonca ni vec. Zenska prevzema vedno vec gospodinjskih opravil in caka, da bo kdo opazil njeno veliko zrtev ter obupava, ker se to pac ne zgodi. Prepiri vodijo v obdolzevanje drug drugega, v resnici pa ju je obeh strah zblizevanja, zdaj, ko sta se oba naucila, kako ziveti drug mimo drugega. Ko omrtvijo vsa custva med njima, pa sta ze prevec navajena drug drugega, da bi zacela novo zivljenje. Kako bedno!

Vsekakor mislim, da je dobro, ce najprej s clovekom zivis skupaj, preden se porocis (ali pa se sploh ne porocis, kakor pac zelis). Ampak to se vedno ni dovolj. Jaz sem bila s prejsnjim fantom okoli 8 let. Najino razmerje je postalo dolgocasno, motono, skupnih aktivnosti sva imela vedno manj, ze od zacetka pa sva razmisljala povsem drugace. Toda mislila sem – tako pac je, nimam se pravice pritozevati. Saj sem ga imela “rada” (no, nisem pa bila vsa nora, ni bilo neke strasti). Pa ni tako! Taka monotonija, neko sivo povprecje, v katerega zdrsnes “ker tako pac je”, ni zivljenja vredna. Resnicno ziveti pomeni cisto nekaj drugega. Sele ko sem spoznala, da smem upati na kaj vec, celo, da si to smem vzeti in zahtevati (!), se mi je zivljenje spremenilo. Po nekaj letih z drugim sem se vedno vsa nora nanj. Pa niti malo ni dolgocasno. Sploh, ce slisim njegove korake na stopnicah, me se vedno skoraj infarkt. 🙂 Oba sva zadrzano cakala prve mesece skupnega zivljenja, kdaj bo nastopil “moment sivine”. Se salila sva se na ta racun. Ampak malo sva se bala, jasno. Pa ni nastopil! Niti po letu ne, dveh… Sploh ne pride!

Nikar ne razmisljaj pesimisticno. Ce se bos trdno odlocila, da tako pac noces ziveti, potem tako tudi ne bos zivela! Ce tvoj partner ne bo dovolj zrel, ga bos zapustila, ne bos vztrajala samo zato, “ker tako pac je” (tako kot jaz, trapa). Ce pa vama bo do tega, da bi ohranila odnos, se bosta oba naucila komunicirati in si ustvarila odnos, v katerem bosta uzivala. Tudi pri naju na zacetku ni slo gladko. Sploh sem spoznala, da je moskim custveno zivljenje spanska vas. Se bolj pa se o tem sploh ne znajo pogovarjati, tezko jim je. No, se jih pa da naucit… 😉 Pa se nekaj – vedeti moras, da je zivljenje v dvoje sicer lepo, ni pa nujno za tvojo sreco.

Primož

moja napaka – dolgčas v zakonu ni to je čisto res vsaj po mojih izkušnjah.Tudi se mi zdi, da vem kaj je mislila dobra mačka. Če nam na teh forumih slediš potem res misliš da je samo varanje, laganje, izgovori… ali pa vsaj veliko tega. Smo pač taki da raje jamramo. Pa navadili smo se, da vse jemljemo na easy – če v zakonu zaškriplje, potem pa k sosedu, pa ločitev… in kot se strinjam s teboj ( 100% ) brez pogovora drugače niti ne gre.

Za primer – midva s partnerjem sva šele potem, ko je bilo skoraj prepozno ugotovila, da se niti ne pogovarjava več ( ne mislim tisto o delu, hiši, položnicah, sestanku… ampak o nama, ljubezni, …). In tudi zato ker nama je bila družina sveta in nama je še, nisva izbrala najlažje poti ( včasih se izkaže da je takoimenovana lahka rešitev – ločitev le slepilo in pot v še več težav, depresije…) ampak pogovore, medsebojno druženje – midva in samo midva.

Lahko pa da se motim, tudi to dopuščam, saj so izkušnje različne – tudi ti si to omenil, čeprav nam jih nisi zaupal.
Najbrž pa se ne motim, če rečem, da je vse v teh forumih namenjeno temu, da iz izkušenj drugih poskusimo najti nekaj zase. Vse ne more veljati za vse.

Čestitke obema in kar tako naprej.
Nam lahko zaupaš koliko kilometrov sta sopotnika?

Pa še nekaj, če ni preveč osebno – je bilo kdaj tako hudo, da je bila skupna prihodnost na tehtnici. Rada bi vedela samo zaradi sebe in svojih težav.

