Čeprav na tem forumu res veliko pišemo o malignem melanomu, so me zadnji posti vzpodbudili, da poskusim še enkrat ponoviti nekatera bolj ali manj znana dejstva in opozoriti na dileme in probleme s katerimi se ljudje vsak dan srečujejo. Čeprav postajam že sam sebi zoprn s tem svojim pisanjem, še vedno vztrajam, ker upam, da lahko tudi moja “nestrokovna” beseda komu pomaga, da se ponovi napake, ki jo je storil pred njim že kdo drug. Problematika kožnih sprememb je namreč zelo kompleksna zadeva, ki jo mnogokrat ne razumejo in ne poznajo celo nekateri zdravniki. Da je treba biti pri tem zelo previden, nas učijo iskreno izpovedana doživetja ljudi, ki so se tako ali drugače srečali z kožnim rakom. Sprememba kože, ki na začetku izgleda povsem nedolžno, lahko preraste v problem preživetja.

Najbrž ni več sporno, da je maligni melanom eno od najbolj agresivnih rakavih obolenj in njegova pojavnost tako v svetu kot pri nas strmo narašča. Vsem, ki se želite glede te bolezni enciklopedično seznanit z vsemi najpomembnejšimi medicinskimi dejstvi, priporočam res izvrsten članek vrhunskega strokovnjaka za to področje; prof. dr. Z. Rudolfa, ki je bil objavljen v reviji OKNO (naj vas ne zmoti napačen naslov teksta) in je dostopen na spletnem naslovu:

Menda so v Sloveniji osveščenost, obveščenost in strah pred malignim melanomom zelo veliki. Vedno več ljudi varuje svojo kožo, jo pregleduje in tudi posumi na morebitno bolezen. Znani strokovnjak Dr . I. Bartenjev je že pred več leti zapisal : “V naše ambulante zadnja leta prihaja veliko pacientov, bodisi na lastno zahtevo ali poslanih od zdravnikov splošne medicine, PRESTRAŠENIH, da imajo maligni melanom.” Da je takšno splošno zdravniško mnenje, posredno potrjuje nedavno napisana Irenina domneva, kaj naj bi razburilo nekega kirurga ob napotni diagnozi ; SUM na maligni MELANOM. Irena o tem pravi: “Dodatno ga je razjezilo, ker je v zadnjem času poplava takšnih nujnih zahtev.”

Če je to res, bi bilo treba odgovoriti zakaj je potem debelina odkritih malignih melanomov v Sloveniji znatno večja kot drugje v svetu? Jasno je, da se ne moremo primerjati z Avstralijo, ki že leta in leta načrtno skrbi za osveščanje svojih prebivalcev pred nevarnostjo UV žarkov zaradi najbolj izražene ozonske luknje.. Vseeno pa se glede na opisano mišljenje medicinske stroke o naši osveščenosti, samo po sebi postavlja pa se vprašanje; ZAKAJ po nekaterih parcialnih podatkih pri nas kar okrog 40% melanomov doseže debelino od od 1,51-4 mm? Prav tako je po globini invazije zelo visok delež bolezni v napredovalem stadiju Clark IV in V. S tem je direktno povezano tudi relativno petletno preživetje pacientov z MM v Sloveniji, ki je takšno kot je…

Osebno menim, da znaten delež k zgoraj navedenim dejstvom pripomore tudi ODNOS ZDRAVNIKOV, ki se v svoji praksi srečujejo z malignim melanomom. Za pacienta je v končni fazi vseeno ali naredi napako njegov osebni zdravnik, specialist dermatolog, onkolog ali plastični kirurg. Odgovornost njihove odločitve je vedno zelo velika in mnogokrat lahko za pacienta tudi usodna. Da je to res, so dokaz tudi mnogi primeri na tem forumu, ki jih bom v nadaljevanju nekaj tudi navedel in komentiral s stališča pacienta, ki skuša o tej smrtonosni bolezni pisati čimbolj življenjsko.. Prepričan sem,, da mi tista dekleta in žene , ki jih bom citiral , tega ne bodo zamerile. Moj namen je samo komentirati nekatera, vsaj po mojem laičnem mnenju , nelogična ravnanja zdravnikov. Seveda pa morate vzeti vse napisano kot pogled skozi moja očala, sami pa si svobodno oblikujte svoja stališča..

