Rak nam je vzel mamico
Danes je deveti dan odkar vemo, da je imela mami metastaze v kostnem mozgu. Prokleta bolezen!!! Prejšnjo nedeljo je imela 49 let, pred mesecom in pol je z svojim vnučkom čofatala v Čatežkih toplicah – potem pa se je začelo.
Usekalo jo je v križu – hudo jo je bolelo. Otroped ji je rekel, da ima prečipljen živec in da bo že bolje. Domov jo je poslal z protibolečinskimi tabletami. Naslednji teden se je vrnila, ker bolečina ni niti malo popustila, predpisal ji je protibolečinske inekcije. To ji je pomagalo – vsaj za nekaj ur. Četrti dan pa so se iznenada pojavili hematomi po rokah in nogah. Peljala sem jo na urgenco in tam so ugotovili, da ima popolnoma razbito krvno sliko. Najbolj kritični so bili trombociti. Potem je šlo samo še navzdol. Začela je krvaveti, potiti se in na splošno je slabela. V ponedeljek je šla z napotnico k hematologu, prof. Černjavec, ki jo je po treh mučnih urah čakanja na trdih klopeh in z bolečinami v križu odslovil z pojasnilom – jasno ne osebno ampak preko med. sestre, da stanje ni kritično in naj se vrne 15. 9. na kontrolo. Orotoped je ponovno izločil vnetje živca in jo porinil k hematologu. Vzeli so ji kri in spet je čakala nekaj ur v čakalnici. Krvna slika je bila še slabša kot v soboto in ji je predlagal hospitalizacijo in jo naročil za punkcijo kostnega mozga. Mami ni želela ostati v bolnici zato, smo jo odpeljali domov. V ponedeljek je bila že tako slaba, da smo jo pod prisilo pripeljali na hematološko kliniko – trombocitov je bilo vse manj. Dali so ji 14 enot krvi in 2 enoti trombocitov. Naslednji teden so opravili še abrazijio in CT notranjih organov. Punkcija kostnega mozga je bila pozitivna. Drugje pa niso nič našli. Ta ponedeljek naj bi začeli z kemoterapijo pa je prej padla v komo – zaradi možganskih krvavitev. Po zadnjem pregledu krvi je imela samo še dva trombocita.
Danes zjutraj pa je izdahnila. Rešena je muk in bolečin – vsaj to nam je v tolažbo. Imela je 8 otrok in 1 vnučka – vsi smo jo in še jo imamo neizmerno radi. Večno bo živela v naših srcih in genih. Imeli smo še toliko načrtov – zdaj pa je življenje naenkrat prazno. Dom ni več tako topel.
Zakaj ni prej nič povedala? Zakaj ni pustila da bi ji pomagali? Samo razdajala se je, nam pa ni pustila da bi se razdajali zanjo.
Saj vem, da nisem edina, ki je izgubila mamico zaradi tega prekletstva, pa tudi to vem, da moram biti močna zase, za svoje brate in sestre, svojega sinka – ampak že zdaj jo pogrešam. Ne vem kako bom zmogla.
Andreja
Draga Andreja,
Moje iskrene sožalje in obenem upam, da kot si sama napisla boš dovolj močna ZASE, brate, sestre in sinka.
Približno vem, kako bolečino preživljaš, ker sem jaz izgubila zaradi raka že nekaj ljubih oseb, prav tako v “mlajših” letih, sedaj pa se borimo še z mamičinim rakom.
VSO SREČO!
Draga Andreja!
Iskreno sožalje. Za novico mi je povedala Lidija. Vem kaj preživljaš in kako ti je hudo. V bolnici imam staro mamo na katero sem zelo navezana in prav tako jo razžira rak. Tako izgleda uboga in izčrpana, da komaj zadržujem solze, kadar sem pri njej.
Bodi močna. Okrog tebe je še polno ljudi, ki te imajo radi in te potrebujejo.
Tina Menard
“Samo vera in ljubezen
lahko premagata strah in
prebudita upanje…”
Andreja!
Ko sem s tabo spremljala razvoj dogodkov zadnjih dni, sem bila do zadnjega trdno prepričana, da se bo vse obrnilo. Nisem mogla verjeti, da se lahko življenje tako hitro obrne na stran, ki je niti malo ne pričakuješ in niti ne slutiš. Prepričana sem bila, da je življenje vsaj malo pravičnejše, da tega ne bo dopustilo…
Pa vendar. Kljub vsemu prijateljstvu se vprašanja, žalost in solze se ne morejo primerjati z tvojo bolečnino. To vem. Rada bi ti, draga Andreja, vam vsem pomagala, pa ne morem. Prekleto življenje, prekleta bolezen!
Ne bi bilo prav, če bi ti govorila, da vem, kako ti je. Ne morem vedeti. Lahko pa slutim, saj vem, kako zelo ste bili ti, tvoji bratci in sestrice navezani na mamo. Saj… kako pa naj bo drugače… Nimam besed, ki bi ti lahko povedale, kako zelo mi je žal za tvojo mamico, vedi pa, da ti bom stala ob strani, če me boš potrebovala. Vem, da si močna oseba in vem, da se boš razdajala tako, kot se je razdajala tvoja mamica. Vem, da ti bo pomagal mož, ki te ima rad. Pa kljub temu, ko ti bo hudo in boš se boš hotela zjokat…čakala te bom…
Moje najgloblje, iskreno sožalje, draga prijateljica!
Lidija
Andreja,
Človek spoznaš kaj imaš,ko to izgubiš.Žal je pri ljudeh smrt neizogibna in kot taka del življenja….moje iskreno sožalje..
Ali je tvoja mama že prej vedela o bolezni ali je to izbruhnilo kar naenkrat,ker ne razumem zakaj bi jo sicer dr.Črnelč kar odpustil.Tako katastrofalna krvna slika kot ti pripoveduješ o njej skoraj ne more nastati od danes na jutri??
Matej
Človek spoznaš kaj si imel ,ko to izgubiš.Smrt je žal pri ljudeh neizogibna in kot taka del življenja…moje iskreno sožalje..
Si ti vedela kaj o mamini bolezni ali je izbruhnila tako nenadno kot si to opisala?Ne razumem zakaj bi jo sicer dr.Črnelč odpustil kar tako pri tako katastrofalni krvni sliki.Takšna krvna slika zahteva takojšnjo transfuzijo krvi (oz.trombocitov)?!
Matej