Prav z zanimanjem sem prebrala vse prispevke na to temo. Zelo me veseli, da je med prispevki tudi moški.
Tudi sama sem takega mnenja, kot so ga natrosili ostali.
Kakšen zakon ali razmerje imaš, je odvisno od udeležencev in predvsem od njih. Dopuščam možnost, da na to vpliva okolica ali sorodniki. Toda, če dva vesta, kaj si v življenju želita in to isto odgovarja obema, postavita temelj na ljubezni in medsebojnem spoštovanju, neprenehoma dodajata temu “ščep” novosti, tolerance, POGOVOROV, ne morejo izostati dobri rezultati. Skratka, če je interes za dobro razumevanje, za želje in potrebe drug drugega, stvar mora funkcionirati v pozitivo. Ne dopustiti ravnodušju prosto pot, ob preprekah (ki so vsakdanja stvar), pa ne takoj dvigniti roke – “ah, saj se ne splača potruditi”. Kaj v življenju pa lahko dosežemo brez volje in truda. Nekdo je že napisal, za srečo se je trebe potruditi, seveda se razume, da oba, eden ne bo dovolj.
Eden od vas je napisal, da bi se morali na teh forumih oglašati tudi srečni ljudje, ne samo tisti s problemi. Verjetno bi bile stvari na oko mnogo bolj vzpodbudne, kot pa kažejo sedaj. Vendarle, zakon ni samo obveza, breme, slaba perspektiva. JE tudi veliko, veliko srečnih skupnih uric, ki te grejejo leta in bi jih bilo škoda ne doživeti. Toda, treba je poizkusiti, se potruditi in uspeh je tu.

Seveda pa smo ljudje različni. Tisto kar naju z možem združuje, morda za druga dva zakonca deluje razdiralno. Vsakdo lahko z malo truda ugotovi, kakšen recept za srečo v njegovem zakonu in družini je potreben. Kar korajžno!

Veliko sreče in lep pozdrav!

Hvala za vsa mnenja, pa apeliram še na moško populacijo, da kaj napiše (hvala Primož!)
Tudi sama sem mnenja, da je treba pred zakonom poskušati živeti skupaj, skratka narediti eno nekaj letno štih probo. Ampak, kaj ko se ravno v teh primerih veza dostikrat konča! Ker imamo pač možnost, nimamo otrok, papirja v rokah, se odločimo za way out.
Pa saj vem, da ni vse črno. In načeloma tudi vem, kaj bi bilo potrebno za kreativno preživljanje časa s partnerjem. Ampak služba, otroci, ko se ujameš v nek vsakdan…Moški se potem “spihajo” na delu, pa še kakšno lubico v obliki tajnice si najdejo, ženska je pa doma vsa nesrečna. Tega nočem doživljati, čeprav vem, da že to, da ne idealiziram zakona in skupnega življenja, pomaga.
Kaj torej naredite za zanimivo, kreativno, dejavno spolno in ostalo skupno življenje??? Recept, prosim :)))) !
In še to, koliko časa ste živeli s partnerjem, preden ste se poročili?
LP

Jaz bom pa cisto kratka: vedno bolj ugotavljam, da je redkokatera dobra stvar, ki sem jo naredila v zivljenju je ta, da sem pred 16. leti rekla DA! Tudi mozek me se vedno rad pohvali.

Dobra mačka! Prebrala sem vse replike na tvoje pisanje in čeprav pozivaš moško populacijo naj se ti oglasi, si nisem mogla kaj, da se ne oglasim.Ena od sogovornic (sodopisovalk, kakor komu ljubše!) je tako simpatično omenila, da sta z možem prevozila kar nekaj kilometrov skupaj in povem ti, da midva z možem tudi.Ne bom ponavljala vseh dobrih nasvetov, ki jih omenjajo, vendar nisem zasledila nič o tem kaj ženske naredimo za zakon.Stereotip prikazuje moškega srednjih let z zapuščeno in nenegovano ženo, z dvema ali tremi otroci, v sovražnem in histeričnem domačem okolju in UREJENO, MLADO, SEKSI LJUBICO. Vidiš, Dobra mačka, ta zadnji del je zelo pomemben!!!!! Zakaj ne bi tudi žene skrbele za svoj izgled???? Prepogosto se zgodi, da takrat ko se poroči, ženska pozabi nase in se popolnoma zanemari.Kaj misliš, kako se počuti moški, za katere pravijo da čutijo tudi z očmi, ne samo razumom, ko se vsak dan srečuje z nerazpoloženo ženo, ki je pozabila kaj je njena idealna teža, nosi samo razvlečene in prevelike obleke, za make-up je pa škoda denarja, ker največja lepota je naravna ( hahaha) in se vsak večer obleče v “prijetno flanelasto ” spalno srajco in gre spat?Kaj je to seksi spodnje perilo ji pa niti ne omeni, kar je pregrešno in ni za spodobno poročeno mati!!!!!!!!! Se potem še sprašuješ?????Upam, da si lahko razbrala moj recept in verjemi DRŽI, ŠE VEDNO!!!!