Pri nas je med ljudmi in celo med nekaterimi starejšimi zdravniki še vedno zelo uveljavljeno mnenje, da je potrebno MATERINA ZNAMENJA PUSTITI PRI MIRU, ker bo sicer iz njih nastal rak! Zaradi tega še pogosto vlada neupravičen strah pred operativno odstranitvijo sumljivega kožnega znamenja.Tudi meni je moja mama mi je vsadila to prepričanje, tako da sem imel veliko dilemo, preden sem se odločil za operacijo. Tako mnenje je imel tudi moj osebni zdravnik, ki je nekaj let zaskrbljeno pregledoval moje znamenje na hrbtu, si zamrmral v brado, da se mu ne dopade, ni me pa poslal na pregled nikamor drugam.

Opisano stališče je povsem NETOČNO in izhaja iz preteklosti, ko je bil melanom izredno redek in nepoznan rak. Danes vemo, da tudi enkratna poškodba kožnega znamenja posebej ne povečuje tveganja za nastajanje melanoma. Res pa je težko verjeti, da mala krasta na koži v nekaj mesecih pokoplje prej povsem zdravega človeka, posebej če o tej bolezni prej sploh nisi nič slišal. Tako so bile za smrt krive operacije kožnih znamenj, ne pa dejstvo, da so v večini primerov prišli ljudje k zdravniku prepozno, ko je tumor že razsejal zasevke po celem telesu. Treba je vedeti, da je desetletno preživetje pri melanomu v stadiju IV le okrog 6%!.

Vsak človek ima nekaj znamenj, večina med 10 do 30, nekateri več kot sto. Posebej so ta znamenja značilna za tako imenovani “keltski prototip” človeka, ki ima karakteristično bledo kožo, rdečkaste lase in modre ali zelene oči. Najpogostejše gre za temne ali črne pike, pa tudi “fleke” barve bele kave, ki so lahko ravne ali malo vzdignjene iz nivoja kože in so v večini v premeru manjši od 5 mm.. Za znamenja se uporablja pogosto beseda NEVUS; s tem, da patologi pod tem nazivom obravnavajo izključno znamenja zgrajena iz melanocitnih celic, dermatološka literatura uporablja to besedo bolj splošno in pod njim obravnava tudi ne-melanocitne spremembe. Večina znamenj se pojavi v puberteti in po njej, vendar je obdobje pojava prirojenih (materinih) znamenj omejeno. V glavnem se pri moških v večini pojavljajo do 25 leta, pri ženskah pa do obdobja med 28 in 30 letom.

POJAV pigmentiranih kožnih sprememb PO TEJ STAROSTI upravičeno vzbuja sum za pojav MELANOMA! Vse SPREMEMBE BARVE, OBLIKE, VELIKOSTI, POJAV PIGMENTA, PORDEČITEV, SRBENJE, KRVAVENJE so pri kožnih znamenjih zaskrbljujoče in sumljive! Enako velja, če opažamo RAST znamenja, DVIGOVANJE iznad nivoja kože, VNETJE, pojav RANICE ali KRASTE.

Ob opisanih pojavih zares vsakomur svetujem obisk osebnega zdravnika. TU PA LAHKO NALETITE NA PRVO OVIRO. To se je zgodilo Kaji, ki je tukaj pisala: ” Imam malo srednje rjavo izbočeno znamenje, ki pa je že pred enim letom na enem robu (ne okoli in okoli ampak samo na enem delčku) potemnelo in malo spremenilo obliko, od takrat ni sprememb…. Bila sem že pri svoji zdravnici ki pa je bila čisto nezainteresirana in me je na hitro odpravila, češ da to ni nič (še pogledala ni dobro). Sem hotela h dermatologu,… potrebujem napotnico, ki mi je moja zdravnica noče dati…”. Tudi, če je Kajino znamenje le navaden nevus, bi ga bilo treba vsaj opazovati, ker je delna sprememba barve in oblike eden ključnih kriterijev za sum na melanom. Sama velikost znamenja, ki je sicer klinični kriterij “D”(diameter) ni toliko pomembna, saj je po podatkih iz ene od študij z vzorcem histologije preko tisoč melanomov jih bilo preko 30% o manjših od 6 mm!

