Sama sicer nimam otrok. Se pa nanje pripravljam…

Zanima me kaj menite o naslednjem:

Nekaj staršev, ki jih poznam, prakticirajo telesno in/ali psihično kaznovanje, z namenom, da dosežejo poslušnost…

Ne govorim o normalnih situacijah preprečevanja otroku škodljivega vedenja npr. igranje z nevarnimi zadevami..itd.

Nekoč sem videla ta prizor pri očetu, ki je sam živel s 9 letnim sinom. Je zelo pedanten in, če se kaj umaže v stanovanju, zahteva, da se stvar počisti. O.k., vendar tale dečko, je moral s tepiha pobirati par drobtinic, medtem, ko je oče stal poleg njega z iztegnjenim prstom…
Navidezno je bilo to vzgojno, kot je sam menil…meni se je pa zdelo precej poniževalno.

Pa še eno vprašanje:
KAKO TO, ČEPRAV JE KAZEN VZGOJNA -po mnenju nekaterih, kazen večkrat za iste “PREKRŠKE” PONAVLJAJO?????

Jaz svojih otrok ne tepem. Nima smisla. Kaznujem jih s tem, da jim prepovem recimo gledati TV, prepovem računalnik ali pa kaj podobnega. Če bi pa norela zaradi vsake drobtinice, umazane obleke, polomljenega dežnika…bi se mi zmešalo. Včasih otrok naredi tudi kakšno neumnost, pa tega ni hotel. In če potem za to pove doma, mar naj ga za kaj takega kaznujem? Naslednjič bo raje molčal samo zaradi tega, da se izogne kazni. Trudim se, da se z otroci čimveč pogovarjam, da čimveč časa preživimo skupaj.

Otrok je samostojna osebnost, fizične kazni se moramo izogibati, otrok se nauči reševati probleme tako kot jih rešujejo starši, če so starši do njega pretirano strogi in če ga celo pretepajo, ga ne spoštujejo, potem je zelo mala verjentost da bo odrasel v normalno zrelo osebnost in bo v svojem partnerskem in družinskem življenju verjetno ravnal tako, kot ravnajo sedaj njegovi starši.

Moja načela:
– treba je postaviti meje, ki jih je malo in so nedotakljive in so v glavnem povezane s kako realno nevarnostjo(ne sme se igrati na cesti, ne sme plezati po ograji balkona …)
– otroka je treba vedno poslušati, da pove svoje mnenje
– otroku je treba razložiti zakaj ne dela prav, pa četudi nas ne razume čisto
– brez kazni ne gre, vendar mora biti kazen bolj psihične narave (da mora iti za 5 minut v svojo sobo in ne sme ven, da ne sme gledati risank en dan, dva dni…, da si morda sam izbere kazen in podobno…
– na otroka se ne smemo dreti, ne smemo kazati znakov nervoze, tudi kazen izrečimo če se le da z mirnim glasom
– nikoli ne grozimo (če ne boš priden, potem…)
– z otrokom se je treba pogajati in mu dovoliti, da včasih zmaga (ko je v argumentih dovolj prepričljiv in ko se dovolj potrudi
– takojšnja beseda NE, naj bo rezervirana za meje v prvi alinei, sicer ne rečemo takoj NE, ampak rečemo, mislim, da to ne bi bilo dobro, zakaj pa ti misliš, da bi ravno sedaj morala iti na sladoled, čakaj da premislim, sledijo argumenti, in po razmisleku se odločimo za NE ali pa DA (otrokova zmaga argumentov). Če smo enkrat izrekli NE, potem mora tako ostati. Ko se otrok navadi tega postopka, bo ponavadi ob našem NE prenehal z izsiljevanjem…
– nikoli ne smemo otroka čustveno izsiljevati (nimam te rada, ker nisi priden…), Pogosto mu moramo reči, veš jaz te imam zelo rad, vendar ti v tem in tem primeru žal ne morem ugoditi, ker…
– tudi ko tečnari in iziljuje…, ga (če nam to pusti) vzamemo v naročje in poctrljamo in potem lahko vseeno sledi kazen (kaznovan je zaradi napake, ki jo je storil, ne pa zato, ker ga nebi imeli radi..)

Srce me boli, ko vidim kaj vse se dogaja…

Ja tudi mene boli srce, ko vidim pravzaprav koliko nasilja dobi(mo) kot otroci. In kasneje, ko t začaran krog, počnemo lahko enako, avtomatsko, če seveda, ne delamo….na sebi..kot se temu reče. Vendar je to resnica. Neozaveščene zadeve ostanejo take in zato avtomatske, ki imajo značilnost najmanjšega napora..in se ponavljajo neobdelane.
Napisal si, da je smiselno otroku ponuditi možnost , da sam izbere kazen… Veš, zanimivo je, da se to poskusila z otrokom mojega bivšega… in mali je bil tako strog sam seboj, dasem se zgrozila. S šole ni prišel, ampak se je po podaljšanem bivanju ustavil na igrišču kar več kot uro, ne da bi sporočil kje je.. in kot ukrep..za zamudo bi si dal en teden “zapora”in ob tem jokal…Tega seveda nisem sprejela in sem rekla, da bo čisto dovolj, če nekaj ur ostane z nama, namesto da je toliko časa s prijatelji zunaj. Postalo mi je jasno, da za njegovega očeta, takratnega mojega partnerja, bi bila taka kazen smiselna…kot je bila za malega, zelo znana.

Veronika, živjo.
Sama mislim, da mora nekemu dogodku, dejanju slediti posledica.. ne kazen.
V marsičem se strinjam z Edijem.

Iz izkušenj vem, da bomo sami do svojih otrok, taki, kot smo sposobni biti. In ne vedno enako. Teorija je sicer dobrodošla.. vendar..razmišljam tudi o dnevih, ko imam svoje črne dneve, ko sem v kakem vrtincu.. v globinah čustev, nezadovoljstva..hmm, takrat, čeprav vem, da otrok doživlja veliko bolj intenzivno, kot mi… nisem prepričana, da bom vedno znala biti.. o.k. do njega..toliko ok, da vsaj škode ne naredim.
Po izkušnji na “intenzivu razsvetljenja”, sem pri takratnih 28 letih čutila, kako kot otroci doživljamo svet. Povem vam, da je bilo grozen občutek odprtosti, ranljivosti, nedolžnosti… In takrat sem si rekla…. moj otrok ne bo doživljal nasilja… Danes, pa upam, da bom sposobna čim večkrat biti nenasilna do otrok, do sebe , do partnerja itd..