Katerokoli temo mačka ugrizne, vedno se oglasi cel kup ljudi. Če se ne motim, je enkrat napisala, da je Škorpijonka. Tokrat je načela eno, za katero sem ji iz srca hvaležen.

Moj osebni rekord znaša dve leti poznanstva in potem zveza, ki je trajala pol leta. Ko se je končala, sem bil prepričan, da bom kar umrl od hudega. In še dolgo potem se mi je večkrat zdelo, kot da grem za lastnim pogrebom. Enkrat sem prebral v enem časopisu, da imajo menda nekje v Južni Ameriki za take ljubezenske prometne nesreče prav posebne klinike. Kot ene vrste urgenca, na kateri ostaneš malo dlje. Greš tja za kakšen teden, tam so ljudje, ki znajo s ravnati s takimi razbitinami, svet te pusti pri miru in se počasi sestaviš in spet postaviš pokonci. Jaz sem imel srečo, ker sem šel ravno takrat na eno operacijo in sem dobil narkozo. Pripovedujem sicer o prav nasprotni stvari, o kateri je sicer začela muca, ki namreč opisuje umiranje zveze od “monotonije, dolgočasja, kreganja, …”, ampak smer je ista, samo pot je daljša. Kot je povedala že ona in se je pozneje izkazalo od odzivov, se pojavlja tukaj eno pomembno vprašanje. Vprašanje cene. Kdaj in koliko ima še smisel potrpeti, ko se začnejo kazati nesporazumi. Menda sem se tisočkrat vprašal, kaj če sem bil pa spet premalo vztrajen. Ampak edino, kar daje smisel izidu te nesreče je občutek, da bi bilo v nasprotnem primeru samo še slabše.

Eno mojih prvih otroških vprašanj, takoj za čudenjem, da sem imel veliko srečo, da sem se rodil, od toliko drugih, ki bi se lahko namesto mene, po tistem, kar sem videl doma, je bilo: Zakaj so moški in ženske skupaj, če se pa ne prenašajo? In moj prvi otroški sklep je bil, da tako jaz ne bom NIKOLI živel. In potem hodiš okrog s predstavo, kako NE, nimaš pa predstave, kako JA. Seveda potem geni besnijo, in ne enem delu tebe zija ogromna praznina, ki jo polniš z zasvojenostmi, ki si kar kljuko podajajo.

Kar me je najbolj šokiralo ob razpadu moje zveze je bilo namreč ravno to, koliko mi še manjka, torej meni, kot osebi, da bi bil sposoben živeti še z nekom.

Opravičujem se, če sem koga zamoril in hvala tistim, ki se jim
je posrečilo in so povedali kakšno svojo skrivnost, kako.
Kar je pri današnjem prevladujočem medijskem slogu tako zelo redko.
In Irena, prosil bi te, če lahko malo bolj razložiš
in utemeljiš zadnji stavek iz tvoje zadnje, lahko bi rekli,
zgodbe s srečnim nadaljevanjem.
Mislim na stavek:
… “Pa se nekaj – vedeti moras, da je zivljenje v dvoje sicer lepo, ni pa nujno za tvojo sreco.”
Ker jaz še iz tisto malo izkušenj, kamorkoli so me že pripeljale, nekako še vedno ne morem nehati verjeti, da beseda sreča pride od srečati.
Ma, ne morem.