Zato, če vas vaš zdravnik ne bo hotel napotiti k dermatologu ali plastičnemu kirurgu, POJDITE NA TAK PREGLED KOT SAMOPLAČNIK! Verjemite, da se tu ne splača varčevati! Pa vendar je treba vseeno ravnati vedno racionalno, predvsem brez panike. Ob sumu na bolezen, zaupajte svojim trajajočim notranjim občutjem in jih vedno dobro pretehtajte. Vse kar je trenutno, je pogosto lažno. Nek proces vedno nekaj časa traja!.. Če samo bereš medicinsko literaturo in gledaš slike, se ti kaj hitro zazdi, da imaš cel kup bolezni. To vam lahko potrdijo vsi študenti medicine in o tem je tu Irena že velikokrat pisala. Ne glede na to, pa je vsaj po moje v takšnih primerih boljše biti “PANIČEN”, kot pa MALOMAREN do svojega zdravja!

Kirurška odstranitev opisanih sprememb je edina in najboljša preventiva. Ni pa vedno potrebno čakati na pojav opisanih sprememb. Menim, da je skrajno pametno odstraniti tudi vse znatne kožne spremembe, ki so IZPOSTAVLJENE stalnemu DRAŽENJU in POŠKODBAM, npr. v lasišču z česanjem, IRITACIJI s perilom, na peti, podplatu, dlani, spolovilu in drugih mestih, kjer človeka vsakodnevno ovirajo.

V večini primerov gre za ambulanten poseg , ki se izvede z lokalno anestezijo. Pri večjih in debelejših znamenjih, pri nedvoumni razpoznavnosti melanoma, razširjenosti na bezgavke in podobno pa je potrebna krajša hospitalizacija. V tem primeru bi svetoval, da si skušate izboriti odhod na onkološki institut, kjer boste najbolj pravilno strokovno obravnavani..

Za odstranitev klinično nesumljivih znamenj je potrebno storitev že sedaj plačati, odstranitev sumljivega znamenja pa vedno poravna zavarovanje. Problem plačevanja pa bo naraščal z reformami in varčevanjem v zdravstvu. Tu ne govorim o lepotnih znamenjih, ki se odstranjujejo tudi na druge načine (npr. lasersko) in so seveda vedno samoplačniški.

TUDI PRI KIRURGIH LAHKO NALETITE NA MARSIKAJ!
Neverjetno poučen je primer 25 letne Aly, ki je zapisala: “Kakšne tri mesece nazaj sem na spodnjem delu hrbta…. zasledila, da se mi spreminja materino znamenje( barva, srbež, velikost). Potem pa sem od svoje splošne zdravnice dobila napotnico za odstranitev le tega pri dr. F…… Ta mi je znamenje pogledal, ter dajal,da sicer on misli, da je nenevarno, vendar, da je zaradi načina odstranitve najboljše, da mi ga pogleda dermatologinja. Tako priblžno 1,5 mesec nisem storila ničesar!” Gre za opis je več kot karakterističen za pojav melanoma . Mnenje dermatologa je običajno pred operacijo. Težko pa verjamem, da je tako zelo izkušen kirurg kar spregledal že srednje razvit melanom. Njegovo oceno, da je znamenje nenevarno, bi prej pripisal temu, da je skušal z njo umiriti morda vidno vznemirjeno pacientko. Žal, je to imelo za posledico odlašanje pregleda pri dermatolologu, ki bi bilo lahko še daljše, morda celo usodno! ČE: ” Zaradi ponovnega srbeža sem se odločila, da grem k dermatologinji… Ta mi je znamenje podrobno pogledala, ter se takoj dogovorila,da bi mi kirurg le tega v istem dnevu odstranil, ter poslal na histološki pregled” Aly je prišla k kirurgu pod NUJNO, z napotno diagnozo SUM NA MALIGNOM in doživela: “Ko sem po tri urnem čakanju le prišla na vrsto k kirurgu, pa je ta čisto ponorel. Rekel je, da mi on že ne rezal tega,…..pa da on tako mlademu dekletu ne bo ničesar uničil. Potem pa je tako “razkurjen” klical dermatologinjo, ter ji dajal,da on tega resnično ne misli počet, da sem se mlada, ter naj me pošlje na onkološki institut….” Obnašanje tega kirurga bi najbrž marsikoga med nami odvrnilo od kakršnega koli iskanja nadaljne zdravniške pomoči. Poudarjanje pacientkine mladosti me navaja na misel, da ta človek živi v zmotnem prepričanju, da je melanom še vedno bolezen srednjih let ali starosti. Praksa pa kaže, da se pojavljajo bolniki že s 15, 17, 20 let, za trideseta leta pa je melanom sploh med najbolj razširjenimi raki! Zadnji stavek sicer dopušča skoraj neverjetno domnevo, da je morda kirurg nekako prepoznal približno stopnjo tumorja (Clark III, globina invazije 1,7 mm) in je želel, da se dekle čim manj kirurško poškoduje.

Tudi P…in primer je zelo poučen: “Pod kolenom se mi je kar nenadoma pojavilo znamenje, ki je čisto počasi raslo v nepravilnih oblikah. Imela sem ga verjetno kakšno leto in pol. Nikoli me ni bolelo ali krvavelo, mogoče me je kdaj malo zasrbelo. Premer je bil okrog 1 cm. Ob priložnosti ..sem ga pokazala zdravniku, ki me je takoj napotil na polikliniko za odstranitev. Tam so mi rekli, da to ni nič posebnega, vendar da ČE VZTRAJAM, MI GA LAHKO ODSTRANIJO. Odločila sem se za odstranitev. Varnostni rob je bil prvič premajhen, zato je bila čez nekaj tednov potrebna reekscizija…” Opis je tudi zelo karakterističen za pojav melanoma, predvsem pri ženskah. Človek bi pričakoval, da polikliniki zanesljivo znajo prepoznati melanom s stopnjo Clark III, Breslow 0,65mm. Zato upravičeno predpostavljam, da bi kar veliko ljudi na P..-nem mestu z olajšanjem sprejelo dobljeno razlago: “DA TO NI NIČ POSEBNEGA”. Tudi sam bi o taki razlagi verjetno mirno odšel domov in zaradi te malenkosti ne bi več hodil k zdravniku. Ne vem, kaj je P… prepričalo, da je vztrajala, da je potrebna odstranitev znamenja!

Melanomi se pogosteje pojavljajo jo pri ljudeh z velikim številom pigmentnih znamenj! Po dr. Rudolfu je: ” tveganje za nastanek melanoma je večje pri tistih, ki imajo v srednjih letih na koži več kot 50 pigmentnih znamenj, kot pri tistih, ki jih imajo manj kot 10.” Po priporočilih večine tujih in domačih dermatologov in onkologov , bi moral takšne ljudi vsaj enkrat do dvakrat letno pregledati usposobljen strokovjak. Kako se to priporočilo izvaja v praksi pri nas pa kaže Vanjin primer: “V ambulanti za plastično kirurgijo…. so mi v prvem ciklusu odstranili 3 sumljiva znamenja(“lepotne pike” v velikosti do 3 mm) . Na enem izmed znamenj je histološka preiskava pokazala “maligni melanom in situ”. V drugem ciklusu so mi na mestu malignega melanoma naredili še reekscizijo in odstranili se tri sumljiva znamenja, vendar so bili izvidi v redu. Zdravnik me je naročil na ponovno KONTROLO šele ČEZ DVE LETI.”
Ker ima Vanja veliko peg in je bila ena maligna (čeprav in-situ) je naročena NERAZUMNO POZNO na kontrolo. Njeno tveganje v prvih dveh letih za nastanek novega primarnega melanoma je bilo bistveno večje kot pri zdravih ljudeh. To tveganje zvišuje še pegavost njene kože. Svojo diagnozo slučajno odkrila na histološkem izvidu, sicer ne bi sploh vedela zakaj gre. Ker se Vanja več ne oglasa, je po nekaj letih verjetno z njo vse v redu, pa vendar ostaja zelo grenak priokus…Morda se iz njenega primera zdaj kaj nauči Lanabella!.