to je tema,ki vsekakor zanima zelo veliko ljudi…..k pismu me je pa vspodbudil PONOČNJAK,za katerega menim,da je eden redkih mladih moških,ki mu je kaj do tega vedenja-znanja………
za kvalitetno zvezo moškega in ženske je pomembno predvsem SPOŠTOVANJE in še enkrat SPOŠTOVANJE……..
predno gremo v resno zvezo,je potrebno PARTNERJA dodobra spoznati in nič se ne sme muditi…..
ljudje se vse prehitro odločajo za zakon in različnih razlogov…..pomebno pa je da tista burna ZALJUBLJENOST mine,da vemo kje se nas glava drži,da znamo razsojati in opazovati s trezno glavo-racionalno…….da se nam ne zgodi sindrom,ki ga lepo opisuje ANTEA….
Posebno važna pa je KOMUNIKACIJA pred poroko in seveda ves čas…..vedeti moramo,kaj lahko pričakujemo od partnerja…..ženska bi morala vedeti pred poroko,ali od svojega partnerja lahko pričakuje,da ji bo pomagal pri vzgoji otrok,pri gospodinjskih opravilih,ali pa bo smatral,da so to področja ki jih mora opraviti ženska…..ali lahko rečemo,da moški SPOŠTUJE svojo ženo,če mora ona vse postoriti po hiši in vzgajati otroka in hoditi v službo,med tem ko on bere časopis na kavču in pije pivo……..kako je takšna ženska potem pripravljena za dober sex,če celo popoldan razmišlja o dedcu na kavču s časopisom……..
vidite,zato nekateri pravijo da SEX NI VSE…..ni pa tudi ne nek STRANSKI TIR…..
MAČKO zanima PREDVSEM -PREDVSEM UPADANJE SPOLNIH ODNOSOV….(če berem njene prispevke v rubriki SPOLNI ODNOSI…. ji verjamem,da jo PREDVSEM to skrbi),menim pa (to je seveda samo moje mnenje),da bi jo lahko skrbelo bolj kot sex marsikaj drugega….kar je zelo pomembno za kvaliteten zakon….
IRENA ima zelo “odprte oči”,preberite si njen prispevek tri krat..na žalost je resnično ogromno tašnih invalidnih parov,kot jih opisuje IRENA…..
in še enkrat,najpomembnejše je SPOŠTOVANJE partnerja….

Na teh forumih imamo načeloma vsi prav,vsaj tako bi rekel psihiater, kajti s tem, da vsaj povemo in zaupamo težavo smo na pravi poti, ker to damo iz sebe. Če pa bo nekdo prišel za nami si bo lahkovse komentarje prebral, danes pač mislimo tako jutri bomo drugače.
vsak ima svoj način, mogoče se čez kakšen mesec nekdo drug spomni in samo z drugimi besedami načne zelo podobno temo, v katero pa je dal delček sebe in če od naših razmišljanj svetovanj najde nekaj kar mu paše, smo mi vsi dosegli svoj cilj. Kot pa sem že napisal, če bi se doma tako pogovarjali kot se tukaj, bi bil svet in družine veliko lepše, ampak kaj ko je skrivnost vedno slajša.

Primož

Koliko let praviš?

ne neo lahko tudi deset, jaz pravim takoj moraš vedeti, da ni ni med vama ničesar skrito, to ne povedo dejanja ampak samo občutek, ki ga pri nekom imaš, verjemi pa Sonji, ima očitno izkušnje, ko ženska zanosi in postaja mama, se spremeniš več kot 100 % in nato lahko postane tak način življenja navada za vsak dan, takrat te pa partner ne spozna več. Zato je potrebno da tudi on že v naprej ve, da bo sprememba in ko je konec zopet na star tir. Življenje se ne spremeni toliko, da bi morali reči, sedaj pa je vse drugač.če je volja in želja, da postaneš taka nazj in dejavna na vseh področjih , bo mnogo lažje.

Moj recept:

Pogovarjaj se o luni na nebu, kako trava raste in o vaju. Še misel zate:

Če hočeš videti, slišati, okusiti, ljubiti, moraš vse to delati s srcem.

primož

Lepo in jasno povedano! Imaš povsem prav.

Kaj sem hotela reci s tem, da za sreco nista nujno potrebna dva?

Sam si ugotovil, da ti se veliko manjka do tega, da bi zrelo zazivel v paru. Tudi vsi drugi, ki pesimisticno razmisljate o tem, bi morali pravzaprav spremeniti sebe. Vzorec, ki si ga videl pri starsih, je v tebe vgradil skrajno nezaupanje do moznosti funkcionalne zveze. To je zelo globoko vkoreninjeno in s tem moras pravzaprav razcistiti, preden bos res sposoben ustvariti dlje trajajoco in polno zvezo.