Vsi pa nimajo sreče! ANEJIN prijatelj po prvi operaciji (odstranitvi znamenja, pred dvema letoma, pri starosti 36 let) tudi ni imel nobene zdravniške kontrole. Na operiranem mestu se mu je nato pojavila pred enim letom sprememba -bulica , zaradi katere je spet poiskal zdravniško pomoč. Šele po tej operaciji pa so se začele redne kontrole. “Od druge operacije in
obsevanja.. je minilo deset mesecev. Redne obdobne kontrole niso pokazale posebnosti. Prijatelj je na lastno iniciativo želel magnetno resonanco glave, po nasvetu znanca, ki je imel svojca, ki je za posledicami te bolezni umrl, in mu je ta znanec priporočil, naj preventivno zaprosi za to preiskavo, ko so mu jo naredili (sicer ni nihče oporekal, da ne bi) se je pokazalo, da ima “nekaj” v možganih, zato so ga potem naročili še na CT glave, kar je potrdilo prejšnje ugotovitve. Z navedenimi izvidi je nameraval na redno kontrolo k svojemu onkologu, vendar ga je že pred tem zdravje neprijetno presenetilo, po nekajdnevnem stopnjojočem glavobolu, in bolečinah v križu, je nenadoma “padel” v nezavest. Urgentno so mu nudili pomoč na internem oddelku, po predloženih izvidih s prejšnjega zdravljenja, nadaljujejo zdravljenje na onkologiji.. (tja je prišel nekaj dni pred naročeno redno kontrolo).” Po tem se Aneja ni več oglasila, čeprav sem zelo veliko mislil in molil za njenega prijatelja..

POVZETEK:
Navedeni primeri seveda niso osamljeni, navedeni so zaradi svoje karakterističnosti. Preventivno operativno odstranjevanje sumljivih pigmentiranih znamenj je ne glede na naše zdravstvene reforme ključno orožje v borbi proti malignemu melanomu. Kot večina nevarnih rakov je tudi maligni melanom povsem ozdravljiv , če se odkrije pravočasno in takoj odstrani! Poseben pomen ima lastno zaščitno ravnanje in redni samopregledi. Ponekod večino melanomov odkrijejo pacienti sami! Za to je potrebna ustrezna poučenost ljudi. Kriteriji lestvice preverjanja ABCD imajo vse značilnosti iz kliničnega pregleda: 1. če je sprememba razpolovljena, in ena polovica ni enaka drugi, je to nesomernost (A); 2. kadar je meja v nasprotju z gladko in ravno mejo neravna ali celo scefrana, to pomeni nepravilne meje (B); 3. kadar je v barvi pigmenta več kot en barvni odtenek, to pomeni raznoterost v barvi (C); 4. kadar je premer večji od 6 milimetrov, premer (D dodaja še E (elevation), ki pomeni dvignjenost nad površino kože. Ker pa so tudi mnogi benigni nevusi dvignjeni in ker dvignjenosti pri zgodnjem melanomu včasih ni mogoče opaziti, ta kriterij pogosto izključujejo

Če o vsem tem nekaj veste, še ne pomeni, da zato niso potrebne zdravniške kontrole, zlasti rizičnih oseb. Tudi dermatologom ne pomaga le teoretično poznavanje dignostike “ABCDE” in razlik, ki so včasih minimalne. Za suvereno klinično diagnozo, potrebne so dolgoletne izkušnje! Treba pa je tudi vzeti na znanje, da obstajajo tudi zelo specifične vrste melanomov, ki jih navaja v uvodoma citiranem članku dr. Rudolf.

Najbolj znan zunanji faktor nastanka melanoma naj bi bile sončne opekline v otroštvu. Nedvomno je tudi ugotovljena škodljivost uporabe solarijev. Ne smemo pozabiti na dejstvo, da vsak šesti do sedmi pacient melanom dedno nasledi. Sam bi še opozoril na varianto “brezbarvnega” melanoma, ki jo karakterizirajo vretenaste celice, kar lahko pripelje do zamenjave z bradavicami. So slabo omejeni, pogosto brez značilnega pigmenta, kar onemogoča njegovo pravočasno prepoznavanje. To je najbolj agresivna oblika melanoma, ki običajno povzroči smrt v šestih mesecih, najkasneje pa v enem letu.

Še enkrat moram poudariti, da se v marsičem strinjam se z Vrbo, ki nas na svoj izviren način opozarja, da rak ni le bolezen telesa. Najbrž ni potrebno dvomiti, da ima melanom lahko zelo številne in zelo različne vzroke. Vsekakor za njegov nastanek najbrž ni kriva le genetika, mehansko drgnjenje obleke ali morebitno pretirano sončenje v otroštvu!.Gotovo obstaja še mnogo; v glavnem znanih in medsebojno povezanih, kot tudi še povsem neznanih faktorjev.. Vse bolj verjamem v psihološko komponenta te bolezni! Zato ponavljam, da se mi zdi smiselno, da vsi premislimo glede našega dosedanjega načina življenja, škodljivih razvad in navad! O zdravem življenju, uravnoteženi prehrani, pozitivnem mišljenju, sprostitvi brenči danes že cel kozmus! Kako pa najti zase pravo mero je po moje umetnost življenja. Najbrž pa ni sporno, da je treba morebitne spremembe uvajati zelo počasi, v mejah lastnega prepričanja in svoje volje..

Naj bo dovolj. Vsem, ki ste s svojo izpovedjo pripomogle k verodostojnosti tega posta ISKRENO HVALA! Seveda pričakujem kritičen odziv. Za zaključek sem izbral Anejine besede, ki so mi posebej globoko segle v srce. ANEJA je takrat napisala:

“TEŽKO PIŠEM PODROBNOSTI, VENDAR VEM, DA JE TREBA IZMENJAVATI IZKUŠNJE, IN TO JE TISTO, KAR VSI POTREBUJEMO, DA SE LAŽJE BORIMO, IN DA SE KAJ NAUČIMO O ŽIVLJENJU, ČE NE DRUGEGA, DA GA ZAČNEMO NEIZMERNO BOLJ CENITI, IN S TEM VSE, KAR NAM JE VSAKODNEVNO PODARJENO, S HVALEŽNOSTJO SPREJMEMO, UŽIVAMO IN DELIMO Z LJUDMI, ŠE POSEBNO S TISTIMI, KI JIH IMAMO NAJBOLJ RADI.”

SREČNO,
Jože

Dragi Jože,

rada bi se vam ponovno zahvalila za ves trud, ki ga vlagate tukaj v naš forum in svoje izpopolnjene odgovore ter svetovanje. Videti je, da ste v raziskovanje bolezni vložili ogromno časa in ste vzor aktivnega “bivšega bolnika”, karkšnih si želimo še več. Strinjam se z vami, da je pogosto bolje, da obiščemo dermatološko ambulanto kot samoplačniki. Kljub temu pa je sejanje prekomerne panike tudi obremenitev ne le za zdravnike, marveč tudi za tiste paciente, ki prihajajo v nepotrebnem strahu in stresu. Na forumu ne moremo opredeljevati znamenj, priporočimo lahko zgolj pregled. Seveda je, kot poudarjate, pri tem ključna osveščenost medicinskih strokovnjakov, ki nato ukrepajo (ali pa celo sploh ne ukrepajo).

S stališča bolnika mora biti vseeno, ali se je neki kirurg razjezil ali ne (vzpodbujamo vas, da se ne odločate o svojem zdravju na podlagi slabega dne nekoga!). Večina zdravstvenih delavcev je danes preobremenjenih in vsi so tudi ljudje. Tukaj lahko vselej samo ugibamo, kaj se v resnici odvija v ordinaciji. S pomočjo nasvetov “iz prve roke”, s pomočjo skupnosti bolnikov z malignim melanomom pa menim, da so dostopne nekatere pomembne informacije tistim, ki so šele na začetku diagnostične poti.

Zato lepo naprošam vse, ki imate izkušnjo s katerokoli vrsto raka, da jo tukaj podrobneje opišete, ker bo morda nekomu dragocena, mu prihranila kakšno pot ali mu pomagala pri odločitvah.

Lepo vas pozdravljam!