Poleg tega zivljenje v paru ni neka odresitev ali dokoncno razsvetljenje, ki ga moramo absolutno doseci. To sploh ne drzi. Sele ko smo sami sebi zadostni, ko smo sami samozavestni, zadovoljni s seboj in nimamo nekih primanjkljajev, ki bi jih hoteli prikriti s partnerjem, smo zreli za partnerstvo. Ce pa od partnerja pricakujemo, da bo zakrpal nase lastne travme, se bomo zelo opekli. Ne bo razumel, kaj hocemo od njega, ce pa bi, pa bi tako pocetje tako ne imelo smisla. Pravzaprav se moramo najprej nauciti ljubiti sebe, da bi lahko ljubili drugega. To ni egoisticno. Egoist je tisti clovek, ki se boji svojih napak in se zato egoisticno obnasa do drugih (ne zna dajati in deliti).

Res pa je, da sem se jaz naucila ljubiti sebe sele s partnerjem (ampak sele potem sem ga ljubila, prej je bila le privlacnost, strast). Oba sva dozorevala skupaj in bilo je silno tezko vcasih. Huda kriza. Samo sva premlela vse skupaj in marsikaj dognala. Ah, jaz sem bila tak nesamozavestni kripl. Potem sem si pa vse uredila, se svojo glavo malo… 🙂

Ko se z nekom razidemo, je bolecina res huda, toda, zakaj bi rekli – nikoli vec? Kaj res ni bilo lepo? Vsaj na zacetku? Ljudje, ki nocejo tvegati in se celo zarotijo, da se ne bodo vec predajali custvom in hocejo ostati v naslednji zvezi potem nekako zunaj, kot kaksna crknjena riba, ki je ni moc vec razzariti s pravo strastjo, pac ne morejo vec pricakovati zakonske srece! Slednja je, zal ugotavljamo tukaj, resnicna redkost – hm, pa bi jo res cenili in si zanjo tako prizadevali, ce bi bila pogosta? Bi bila sploh se izziv?

Danasnji ljudje so tudi porabnisko zahtevni, ne razumejo, da dolocene stvari terjajo cas ter da imajo pocasen razvoj. Tkivo nekega razmerja pocasi raste. Prav bolno je, ce ze na zacetku o tem razmerju razmisljamo, da se bo itak koncalo! Hja, potem se prav gotovo bo! Za zdravo razmerje je treba prav garati. Res se je treba truditi. Ko je ta trud vzpostavljen, so instalirani v razmerje bolj obcutljivi senzorji, ko gre kaj narobe. Pri naju je potem takoj alarm, takoj se posvetiva problemu (na pa, ko je ze metastatskih razseznosti!) in razcistiva stvar.

Dobra macka iz strahu in negotovosti, da res ne bi bila vec prizadeta (tega zagotovila ne mores dobiti nikjer) oz. da ne bi zivela v polomiji, prosi za recept za srecno zakonsko zivljenje. Recept je pravzaprav preprost – drug drugemu morata nameniti dovolj casa, custev, ljubezni, se drug za drugega zanimati, se pogovarjati itd. Ce cesa, kar nam je partner povedal, ne razumemo ali se nam celo zdi zaljivo, se nam ni treba umakniti in trpeti v bolecini ter premlevati, kako nas ne ljubi, kako ljubezen na tem svetu ni mogoca ipd. Vprasajmo ga, kaj je mislil s tem, s tem ga spoznavamo!

Ker vidimo, da je na “nasi” strani dosti custvenih pohabljencev, ki se nocejo vec custveno poglabljati in so siti trpljenja, ki ga prekinjena ljubezen povzroci ter se zato odlocijo nikoli vec ljubiti, lahko sklepamo, da je tudi na “oni” strani, na strani nasih partnerjev dosti takih. Ce vemo, kaj iscemo, lahko tudi ti ljudje dozorijo, prazaprav dozorevamo in spoznavamo skupaj. Toda ce razmerje ne pelje nikamor, ce ugotovimo, da oseba besedo ljubezen uporablja le za krinko lastne nesposobnosti tega custva, bo najbolje, da z njo prekinemo. Mnogo je ljudi, ki takrat, ko partner zacuti, da zeli prekiniti, zagotavljajo neskoncno in vroco ljubezen, partnerja to preprica, da vztraja, ti ljudje pa nato nadaljujejo s svojim neljubecim pocetjem (domov prihajajo kot v hotel, rajsi so s prijatelji kot partnerjem, ne zanimajo se zanj itd.).

Res – prizadeti boste. Zlasti, ce se boste pustili zlorabljati, ce si boste pustili lagati in po drugi strani se zlasti, ce ne boste zato nikomur zaupali in se boste zapirali sami vase. Tudi srecni zakoni nimajo garancije. In tudi v srecnih zakonih se dogajajo hude krize. Samo cloveka jih znata prebroditi.

Hvala.