Irena

Dragi Jože…res se dolgo nisem oglasila, od konca januarja lanskega leta…
Nisem se mogla… bolečina je bila prehuda… namreč moj dragi je umrl… v začetku marca lansko leto… v dveh mesecih ga je bolezen dobesedno požrla… Od diagnoze malignega melanoma do smrti je minilo dve leti, zadnja dva meseca sta bila grozljiva. Med tem časom je živel normalno, bil je zdrav, krepak, vesel, poln upanja in življenjske radosti… čeprav se je zavedal, da je zadeva resna, je imel ogromno volje do življenja…
Nisem mogla o tem pisati… tudi zdaj težko, veliko raje bi pisala o upanju, o srečnem koncu, o lepih stvareh, ampak žal nam življenje ponuja neskončno več bolečine in gorja…
Zadnja dva meseca, ki sem jih preživela z Njim sta bila zame izredno dragocena, kljub temu da se mi je trgalo srce, ker mu nismo mogli pomagati, komajda smo mu lajšali bolečine, vem pa, da je lažje dotrpel, ker je vedel, da sem (smo) bili z njim do zadnjega diha.
V zadnjih dveh mesecih, je šlo z zdravjem drastično navzdol, iz dneva v dan ga je bilo manj, metastaze so se razširile po vsem telesu, potuhnjeno so čakale rakove celice na vseh točkah in v trenutku izbruhnile v vsej sili in ga požirale dan za dnem… zadnji mesec ni mogel več hoditi, ni mogel več sedeti, zadnja dva tedna ni več videl, ni več slišal, trpel pa je neznosne bolečine, vem pa da je čutil mojo prisotnost, ko je bilo najhuje sem dneve in noči bila ob njem… ne bom pozabila njegovih hvaležnih stiskov roke, z zadnjimi atomi moči, mi je z nežno, komaj čutno kretnjo pokazal, da ve da sem z njim, in ko je odšel… je odšel z nasmehom na obrazu, čeprav je nedavno nazaj imel nešteto ciljev in upanja v življenje… V bolnišnici je bil samo, ko je bilo nujno, malce več kot mesec dni je bil doma… če so zatajili drugi zdravniki, v zgodnji fazi, ko je morebiti bilo še moč kaj ukreniti, njegov osebni zdravnik ni, bil je realen, trudil se je od prvega do zadnjega trenutka in stal ob strani njemu in tudi vsem nam, v vsakem delu dneva, najsi bo podnevi ali ponoči… Nikogar ne krivim… usoda ubira svoja pota… ki niso vedno enaka našim željam in hrepenenjem…
In čeprav mojega dragega fizično zdaj ni več z nami, je še vedno v meni, z mano, v nas… njegova borba na tem svetu se je končala, sem se pa ob spremljanju njegovega boja neskončno veliko naučila, da je življenje dragoceno ta trenutek, le ta trenutek je tisti, s katerim razpolagam in katerega lahko odgovorno in s polno zavestjo užijem… naslednji trenutek bo morda že prepozno… Pa ne da zdaj živim v nekem strahu… ravno nasprotno… smrti se bojim mnogo manj…
Njega sem imenovala moj prijatelj, ker se nisva dolgo poznala, manj kot leto, vendar je bil več kot le prijatelj, bil mi je vse in jaz njemu, načrtovala sva skupno življenje… vendar nama je usoda prekrižala načrte… sem pa neskončno hvaležna za delček skupne poti, ki sva jo prehodila …

Hvala Jože za tvoje molitve, vem da so pomagale… tako kot moje…, čeprav se je izšlo drugače kot smo želeli… in tudi ti si bil v mojih mislih, tudi mojemu dragemu sem pripovedovala o tebi in tvojem boju… in tudi zaradi tebe sva verjela v srečnejši konec…

Draga Aneja,
Vesel sem, da si se oglasila, ker sem se nekako bal zate. Res nisem naključno za zaključek teksta izbral tvoje besede. Slutil sem, kaj doživljaš, ker si globoko čustven človek. Vem, da si se tisočkrat vprašala ZAKAJ! Zakaj ti je smrt vzela človeka, ki ti je tako veliko pomenil, zakaj ne moreš biti srečna kot drugi, zakaj je življenje tako nesmiselno in kruto in še tisoče takšnih obupanih in jeznih zakaj… Tvoja izkušnja je res tragična, vendar tvoje sedanje razmišljanje potrjuje pravilo, da boleče izkušnje lahko res vodijo k duhovni rasti. Trpljenje nam pokaže na področje, kjer moramo rasti, se spremeniti in preobraziti.

Sprijazniti se z resničnostjo je prvi korak k zmagi nad osebno nesrečo! Neverjetno globoko resnico si zapisala zgoraj: “ŽIVLJENJE DRAGOCENO TA TRENUTEK, LE TA TRENUTEK JE TISTI, S KATERIM RAZPOLAGAM IN KATEREGA LAHKO ODGOVORNO IN S POLNO ZAVESTJO UŽIJEM… NASLEDNJI TRENUTEK BO MORDA ŽE PREPOZNO…” Aneja, če boš uspela živeti s tem, boš zanesljivo svojo nesrečo prekovala v srečo! Jaz ti prav to od srca želim. Saj je življenje šele pred tabo!

Verjamem, da si z svojimi iskrenimi izpovedmi pomagala še marsikomu. Zelo sem ti hvaležen, da si nam poklonila svojo izkušnjo in izpovedala svoja občutja.

SREČNO,
Jože